Biti Sam

Biti Sam

Recenzija izdelka
10. 12. 2018 - 13:00

Človek je lahko osamljen tudi v največji gneči, v množici turistov sredi okrašenega mesta v času božičnega sejma. Za to ne rabi biti zaprt v svetilniku na samotnem otoku, kot je Sam v risoromanu Sam Christopha Chaboutéja, ki je letos izšel pri založbi VigeVageKnjige.

Izrazito vizualen strip po svoje spominja na optično igračo slikofrc ali "flipbook”, vendar ne po obliki, temveč po dolžini trajanja mizanscene med posameznimi kvadratki. Let galeba ali pljuskanje morja na otoček, na primer, sta narisana s takšnimi detajli, da bi ju zlahka priredili v medij animiranega filma. Sama postavitev kvadratkov, njihovo kadriranje in prehajanje med kadri so že zastavljeni skozi filmsko optiko in njeno razumevanje premika pogleda. Pogosto nas posamezen detajl uvede v neko širše dogajanje ali obratno. Mehki prelivi med scenami so za pričujoči strip še kako pomembni, saj tudi Sam, glavni junak risoromana, v svoji domišljiji hitro in pogosto preklaplja misli iz resničnega sveta v domišljenega, pri tem pa ne zamenja svoje fizične lokacije.

Sam je poseben človek. Ne zato, ker je bolj asimetričen kot večina ostalih, ampak zato, ker je sposoben več desetletij preživeti sam v svetilniku, ki okoli sebe nima niti krpice trave. Pri sebi nima niti računalnika, brez katerega si danes malone nihče ne more predstavljati preživljanja časa. Vse, kar ima, je - slovar, s katerim si krajša čas.

Sam vsak dan vzame slovar v roke in ga vrže ob mizo, zatisne oči in izbere eno od gesel, s pomočjo katerega se nato zasanja in o njem razmišlja. Ker svetilnika ni nikoli zapustil, si določene stvari predstavlja malce drugače, kot sicer izgledajo. Tako ob razmišljanju o “fagotu” v svoji glavi sicer res vidi “Leseno glasbilo z luknjicami, običajno za glasbo v basovskem in tenorskem ključu”, vendar si ga predstavlja v obliki violine, z luknjicami, v katere glasbenik vtika ključe kot v vrata. Po opisu sodeč si ga sicer predstavlja “pravilno”, vendar glasbilo po njegovo ni podobno pihalom. Tovrstni pripetljaji dodajo risoromanu zabavni aspekt, hkrati pa opozarjajo na slab in predvsem pomanjkljiv opis predmeta v slovarju. Sam namreč ni zaostal, prej obratno, saj vendar vsak dan dobesedno bere slovar. Slovar pa je nenazadnje razumljiv le tistim, ki nekatere koncepte ali vsaj kontekst tudi poznajo.

Prijazen nenavadnež svojega življenja v osamljenem svetilniku ne prevprašuje. Njegovo zgodbo izvemo skozi usta oskrbnika s hrano - ribiča, ki zgodbo razlaga svojemu novemu zaposlenemu. Sveže zaposleni je bivši zapornik, ki verjetno zaradi svoje izkušnje z zaprtostjo v kehi čuti, da bi moral Samu pomagati in ga spoznati s svetom onkraj praga svetilnika, četudi Sam te potrebe pred tem sam ne izkazuje. Šele, ko ugotovi, kaj obstaja tam zunaj, ga začne to tudi mikati in se nazadnje odloči celo vzeti pot pod noge in oditi s svojega otoka.

Ob koncu se postavi vprašanje, kaj se zgodi s svetilnikom, ko ga svetilničar zapusti. Svetilnik, kot pove ribič, vendar ni avtomatski. A to nikogar ne zanima. Bolj v ospredju je vprašanje, ali bi se tak posameznik res odločil spakirati kovček in kar oditi. Čeprav tekom zgodbe izkaže veliko čustev, med njimi ni strahu. Tudi zvedavosti ne. Pot onkraj zidov mu je ponujena od zunaj, on pa jo pograbi z obema rokama. Nenavadna je misel, da v nekaj desetletjih Sam na to ni pomislil sam. Vseeno pa nam to dejstvo prikazuje tudi moč človeške stigme in diskriminacije, ki so ji lokalci do tistega trenutka slepo verjeli in zato niso že prej sami od sebe ponudili roke v pomoč. Status quo, ki je, kot že zapisano, pri Samu trajal več desetletij, je izvrsten prikaz nedotakljivosti mitov, pa čeprav na škodo posameznega človeškega bitja in kvalitete njegovega življenja.

Misliti, da je živeti v svetilniku celo življenje nekvalitetno, pa je vseeno predpostavka, ki se je lahko loti le nekdanji kaznjenec ali prepotenten kapitalističen zahodnjak, ki ima vse na dosegu roke. Raznorazni puščavniki že tisočletja iščejo tako odmaknjene otočke, kot je Samov, in bi zanj naredili vse. Res je tudi, da si Sam ni izbral te ne-izbire, medtem ko si puščavniki osame želijo zaradi lastne izbire. Samu pa torej ta otoček ni bil več dovolj, ko je njegova domišljija s pomočjo fotografij iz revije postala stvarna. Ko se je imaginarno spremenilo v realno, je čarovnija izginila in rodila se je želja po trodimenzionalni fizični zaznavi s pomočjo še drugih čutov, kot je samo vid. Ko so pojmi nečutnega sveta pristali v čutnem svetu, je Sam hotel začeti uporabljati in - še pomembneje - zadovoljevati vse čute hkrati.

Zadovoljevanje večih čutov zgolj prek oči je bil očitno tudi problem, s katerim se je uspešno spopadel risar in scenarist Chabouté med izdelavo risoromana Sam. Zdi se, kot da lahko slišimo konstantno šumenje morja in galebje hahljanje, medtem ko s pomočjo prefinjenih detajlov spremljamo vsak premik pljuskajočega morja. Tej ozki okolici je posvetil kar velik del stripa.

Igra z zvoki pride do izraza posebej, ko Sama še ne vidimo, ampak skozi ribičeva usta samo slišimo ali pač - preberemo njegovo življenjsko zgodbo, medtem ko se nekje v ozadju izrisuje svetilnik. Osamljen svetilnik se tedaj zdi še posebej zavit v meglico misterija, zato močan zvok, ki ga “slišimo” ob njem, ko ribiška ladja odpluje, izpade še toliko bolj morbidno. Po tako žalostni zgodbi se lahko bralec po vsej pravici vpraša, če v stripu ni morda še prezgodaj, da bi glavni junak v stolpu naredil samomor. Z velikimi tiskanimi črkami napisan BUM pa, kot kasneje izvemo, pravzaprav ni nič drugega kot rutina, s katero si Sam krajša čas.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.