Mismo Nismo in Ex-teater

Tokratni Teater v eter bomo posvetili predstavi z imenom NOise Cirkus, ki jo je minulo soboto v EX-teatru uprizorila ljubljanska cirkuška skupina Mismo Nismo. Skupino Mismo Nismo sestavljajo artisti Tjaž Juvan, Eva Zibler in Oton Korošec pod koreografskim mentorstvom Lize Šimenc. Cirkus, pa karkoli že mislimo s tem, je v Ljubljani v vzponu. Tako prostorsko, kadrovsko kot tudi vsebinsko. Za zgled imamo lahko obravnavano predstavo skupine Mismo Nismo, ki se sicer dogaja v smeteh. Smeti namreč tvorijo sceno in rekvizite, a predstava je vse prej kot to, kar pojmujemo pod oznako »cirkus«. Odvija se namreč na presečišču sodobnega plesa, cirkusa, noisa, gledališča in improvizacije. In reciklaže. Smeti v meščanskem stanovanju in meščanov v smeteh. Če je vešče in disciplinirano goljufanje gravitacije tradicionalna cirkuška odlika, so se na predstavi prikazu izpiljene veščine zlovešče izmikali. A pojdimo po vrsti.

EX-teater je novo, verjetno najnovejše prizorišče na ljubljanski teatralni krajini, odprto je bilo namreč konec letošnjega oktobra, torej pred slabima dvema mesecema. Nahaja se v ta namen preurejenem stanovanju na križišču Resljeve in Trubarjeve ulice, ustanovila pa sta ga znana artista Hristina Vasić Tomše in Andrej Tomše. EX-teater je kot prostor torej rezultat samonikle iniciative cirkuških profesionalcev, ki čas in resurse posvečajo svoji umetnosti, in je obenem prikaz agilnosti ter aktualnosti ljubljanske cirkuške scene. Cirkus namreč v Ljubljani uradno nima svojega prostora, a cirkusanti si svoj prostor odrejajo neslišno – brez apelov, protestov in pozivov državi in mestu, kot je značilno za nekatere umetniške smeri, katerih zenit je morda že minil. A čeprav neslišno, si svoj prostor vidno odrejajo sami; po šolah, univerzah, telovadnicah, na ulici in na prehodih za pešce, dobrodelnih, javnih in komercialnih prireditvah.

Ljubljana nima cirkuške šole in zato se cirkusanti šolajo drugje. Eva se je izobraževala v Parizu, Tjaž in Oton v Torinu, ljubljanski artisti njihove generacije so se tako podali na izpopolnjevanje po skorajda celi Evropi in počasi se vračajo, ampak ponavadi ne za dolgo.  V Rogu sicer je Cirkusarna, ki zaradi visokega stropa lahko akomodira trening in predstave plesa na tkanini, prav tako pa so v Cirkusarni redno na sporedu burleske in koncerti. A kaj, ko je ravno Cirkusarna - torej edini prostor v Ljubljani, ki je do sedaj bil upravljan izključno v cirkuške namene, torej nekaj, kar rabi vsako spodobno mesto - bila ena izmed prvih skupnosti znotraj Roga, ki je od sodišča dobila zahtevo po izpraznitvi prostorov in predaji ključev. In to poleg visokih sodnih stroškov, ki so bili naprteni Danijeli Zajc, nosilki tožbe. Predaja in izpraznitev se sicer ni zgodila, saj občina od nosilke tožbe zahteva, da izprazni in preda ključe celotnega Roga in ne samo Cirkusarne, do tedaj pa bodo stroški naraščali. Če se še kdo sprašuje, zakaj so v Rogu benefiti.

Cirkus je sicer ambivalenten termin. Tako je lahko sopomenka za kaos, nesmisel, čisti entertainment absurda, popolnoma ločenega od sfere uporabnega in koristnega sveta. A po drugi strani cirkuške discipline v svoji izvzetosti od razumnega reda obenem zahtevajo visoko stopnjo discipline in veščine. Vrvohodci in požiralci mečev, akrobati in žonglerji, izpopolnjevanje v (pre)mnogoterih cirkuških disciplinah zahtevajo predanost in veščino vrhunskega športnika. Kljub temu je cirkus prvenstveno entertainment v smislu, da je njegov glavni smoter šov; torej lepa predstava in dobro počutje gledalca.

Predstava skupine Mismo Nismo minulo soboto v Ex-teatru omenjeno cirkuško ambivalenco obrne na glavo. Za razliko od stereotipne cirkuške glasbe, ki je po definiciji lahkotna, se v predstavi Mismo Nismo lahkotno glasbo nadomesti noise, hrup. Hrup je del predstave in improvizacije. Artisti ga proizvajajo iz improviziranih, za to priložnost konstruiranih inštrumentov. Hrupa ne bomo posebej opisovali, naj zadostuje opazka, da je bil glasen in vse prej kot lahkoten. Skratka, zvočni ambient je bil torej tesnoben, mestoma industrijski.

Sceno in rekvizite predstave so tvorile smeti, podobno kot prej omejene noise mašine. Kot so kasneje povedali artisti, so smeti nek žlahten izbor odpadkov iz različnih kosovcev pri nas in sosedih. Nekaj teh odpadkov, predvsem mnoštvo CD-jev, ki so med predstavo na neki točki leteli naokoli, so artisti našli na hodnikih Radia Študent. Predstava je torej trash v polnem pomenu besede, smeti so scena, rekvizit in orkester te predstave. Podobno so tudi artisti tako igralci kot glasbeniki, večino predstave se namreč izmenjujejo, tako da je eden za noise paneli, ostala dva pa izvajata neko točko.

Kaj počnejo v teh točkah? To pa je že težje opisati. Lahko rečemo - in po predstavi so rekli -, da gre za improvizacijo. Torej nabor točk in določenih koreografij, vendar brez priprave. Predstava se dogaja v suspenzu premikanja in razporejanja smeti. Večji del predstavljajo poskusi žongliranja ali kakšnih klasičnih žonglerskih prvin, vendar se zmaličijo v skorajda sizifovsko repeticijo, kjer zgrešeni poskusi le stopnjujejo kaos in tesnobo. Dobro počutje gledalca tako ni cilj predstave, prav tako ni bistvo v veščini.

Denimo prva točka. Po kratkem čakanju v čakalnici/hodniku/kuhinji je občinstvo stopilo v osrednji prostor/oder/dnevno sobo. Smeti na velikem kupu, dva artista, s časopisom poveznjenim čez obraz, s turobnim hruščem v ozadju, v slokih gibih tavata okoli kupa smeti. Glasba se stopnjuje, suspenz se gradi, slepca s časopisom tavata, kup smeti pa na sredi smrdi. V nekem trenutku se izkaže, da je tretji artist zakopan pod kupom smeti in v trenutku skoči na plano z dramatično zaprepadenim izrazom in kakopak z rumenim jopičem.

Vsebino predstave tako težko razberemo oziroma jo lahko razberemo, ne da bi se trudili z interpretacijami. Tu in tam se sicer prikažejo drobci smisla, tako komičnega kot tragičnega, ki jih takoj preglasi hrup; slednji predstavi daje ime in smisel. Več je bilo momentov, ki bi jim lahko pripisali jasno vsebino. Goli in bosi tavajoči po kupih smeti v iskanju neke točke ter uskladitve giba s soigralci in predmeti okoli, večkrat namerno neuspešno, kot pravijo. Predstava je bila namreč čisti nered in odsotnost veščine, tako rekoč kaos s smetano.

Kot so artisti povedali v pogovoru po koncu predstave, je ta forma po »želji neuspeha« prišla iz neke frustracije zaradi učnega procesa v cirkusu, kjer sta forma in veščost vse. Ravno to je neka perverzna lepota te predstave, bilo je nelagodno, a ravno zato vredno. Če je gledanje akrobatov in žonglerjev v upanju, da se nekomu zalomi, nek perverzen užitek, je bil afekt pri tej predstavi obraten. Artisti so namreč bosonogi, največkrat z zavezanimi očmi poplesavali in tavali po ostrih smeteh; ta moment je dal predstavi skorajda abramovićevski suspenz. Kot so pojasnili na koncu, gre pri predstavi tudi za nek fakirski moment. Kar je zanimiv obrat, ko gre za izkaz veščine: upamo na neuspeh, ko gre za resignacijo, in navijamo, da vsi ostanejo celi ali pa vsaj živi.