Raster-Noton, 2012

Finski producent Sasu Ripatti alias Vladislav Delay se je RŠ-ovcem priljubil že konec devetdesetih, ko je pri čislani berlinski znamki Chain Reaction najprej objavil malo ploščo in nato še dolgometražec, s katerima je po svoje reinterpretiral dubovsko elektroniko na sledi Basic Channela. Sledila so leta raziskovanja, v katerih se je loteval najrazličnejših elektronskih izpeljank, nazadnje pa je dvignil precej prahu v sodelovanju z Moritz von Oswald triom, s katerim se je vrnil k svojim bobnarskim začetkom.

Živa tolkala je skozi elektronsko manipulacijo krivil tudi na recentnih solističnih ploščah, s svojim zadnjim EP-jem 'Espoo' pa se ponovno vrača v objem elektronike, ujete nekje med eksperimentiranjem in plesnimi obrazci. Ker je ploščo objavil pri Raster-Notonu, ki se rad nagiba k bolj odprtim elektronskim muzikam, ni presenetljivo, da tej premisi sledi tudi Delay. Kljub temu pa je z rigidno ritmiko, ki precej odstopa od njegovega prepoznavnega plesnega gruva, presenetil svoje privržence. V obeh skladbah se namreč loti minimalističnega, linearnega raziskovanja ritmičnih zank, te pa potopi v zaprašene dubovske ambiente, ki niso daleč od izraza, kot ga v zadnjih leti denimo goji Andy Stott.

Če se je na Delayevih predhodnih ploščah morda pojavil vtis, da je nekoliko preveč zašel v abstraktnost, s ploščo 'Espoo' dokazuje, da mu vendarle še ni zmanjkalo zanimivih idej. Uvodoma smo z EP-ja že slišali skladbo 'Olari', v podlagi pa že poslušamo še drugo skladbo 'Kolari', ki jo bomo slišali do konca.