Cryptic Shift: Overspace & Supertime
Metal Blade Records, 2026
Znanstvena fantastika človeštvo navdihuje že vrsto let v različnih oblikah umetnosti, tudi v glasbi. V sci-fi tematiki in atmosferi pripovedni distorzirani rifi metalskega sveta niso tujci, za kar se imamo zahvaliti kanadskim veljakom Voivod, kasneje prominentnim ameriškim thrasherjem Vektor, za njimi pa časovnim popotnikom Blood Incantation.
Kozmični samotarji, neznane lovecraftovske pojave iz tretjeznanstva, zunajdimenzionalna plovila in galaktične zarote so pogosti motivi in teme v glasbi bendov, ki se gibljejo v sci-fi podtalju. Le redkim uspe zares doživeto orisati vse našteto znotraj klasičnih omejitev death-, black- ali thrashmetalske podzvrsti. Čeprav se je leto 2026 komaj dobro začelo, je po vsej verjetnosti med zvezde vesoljskega podžanra izstrelilo novega oziroma starega kandidata – Otočane Cryptic Shift.
Britanski Cryptic Shift so se s prvencem Visitations from Enceladus leta 2020 hitro uveljavili kot ena zanimivejših zasedb na presečišču tehničnega thrasha in progresivnega death metala. Njihova glasba je že takrat združevala zapletene rifovske strukture, izrazito znanstvenofantastično tematiko in občutek za dramatično gradnjo skladb. Z drugim albumom Overspace & Supertime bend več kot očitno ni želel ponoviti preverjene formule, ampak jo je razširil v precej ambicioznejši projekt. Album sestoji iz petih skladb, med katerimi lahko nekatere po kompleksnosti in dolžini primerjamo tudi z docela dovršenimi glasbenimi deli iz 19. stoletja. Takšna struktura na prvi posluh nakaže, da smo priča stvaritvi, ki se pred nami postopoma razvija v docela koherentno glasbeno potovanje. Harmonična razodetja dvojnih kitar s pomočjo pastelno barvite naslovnice avtorja Jesseja Jacobija orišejo duševne koridorje, po katerih se sprehodimo v dobrih 80 minut dolgi plošči.
Dolžina albuma bi poslušalca lahko odvrnila in vzbudila misel, da bosta morebitni pretirana zgoščenost in razvlečenost botrovali dolgočasnemu izdelku. Za ploščo Overspace & Supertime tega ne moremo trditi, kajti njena kompozicijska razsežnost kvečjemu okrepi suverenost na sci-fi glasbeni sceni. Večina skladb presega deset minut, osrednja skladba Stratocumulus Evergaol pa doseže skoraj pol ure. Takšna dolžina bi lahko bila obremenjujoča, toda Cryptic Shift večinoma uspejo ohranjati občutek gibanja. Najustreznejšo primerjavo bi na tem mestu lahko vzpostavili z njihovimi thrashmetalskimi kolegi in najverjetnejšim vplivom, arizonsko zasedbo Vektor in njihovo zadnjo ploščo Terminal Redux iz leta 2016, na kateri se zgodijo sorodni tehnični premiki, ki podobno samo okrepijo občutja in jih ne obtežijo ali upočasnijo.
Skladbe so zgrajene okrog več različnih rifov in motivov, ki se sčasoma preoblikujejo. Namesto da bi bend preprosto nizal tehnične ideje eno za drugo, se številni motivi vračajo v drugačni obliki ali kontekstu. Ta pristop albumu vlije občutek organske sinhronosti, kar je pri tako dolgih kompozicijah ključnega pomena. Seveda to ne pomeni, da plošča nikoli ne izgubi fokusa. Nekateri prehodi so nekoliko razpotegnjeni, naletimo pa tudi na trenutke, ko bi krajša struktura verjetno delovala učinkoviteje. Toda hkrati je prav ta občutek razširjenosti del identitete albuma. Zasedba s kitarami pogosto gradi zamotane, spiralaste rifovske linije, ki se hitro prepletajo z ritmičnimi spremembami bobnov. Tempo se v nekaj trenutkih svilnato premakne od bliskovitega thrasherskega napada do počasnejših, atmosferičnih odsekov. Kljub temu tehnična zahtevnost nikakor ne zveni sterilno, kar pesti premnoge metalske izdelke tega tisočletja.
Podobno kot na prvencu tudi na novi plošči vidno vlogo igra znanstvenofantastična tematika. V središču zgodbe je lik po imenu The Recaller, ki je nekakšen opazovalec oziroma protagonist bendove kozmične pripovedi. Ta konceptualni okvir in dolgi inštrumentalni odseki pogosto ustvarijo občutek lebdenja ali raziskovanja neznanega prostora, kar v zmesi s tehnično agresivnejšimi deli album zaokroži v introspektivno razmišljanje o rečeh, ki so nam neznane.
Overspace & Supertime je album, ki ga težko ocenimo brez poglobljenih poslušanj. Zaradi kompleksne strukture in dolgih skladb, pogosto polnih nenadnih prehodov, potrebuje poglobitev, ki počasi razkriva nove podrobnosti. Cryptic Shift so ustvarili delo, s katerim se zavestno odmikajo od preprostih formul ekstremnega metala. Namesto neposrednega napada so pripravili razvejane kompozicije, ki zahtevajo pozornost in potrpljenje. Z albumom, ki je nadaljevanje predhodnika in tudi njegov presežek, morda ne bodo prepričali vseh poslušalcev, vendarle pa so ponudili precej nagrajujočo izkušnjo tistim, ki uživajo v kompleksnejših oblikah metala.
Dodaj komentar
Komentiraj