Krajine svobode

Krajine svobode

Recenzija izdelka
24. 12. 2018 - 13.00

Predstava Krajine svobode nadaljuje lanski projekt Slovenskega mladinskega gledališča, ki so ga poimenovali Narodna sprava in smiselno sledi provokativni liniji naslova lanske sezone: Vse lepo in prav. Prvi del umetniškega podviga Narodne sprave je kot zadnja v lanski sezoni tega gledališča uvedla Predstava za turiste, s katero je poljski režiser Wojtek Ziemilski odprl zamolčano temo poljskega antisemitizma.

Projekt se, kot rečeno, nadaljuje z letošnjo predstavo Krajine svobode, ki se premisleka koncepta narodne sprave dotika skozi pokrajinskost domačega zgodovinskega spomina na antifašizem. Uprizoritev v režiji gostujočih režiserk Ane Vujanović in Marte Popivode prinaša drugo podobo jugoslovanskega oziroma slovenskega boja proti fašizmu. Ne gre za radikalno spremenjeno sliko vojne, ampak za potovanje po vojnem spominu, ki je zavoljo revizionističnih vélikih zgodb tekom svojega zgodovinskega časa pozabil na lastno drobljenje in ne tako nepomembne drobce.

Že sam naslov predstave napove, da se bomo sprehajali po osvobojenih pokrajinah. Gledalčev fokus v mali dvorani mladinca na začetku predstave beži proti beli leseni kocki, na kateri valoví projicirano morje. S tem smo že pred samim dogajanjem na odru, ki je razporejen po celem prostoru, takoj postavljeni v opazovanje ali kar muzejsko gledanje monumentalnosti. Ta je upodobljena kot neobdelan in neoblikovan objekt, da pa gre za materializirano idejo spomenika kolektivnega spomina, ugotovimo, ko se igralke Katarina Stegnar, Vida Rucli in Damjana Černe lotijo njegovega razstavljanja.

Razstavljene dele spomenika v zelo počasnem gibanju prerazporedijo po prostoru, ti pa potem skozi celoten potek predstave služijo kot bela površina, na katero se projicirajo posnetki različnih spomeniških in krajevnih detajlov, kjer so se partizani borili proti fašizmu. Drobljenju konstrukta skupnega spomina, ki fizično in metafizično odpira prostor ponovnemu mišljenju njegovih koščkov, sledi logično nadaljevanje - pripovedovanje zgodb, ki so bile v pozabi puščene ob strani.

V prostoru razprtega spomina začnejo igralke pripovedovati tekst, ki je nastal po pričevanjih in intervjujih treh partizanskih bork. Zgodbe predvojne komunistke Sonje Vujanović, preživele v Auschwitzu, Zore Konjajev, partizanske bolničarke v Beli krajini, in zapisi partizanke Zdenke Kidrič ponujajo vpogled v doživljanje antifašističnega boja treh herojinj. Vsaka od teh zgodb prinese drugačno perspektivo, ena je bolj osredotočena na podrobnosti, spet druga premišljuje o širši sliki takratnega dogajanja.

Pripovedi vznikajo in se nizajo brez sistematične niti, česar ne gre razumeti kot dramaturško pomanjkljivost predstave. Ravno nasprotno. Pogosta nezmožnost gledalca pripisati besede ustreznemu glasu poudarja prav njihovo skupno pripadnost in problematizira perspektivo odnosa med individualnim in kolektivnim. Neposredno dano vsebinskost, ki poleg pripovedi sestoji še iz koreografskih vložkov, zaključi sestavljanje prej razgrnjenega spomina v nov oziroma star spomenik, ki zopet pomni spomin na boj proti fašističnemu zlu. Predstava tako smiselno zaokroži problem kolektivnega spomina in poudari samo odgovornost zgodovinskega spominjanja.

Ravno tako dobro premišljena je tudi počasnost, ki zaznamuje vse plasti predstave in omogoča njeno estetsko konsistentnost. Najbolj očitna je pri samem gibu, saj je pri njem ponavadi nismo navajeni. Telesno gibanje je tako zelo upočasnjeno, da se zdita čas njegovega poteka in potek sam, kot da bi bila razstavljena s povečevalom. Korak ni več samo korak, ampak je dvig pete, počasna linija loka, spust pete in tako naprej. Že sam gib deluje kot iz prostorskega in časovnega kontinuuma izrezana umetnina, hkrati pa s tem paradoksalno stopa v dejanski zgodovinski čas, ki ga obuja predstava.

Koreografija Sheene McGrandles, ki jo igralke kljub izzivu počasnih premikov dobro obvladajo, temelji torej na počasnosti in ponavljanju. To dvoje skupaj omogoča, da gibi igralk postanejo stvar spomina in se zlijejo z njegovim zgodovinskim časom. Čas tako več ni nekaj, kar teče, ampak nekaj, kar se izkuša, kar postane prisotno. Šele izkušnja, ki odstopa od običajne, namreč provocira njegovo izrecno zaznavo in dovoli, da iz neizrecne danosti postane tematiziran.

K ozaveščanju časa poleg koreografije pripomorejo tudi filmske projekcije v prostoru. Izvor osvobojenih krajev, ki vzpostavljajo prostor za pripovedovanje zgodb, zaradi svoje detajlnosti ni pretirano jasen. Da gre za kraje, kjer se je vršil odpor, sklepamo na podlagi naslova predstave in izpovedi treh bork. Tako kot koreografija tudi filmski del predstave s svojim razvlečenim tempom deluje kot zaznavna manipulacija, ki gledalca postavlja v konkretni zgodovinski čas. V tega pa je gledalec povabljen tudi z zvočnimi efekti. Realen prostor revolucionarnega gibanja in pomena kolektivnega vzpostavljajo tudi med publiko naključno razporejene zborovske pevke, ki nekajkrat zapojejo partizanske pesmi. Ker estetika predstave že zaradi prej omenjene počasnosti in mirnosti gledalca ne posiljuje z levičarskimi borbenimi parolami, so tudi pesmi odpete zelo čutno in senzibilno, kljub temu pa hkrati ohranjajo borbenost in angažma časa, ki stopa v sam prostor.

Zaradi načina zaznavanja, s katerim manipulira, uprizoritev spada med predstave, ki so zasnovane po načelih t. i. krajinske dramaturgije. Pri tej so v svojih idejnih začetkih gledališče, oder in besedilo dojeti kot pokrajina. ‘Pokrajinskost’ tukaj ne pomeni le vizualne ali ambientalne komponente predstave, ampak gre za način celotnega zaznavanja. In res, Krajine svobode, ki upodabljajo pripovedi treh partizanskih junakinj, s pogledom celovitosti gledamo na podoben način, kot bi gledali kakšno razprostirajočo se pokrajino. Izkušnja časa nas vključi v premišljevanje kolektivnega spomina, dodeli nam pripadnost k spominjanju njegovih izgubljenih delcev.

Za konec premislimo političnost predstave. Na prvo žogo bi jo lahko izražal poskus aktualizacije, h kateri predstava stremi s projicirano podobo begunskega splava. Čeprav ta zaključni motiv sicer deluje kot opomin na pozabljene antifašistične temelje naše skupne identitete, pa na ravni opomina tudi ostane. Tukaj se pojavi vprašanje, ali je nekaj politično že samo zato, ker upodablja politično temo. Odgovor ponuja samo vprašanje. Politični vložek ni v tem ali onem motivu oziroma odprtju aktualne pereče teme evropske družbe. Politika gledališča je politika zaznavanja. Če smo prej povedali, da počasnost predstave uspešno manipulira z gledalčevim načinom gledanja, ki na idejni ravni premišljeno nadomesti vsebino, lahko zaključimo, da so Krajine svobode politične ravno zaradi načina zaznavanja. V pokrajini razgrnjenega spomina skozi izrazito zgodovinsko časovnost nenasilno obsojajo fašizem in njegovo rehabilitacijo.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

to da so to v resnici krajine ujetosti in dogme je res, kar pomeni, da jih v mladiskem v bistvu ni hrupu in promociji navkljub,
ignjac je pravzaprav jamralo inmorda bi bil lahko fizikalec, ker uma pri njem definitivno ni... nakladanje enega in istega pasulja se morda trnutno prodaja toda komu...lumpenkulturnikom

se opravicujem kvazi prodajalcu politkpasulja i drug ili gospodi injacin ne....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness