Boj za javni prostor v Puli

Boj za javni prostor v Puli

Oddaja
14. 11. 2013 - 12.00

Napadi desničarskih skrajnežev na Varšavske avtonomne prostore

Na Poljskem so 11. novembra praznovali dan neodvisnosti, ki je državni praznik. Že tako nacionalistično obarvan dan so tudi letos izkoristili desničarski skrajneži in vzporedno z uradnimi prireditvami organizirali svoj shod, ki je sicer potekal na drugem koncu mesta. Naključno ali ne, pot jih je vodila tudi mimo dveh avtonomnih skvotov, lociranih v centru mesta. Skvot Syrena in Przychodnia sta bila tako tarči neonacistične agresije. Napad na Przychodnio je sledil, ko se je skupina več sto skrajnežev odcepila od povorke in brez kakršnihkoli problemov zakorakala mimo varnostnikov, ki naj bi usmerjali pohod ter s kamenjem in pirotehničnimi izdelki začela obmetavati zasedeni objekt. Čeprav je bila policijska postaja oddaljena le nekaj sto metrov, policija ni posredovala. Tako so se aktivistke in aktivisti iz skvota proti napadom uspešno branili sami ter s strehe uspeli obvarovati prostore.

Podobna zgodba se je odvila tudi v primeru napada na Syreno. V tamkajšnjem skvotu je nameščenih tudi nekaj družin, ki so bile nasilno eviktirane iz svojih domov. Te so bile v času napada v notranjosti zgradbe. Napad je bil možen, ker se je policija s prizorišča umaknila.

Primera s Poljske nam zgovorno pričata o naraščajočem nasilju skrajne desnice, ki ob tihi podpori državnih institucij, predvsem represivne narave, v času krize vsakokrat dobi močan zagon. Tarča teh skrajnežev so pogosto prav avtonomni prostori. Napad na Poljskem namreč ni osamljen primer, pred kratkim je bil tarča napadov desničarskih skrajnežev tudi dunajski skvot EKH.

Policijska racija na grški javni radioteleviziji

11. junija je grška vlada pod krinko varčevanja, ki ga diktira t. i. trojka, čez noč ukinila javno radiotelevizijo ERT. Čeprav je policija nasilno zasedla večino ERT objektov in oddajnikov, je zaposlenim uspelo okupirati glavno stavbo in nadaljevati s samoorganiziranim oddajanjem kvalitetnega programa, ki je bil 24 ur na dan viden prek spleta.

5 mesecev po začetku okupacije so v prostore zasedene glavne stavbe ERT nasilno vstopile grške specialne policijske enote. Racija se je zgodila ob petih zjutraj, ko je bilo v stavbi 50 novinarjev, ki pa prostovoljno stavbe niso hoteli zapustiti. Policijski agresorji so uporabili solzivec ter stavbo izpraznili. Štiri novinarje so organi pregona pridržali. Na prizorišču so se takoj začeli zbirati protestniki, ki so s svojo prisotnostjo izkazovali solidarnost z zaposlenimi.

Vladajoča elita je tako še enkrat pokazala, kaj pomeni diktatura kapitala in s kakšnimi posledicami so soočeni ljudje, ki se ji s samoorganiziranjem uprejo. Varčevalni ukrepi, ki naj bi pripomogli k rešitvi iz krize, se v Grčiji, kot tudi drugje, za ljudi izkazujejo za katastrofalne. Ravno novinarka ERT je po zaprtju radiotelevizije in posledično izgubi zaposlitve 10. oktobra storila samomor. Varčevanje poteka na plečih večine že tako obubožanih Grkov, medtem ko vladajoča političnoekonomska elita ohranja svoje privilegije oz. si jih še krepi. Toda boj proti tej logiki še zdaleč ni končan. To so dokazali tudi novinarji ERT, ko so tudi po izpraznitvi ERT nadaljevali z oddajanjem programa. Studio je bil provizorično postavljen kar pred policijskimi kordoni. Gledalci so bili tako lahko priča kulisi, ki je lepo prikazovala, kaj danes pomeni demokracija.

...

Polotok Muzil v Pulju je bil poldrugo stoletje zaprt za javnost. Na tem 180 hektarov velikem polotoku so se ves ta čas izmenjevale različne vojske: avstrijska, italijanska, jugoslovanska in nazadnje hrvaška, ki je leta 2007 območje in vse objekte na njem zapustila. Prostorski načrti za ta del mesta predvidevajo gradnjo turističnega rezorta, kar pa gre v nos marsikateremu prebivalcu mesta, ki bi na Muzilu raje kot zaprt turistični center z golf igriščem videli površine, ki bi služile mestu.

...

Recenzija: Frenkie – Troyanac

 

Frenkijev zadnji studijski plošček, Troyanac, je logično nadaljevanje njegovega dosedanjega dela, pri čemer ostaja lačen mikrofona kot do sedaj. V primerjavi s prejšnjimi albumi Troyanac ne le utrjuje, ampak poglablja njegovo družbenokritično pozicijo, kar pa mu odpira vrata do še številčnejše publike.

 

Vpad v album Frenkie s komadom Šamaranje začne v svoji dobri stari battle maniri. Flow menja kot za šalo, preko sestavljanja udarnih punchev ter retrospektive svojega ustvarjanja in kratkega, a preciznega vpogledom v bošnjaški vsakdan na povsem klasičen raperski način pokaže, kdo je glavni car v bajti. Sledi regijaško navdahnjen Gori, ki ga lahko poslušamo kot stopnjevano nadaljevanje komada Pokreni se, ki je nastal 2010 pod okriljem Disciplinske komisije. Kontrast med lahkotnim beatom in bistro analizo družbenega stanja podčrta sporočilnost komada, pri čemer spet lahko potegnemo vzporednice s Pokreni se, saj Frenkie opozarja, da naši okovi ne bodo sami od sebe (raz)padli, nov svet pa je mogoč zgolj na ruševinah (oz. v tem primeru pepelu) starega. Tako ni naključje, da Gori zagotovo velja za enega izmed komadov, ki je spremljal del tukajšnjega vstajniškega gibanja.

 

Poleg jasne antikapitalistične drže drug močan tematski sklop na albumu predstavljajo antinacionalistični komadi. Creme de la creme begins opisuje nastanek že kar legendarne Creme de la creme trojice komadov, v katerih se Frenkiju pridružita še dva veljaka balkanskega hip hopa, Edo Maajka in Marchelo, in mestoma nagovarja banalne dileme nacionalizma, ko so ljudje različnih narodnosti z mešanimi občutki potovali po Balkanu. Svoje močne storytellerske sposobnosti Frenkie nakaže v ostalih komadih z antinacionalistično vsebino. Tako Francuz v kar nekaj zelo preciznih line-ih odlično povzame strup, ki so ga vojne spustile po Balkanu. Nikakor ne moremo mimo komada Pismo Milanu, ki zagotovo predstavlja vsebinsko najmočnejši in najbolj dodelan komad plate. Frenkiju uspe preseči zavzemanje katere koli etnične pozicije, raje podaja roko trdemu zavezništvu, saj le združeno, z ramo ob rami lahko začrtamo drugačno pot, kot pa smo jim še vedno priča v etnično razklani Bosni in Hercegovini.

 

Še ena izmed močnih plati Troyanca je njegov humor, s katerim Frenkie na neobremenjen in zabaven način opiše vsakdanje tegobe z možmi v modrem v komadu Situacije. V komadu Napaćeni Bošnjo pa ta humor stopnjuje v kritičen opis naveličane mladine, ki se ji življenje vrti okoli moderne tehnologije, alkohola, drog in klubov. Ostrina in kritičnost svoj vrh dosežeta v komadu Teočak, ki hkrati predstavlja tako vsebinsko kot glasbeno najtežji moment albuma. Frenkie nam čez trdo, neizprosno podlago pripoveduje zgodbo mladeniča, ki je v vojni izgubil očeta, svoj bes pa prelije v sovraštvo do vsega, kar ga obdaja, nenazadnje tudi samega sebe.

 

Ploščka pa nikakor ne gre opevati v celoti. Vsebuje kar nekaj fillerjev, ki se jih pri poslušanju mirno preskoči, saj nam razen nekega (sicer tehnično zelo dovršenega) nakladanja ne ponujajo nobene zanimive vsebine. Če je večina teh komadov recimo da čisto poslušljivih, pa v celoti lahko spustimo komad z Bubo Corellijem ali pa komad Why you want. Tudi Dinamit, sicer klubski hitič po pravilih, ne predstavlja ravno nekega glasbenega presežka, razumemo pa, da Frenkiju vse, kar je vsaj malo funky ali disko, povsem odgovarja.

 

Troyanac kljub nekaterim omenjenim pomanjkljivostim predstavlja zaokroženo celoto, ki jo od MC-ja kot je Frenkie pričakujemo, žal pa peša prav na točkah, na katerih pešajo tudi prejšnji njegovi ploščki. Vsekakor Frenkie to zna nadoknaditi s svojimi nastopi v živo, o čemer smo se imeli priložnost zopet prepričati to poletje, ko je s kolegoma Edo Maajko in DJ Soulom koncertiral tudi pri nas. V pričakovanju na naslednji koncert Frenkiju namenjamo 3,5 od 5-ih črnih zvezdic.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness