Pearson Sound, 2013

Letošnja prva samostojna izdaja Davida Kennedyja alias Pearson Sounda, enega najvznemirljivejših akterjev otoškega bassa, je prinesla težko pričakovan paketek štirih komadov. Značilni minimalizem se je na drugi izdaji avtorjeve samostojne založbe prelevil v počasnejšo obliko, ki omogoča ritmičnim vragolijam še večjo izraznost. Perkusije, ki so še vedno avtorjev najmočnejši adut, imajo z izjemo komada Figment glavno vlogo v naraciji zvočnega fenomena Pearson Sound. Hkrati prav to dejstvo omogoča oklesteno melodičnost, ki je zreducirana na peščico zvokov.

Če sta uvodni komad REM ter Gridlock v eksperimentalnem smislu nadaljevanje – in ne nadgradnja – lanskoletnega EP-ja Clutch, pa se pri komadu Figment čas za slabe 3 minute praktično ustavi v ponavljajočih se motivih, česar Pearson Sound v tolikšni meri doslej še ni pokazal. Zadnji komad z REM EP-ja, Crimson (Beat Ritual Mix), ki ga lahko brez težav poslušamo kot reciklažo legendarnega komada Stifle iz leta 2011, ustvari varno gnezdo za vse odklone od pričakovanega, zaradi katerih je ta EP vreden večkratnega poslušanja. Ne samo danes, temveč zagotovo tudi čez nekaj let.