Izumiranje velikih rastlinojedcev

Izumiranje velikih rastlinojedcev

Aktualno-politična novica
Afriška savana.
30. 11. 2018 - 7:05

Afriški kontinent predstavlja dom za mnoge velike predstavnike rastlinojedih sesalcev. Proti koncu obdobja pleistocena, ki se je zaključil približno 12.000 let pred našim štetjem, je večina velikih vretenčarjev izumrla. Mnoge teorije problematiko izginjanja raznolikosti velikih rastlinojedcev povezujejo s pojavom sodobnega človeka. Ameriška raziskovalna skupina pa je ugotovila, da začetno izumiranje rastlinojedcev v Afriki ni povezano s pojavom človeka, temveč sovpada s širjenjem C4 rastlin.

Ameriška raziskovalna skupina je raziskovala raznolikost velikih rastlinojedcev, ki so živeli oziroma še živijo na področju vzhodne Afrike v zadnjih 7 milijonih let. Ta regija ima veliko znanih fosilnih ostankov, ki nam povedo veliko o interakcijah med sesalci in človekom vse od njegovega pojava. Poleg podatkov o vplivu pojava človeka na pestrost velikih rastlinojedcev so ameriški raziskovalci in raziskovalke analizirali tudi neodvisne podatke o klimatskih in okoljskih spremembah, kot sta spreminjanje globalnega parcialnega tlaka ogljikovega dioksida ter spreminjanje deleža biomase C4 rastlin.

 

Ugotovili so, da je v zadnjih sedmih milijonih let na področju vzhodne Afrike izumrlo kar 28 linij velikih rastlinojedcev. Med še živečimi so najbolj znane žirafe, nilski konji, nosorogi in afriški slon. Dolgo je veljalo prepričanje, da so izumiranja velikih sesalcev posledica človekovega delovanja. Človek naj bi velike sesalce lovil, zaradi njihovega razvoja – poznega prehoda v odraslost ter majhnih populacij – pa so bile populacije teh organizmov bolj dovzetne za izumrtje.

 

Analize fosilov so pokazale, da se izumiranja pojavljajo že več kot 4,6 milijona let, medtem ko učinke prednikov človeka povezujemo z obdobjem, ki se je pričelo pred približno dvema milijonoma let. V tem obdobju se je namreč pojavil homo erectus. Pomembno je izpostaviti tudi, da prvi predstavniki človečnjakov najverjetneje niso lovili velikih sesalcev, pač pa organizme, manjše ali enake svoji velikosti. Tako je raziskovalna skupina zaključila, da vsaj začetki izumiranj velikih sesalcev s pojavom človeka najverjetneje niso povezani.

 

So pa ugotovili, da bi lahko na zmanjševanje populacij v tistem obdobju pomembno vplivalo širjenje C4 rastlin. C4 rastline so rastline, ki so tekom evolucije razvile poseben encim, imenovan PEP-karboksilaza, ki omogoča vezavo ogljikovega dioksida v obliki posebne kisline. To rastlini zagotavlja visoke koncentracije ogljikovega dioksida, potrebnega za fotosintezo, hkrati pa ne prihaja do nepotrebnih izgub vode ob izmenjavi plinov pri visokih temperaturah. Med C4 rastline uvrščamo sladkorni trs, koruzo in različne tropske trave.

 

Raziskovalci so potrdili, da širjenje C4 rastlin sovpada z začetkom izginjanja rastlinojedcev, ki so se prehranjevali z evolucijsko starejšimi C3 rastlinami. Evolucijski razvoj C4 rastlin sicer povezujemo z nižjimi koncentracijami atmosferskega ogljikovega dioksida in povečanim sevanjem, zaradi katerega so rastline razvile mehanizme, s katerimi dobro izrabijo ogljikov dioksid, ob tem pa varčujejo z vodo. Višje temperature, večje sevanje, nižji atmosferski tlak ogljikovega dioksida in širjenje rastlin, na katere rastlinojedci niso bili prilagojeni, so glede na ugotovitve raziskave glavni dejavniki izumrtja številnih rastlinojedcev na področju Afrike.

 

Izginjanje velikih rastlinojedcev v zgodovini je z vami raziskovala Mojca.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.