Bogu za hrbtom

Bogu za hrbtom

Recenzija izdelka
9. 1. 2019 - 13.00

Nekako bogovom za hrbtom ali pa vsaj stran od slovenske bralne publike, na Hrvaškem, vstaja povsem drugačna generacija piscev od teh, ki smo jih poznali prej. Marko Pogačar je sodobni hrvaški avtor, rojen leta 1984. Prevod zbirke kratkih zgodb Bog ne bo pomagal, ki ga je naredil Jurij Hudolin, je že njegov drugi nastop v slovenskem prostoru - leta 2014 je pri Centru za slovensko književnost izšel prevod njegove pesniške zbirke Predmeti. Pričujoča zbirka je avtorjev prozni prvenec, ki mu je bila podeljena nagrada Eda Budiše za najboljšo zbirko kratkih zgodb leta 2012. Zanimal nas je kakopak naslov, četudi se nam je že večkrat potrdilo, da se knjig ne sme soditi po platnicah in naslovih. Božično-novoletna histerija je imela očitno učinek tudi na nas.

Kratke zgodbe so za veliko mlajših piscev postale žanr, v katerem se pisec preizkusi, ali je že dovolj zrel za pisanje romana, pod katerim podpis edini zares šteje. Kratke zgodbe so zato velikokrat nedovršene tako na ravni vsebine kot sloga, tudi njihovo bistvo se izgublja. Ponovimo torej: kratke zgodbe so krajša literarna zvrst, osredinjena okrog enega lika, ki je bolj kot v vsebino usmerjena v efekt pisanja, v ustvarjanje atmosfere, ki preobrača ustaljene norme in pravila. In prav k temu se vračajo Pogačarjeve kratke zgodbe. Svet pričujočih kratkih zgodb ni negativ realnemu, ampak je pravzaprav model realnega sveta, ki smo ga razgrnili tako, da vidimo njegov ustroj. Vse, kar se dogaja v kratkih zgodbah, tako vsebinsko kot slogovno, nam je namreč znano, ampak je hkrati drugače. Pri tem se ne ustvarja pesimistična ali pa temačna atmosfera, ampak predvsem preobračanje že znanih simbolov.

Eden izmed teh je recimo simbol ptic. V prazgodovini in kasneje so bile ptice simbol presežnega, glavni lik kratke zgodbe Plesen pa si ptico da v usta in jo potem celo izpljune. Podobno je izpostavljen tudi motiv zemlje, zlasti mulja, k čemur se še vrnemo. Posebej intenzivno sredstvo je zgoščevanje okrog posameznih protagonistov kratkih zgodb z malo eskapadami ali vključevanjem več kot enega lika. Obenem pa se ustvarja vtis, da ne opazujemo različnih usod različnih protagonistov, ampak zelo podobne usode karakterno zelo podobnih protagonistov. Vsi so namreč del generacije, ki se življenja v skupni državi ne spomni, je pa zato še toliko bolj vpletena v sedanjost.

Najočitneje jih s sedanjostjo povezujejo simboli, še bolj pa podobe. Občutek nadrealizma in hkrati nekakšen obrat resničnosti, o katerem smo govorili prej, sta motivno vkoreninjena v podobah, ki spremlja mladež na tleh bivše skupne države. Kot podoba je prisotna tudi tujina, npr. Ottawa iz ene izmed prvih zgodb z naslovom Picopek, ki je v ustih nosil smrt, misel na neznosne razgovore za službo in bližnji stik z nacisti. Pod te podobe lahko uvrstimo tudi aluzije na različne “like” iz polpretekle zgodovine, kot je nenazadnje tudi komičen Zmago Jelinčič Plemeniti, ki je v kratki zgodbi Esej o zbiralcih ptic označen za rekruta; je “belokranjski kuhar s krvavo rdečimi očmi”, poslan na prestajanje kazni v samico. Za ustvarjanje teh podob pa je ključen tudi pripovedovalec.

Pripovedovalec namreč ne razlikuje več med spodaj in zgoraj, med dobrim in slabim, vse predvsem je. Opisi so podrobni in specifični, ker pa smo omenili, da je svet na nek način diametralno drugačen in grozljiv, bi lahko že začeli govoriti o groteski, ki je pa v Pogačarjevih kratkih zgodbah ni. Ni torej groteske, enako tudi ni umika v razkroj pripovedovanja, ampak kvečjemu je prisotna hiperproduktivnost pripovedovanja, ki se množi in množi, tudi če kdaj na ravni vsebine doseže svojevrsten nadrealizem.

Kam potem peljejo vse te tvarine pričujoče zbirke kratkih zgodb, se verjetno sprašujete, ker po vsem povedanem še vedno dajejo vtis zgolj nekoliko estetiziranega pesimizma. V tem oziru so najpomembnejše zadnje tri zgodbe v zbirki. V njih se najbolj jasno kaže osnovni manko glede na našo realnost - ne obstaja ničesar nad liki, kar bi osmišljevalo njihova dejanja. Okolje, ki jih obdaja, ne dialogizira z njimi, zato je bolje govoriti o monologu, ki ga vršijo na ozadju podobnih ozadij. Ne obstaja ne Usoda, ne Bog, ne Tisto več, vse samo je in to je tudi vse. Zato tudi Bog ne bo pomagal - ker ga ni in liki to na nek način čutijo, zato toliko nasilja nad pticami. Hkrati pa se potem prav v zadnji zgodbi Sanje o dnu pojavi mulj, nejasen in neprijeten, toda to je, kot ugotavlja pisec spremne besede Robert Bobnič, tudi tisti mulj, ki je s seboj prinašal rodovitnost.

Egipčani so lahko napovedali, kdaj bodo nastopile poplave, ki bodo prinesle mulj, niso pa mogli napovedati, kaj vse bo ta mulj skrival. Na podoben način bi lahko govorili tudi o sodobni literaturi - preplavljeni smo z izidi in le stežka lahko zares dojemamo vso to masivnost, še težje jo lahko vrednotimo ali umestimo kamorkoli, ker so naši instrumenti kljub vsej svoji prefinjenosti vseeno premalo natančni.

Tu je Marko Pogačar, nekje blizu Andrej Tomažin in nedaleč stran Eva Markun, če naštejemo nekaj imen, ki s svojim pisanjem kar najbolj kažejo nedoraslost tako publike kot tudi občestva, ki naj bi se z literaturo bolj ali manj poklicno ukvarjalo. Vsa ta dela jemlje z nekakšno rezervo, ker so hkrati kar najbolj resnična in odsev tega, kar je zares prisotno v naših vsakdanih, razen ko niso, ko so ravno protipol ali, še huje, na-glavo-postavljeni pol.

Robert Bobnič spremno besedo zaključi z: “Bog ne more pomagati in literatura ne odrešuje". Tu se skriva Pogačarjeva edinstvenost ne samo v slovenski prevodni prozi, ampak tudi prostoru. Delo ne želi šokirati, učiti ali vzgajati; zgolj vstopa v odnos branja, ki ga omogoča žanr kratke zgodbe. Ta zahteva po branju pa je pri nas še vedno preveč heretična, stigmatizirana: imamo se namreč za knjižne molje, toda v vsako branje vstopamo z vsaj nekaj predsodki in z vsaj malimi pričakovanji. Zato, dragi molji, nazaj k svojemu bistvu!

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.