Nikoli več 1918
Dobrodošli v oddaji Balkan ekspres. Tokrat se bomo posvetili 100. obletnici dogodkov, ki so sledili koncu prve svetovne vojne in prinesli prvo združitev južnoslovanskih narodov v skupno politično tvorbo. Najprej smo lahko 29. oktobra obeležili obletnico ustanovitve države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala z združevanjem južnoslovanskih narodov, ki so živeli v avstro-ogrski monarhiji. V tej obliki je obstajala 33 dni, nato pa je sledila priključitev Kraljevini Srbiji in preimenovanje države v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vladavino dinastije Karađorđević. Država se enajst let kasneje preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo.
Obdobja po koncu prve svetovne vojne se narodi na področju nekdanje države spominjajo in obeležujejo drugače, saj se je prehod v skupno državo zgodil v različnih okoliščinah za vsakega od njih. Za Slovence in Hrvate tako nova država pomeni prekinitev habsburške vladavine, na drugi strani pa lahko omenimo Črno goro, kjer obdobje po prvi svetovni vojni pomeni tudi obdobje priključitve Kraljevini Srbiji. Odločitev, sprejeta na tako imenovani Podgoriški skupščini, še danes ustvarja polemike in interpretacije, ki to dejanje vidijo kot izdajstvo naroda. Nedavno so tako v ta namen v Podgorici potekali celo protestni shodi, tematika pa ni zaobšla niti črnogorskega parlamenta, ki je sprejel resolucijo, ki odločitve skupščine izpred sto let razglaša za neveljavne.
Preden pridemo do omenjenih dogodkov v Črni gori, poglejmo najprej zgodovino ideje jugoslovanstva. Sam koncept se vzpostavi v 19. stoletju kot del ilirskega gibanja v kontekstu splošnega vzpona nacionalizma po Evropi. Ideje ilirskega gibanja, ki predvsem poudarja etnične in jezikovne vezi med južnimi Slovani, se najbolj oprimejo književniki na Hrvaškem. Gibanje dobi tudi politično konotacijo, saj se dolgoročno gledano zavzema za idejo združitve južnih Slovanov v enotno politično tvorbo.
Ta ideja se okrepi na začetku 20. stoletja, ko prodre tudi v slovensko politiko. A v tem obdobju obstaja predvsem v obliki reševanja nacionalnega vprašanja znotraj Avstro-Ogrske monarhije. Zgodovinar Jurij Perovšek, ki deluje na Inštitutu za novejšo zgodovino:
Kot del prizadevanj za združitev južnih Slovanov v Avstro-Ogrski so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu povezali v tako imenovani Jugoslovanski klub, katerega vodja je bil vodja Vseslovenske ljudske stranke Anton Korošec. Maja 1917 je klub sprejel politično izjavo, poimenovano majniška deklaracija, ki je sprožila deklaracijsko gibanje, kot opiše Jurij Perovšek.
Preusmeritev, o kateri govori Perovšek, od iskanja združitve južnih Slovanov znotraj monarhije do teženj po samostojni jugoslovanski državi je postala potrebna, ko je bilo jasno, da bo Avstro-Ogrska po vsej verjetnosti poražena v vojni in da kot državna tvorba ne bo mogla obstati v enaki obliki kot prej.
Še pred koncem prve svetovne vojne, 5. in 6. oktobra, je bil zato ustanovljen Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, katerega predsednik je prej omenjeni dr. Anton Korošec. Odcepitev je bila dokončno izvedena 29. oktobra 1918. V Ljubljani je na ta dan na Kongresnem trgu potekala manifestacija, ki se je je udeležilo več kot 30 tisoč ljudi. Več o državi SHS pove Jurij Perovšek.
Kmalu je postalo jasno, da je bila država SHS zgolj začasna rešitev, kot razloži Bojan Balkovec z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Razpad Avstro-Ogrske in njen poraz v vojni sta torej prinesla tudi grožnjo Italije oziroma njene težnje po ozemlju, na katerem so živeli južni Slovani v Avstro-Ogrski. Odločitev, da se novoustanovljena država SHS po zgolj mesecu lastnega obstoja pridruži Kraljevini Srbiji, lahko tako razumemo kot predvsem pragmatično oziroma kot odgovor na italijanske prodore.
Združitev s Kraljevino Srbijo je sledila 33 dni po ustanovitvi države SHS, tako imenovano “ujedinjenje” se je zgodilo 1. decembra 1918. Poudarimo lahko, da je vsaj v slovenski politiki obstajal konsenz o združitvi s Kraljevino Srbijo. Nasprotovanj tej ideji ni bilo niti se niso pojavljale težnje po morebitnih samostojnih nacionalnih državah. Kot pove Perovšek, so med političnimi strankami na Slovenskem obstajali dvomi glede monarhistične ureditve nove skupne države.
V obdobje ob koncu prve svetovne vojne spada tudi zgodba o združitvi Črne gore in Kraljevine Srbije, ki buri duhove še danes. O tej združitvi je odločala Podgoriška skupščina, na kateri je nad idejo ohranitve neodvisnosti črnogorskega naroda prevladala ideja jugoslovanstva. Z odločitvijo so odstavili kralja Nikolo, ki je med vojno po kapitulaciji Črne gore pobegnil v Italijo in kasneje Francijo, ter se priključili Srbiji.
Podobno kot Črna gora je v istem času priključitev Srbiji sprejela tudi Vojvodina, del skupne države pa je bila tudi današnja Makedonija, ki je v tistem času že spadala pod Kraljevino Srbijo. Več Balkovec.
Ko gre za današnje interpretacije tega dela zgodovine, gre javni diskurz razložiti s pomenom, ki ga je takratna združitev južnih Slovanov v skupno državo imela za kasnejši razvoj nacionalnih gibanj, ki se sicer v tistem obdobju niso postavljala v ospredje. Na Slovenskem se denimo poudarja pomen države SHS, ki je, kot omenja tudi zgodovinar Jurij Perovšek, predstavljala prvo dejanje državotvornosti Slovencev. Tudi kasnejšo kraljevino SHS pa naj bi navkljub centralistični politiki Slovenci imeli za svojo državo in se naj ne bi dojemali kot del “razširjene” Srbije. Več o pomenu Kraljevine SHS za Slovence Bojan Balkovec.
"Izdali so i prodali Crnu Goru!"
Tako je na protestnem shodu v Podgorici govoril črnogorski avtor in publicist Marijan Miljić, ki predstavlja eno od interpretacij črnogorske priključitve k Srbiji leta 1918. Ob protestih so v parlamentu sprejeli resolucijo, kjer so odločitev podgoriške skupnosti iz leta 1918 razveljavili, kljub temu da danes nima nikakršne veljave več.
Filip Radenović, urednik Študentskega Radia Krš iz Podgorice, opiše “duhove preteklosti”, ki so se obudili v Črni gori.
Protestni shod je potekal pod geslom “Nikad više 1918” . Kot pove Radenović, ne gre za nove ideje.
Interpretacija, ki črnogorsko priključitev Srbiji označuje kot izdajo in tragično obdobje v črnogorski zgodovini, velja tudi za vladajočo Demokratsko partijo Socijalista Mila Đukanovića, ki se po mnenju Radenovića namenoma ukvarja z vprašanji nacionalizma in ustvarja polarizacijo črnogorskega političnega prostora.
Pri tem se v Črni gori, kot pove Radenović, ne ukvarjajo s samim delovanjem Kraljevine SHS ali položajem Črnogorcev znotraj skupne države, pač pa se razprava začne in zaključi pri priključitvi Srbiji.
Tovrstne reinterpretacije in ignoriranje zgodovinskega konteksta niso osamljene in so značilne, ko gre za grajenje nacionalne identitete. V Črni gori, ki je samostojna od leta 2006 dalje, očitno ta proces še poteka, sedanji koaliciji pa polarizacija političnega prostora zaradi tega tudi odgovarja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj