Represija nad anarhisti v Rusiji

Oddaja
7. 2. 2019 - 12.00

Rusija: nov val represije

Iz Rusije nas le redko dosežejo vesti v povezavi z anarhističnim gibanjem, ko pa se te vendarle prebijejo do nas, ponavadi niso najbolj spodbudne. Tako je tudi tokrat. Prvega februarja letos je ruska zvezna varnostna služba FSB aretirala enajst ljudi, ki naj bi bili po njenem mnenju povezani z anarhističnim gibanjem. Vse razen enega so po 24 urah izpustili. Aretirani so bili pod budnim očesom FSB deležni agresivnega zasliševanja z elementi mučenja, nekateri so bili prisiljeni tudi v podajanje inkriminirajočih izjav zanje in za druge.

Azat Miftakhov, študent matematike na moskovski državni univerzi, je po aretaciji izginil v nedrjih ruskega represivnega aparata in njegova usoda še do danes še ni znana. Po do sedaj znanih podatkih ga FSB obtožuje "izdelovanja eksploziva" in članstva v "radikalni anarhistični organizaciji Ljudska Samoobramba". Slednja je v zadnjem letu postala glavna tarča politično motivirane represije v Rusiji, saj je bilo kar nekaj ljudi, domnevno njenih članov, aretiranih, mučenih ali deležnih groženj, nekateri pa so zaradi tega terorja Rusijo tudi zapustili. Zanesljivih podatkov o dejanski dejavnosti Ljudske Samoobrambe zaenkrat nimamo.

Izginulemu Azatu Miftakhovu so svojo polno solidarnost izrazili njegovi kolegi in kolegice iz matematične srenje, saj so se oglasili z javnim pismom. V njem od ruskih oblasti zahtevajo, da nemudoma pojasni, kje se Azat nahaja in kakšno je njegovo zdravstveno stanje ter da mu omogočijo stik z njegovim odvetnikom. Zahtevajo tudi konec mučenja njega in drugih tovarišev ter transparentno in pošteno sojenje, ne glede na to, kakšne obtožbe ga bremenijo.

Omenjena akcija FSB je zgolj zadnja v seriji trenutnega represivnega vala, ki se je začel konec leta 2017 z aretacijami nekaterih vidnih antifašistov in nato nadaljeval v času pred začetkom lanskega svetovnega prvenstva v nogometu. V Rusiji trenutno poteka kar nekaj sodnih procesov, kjer so anarhisti in antifašisti soočeni z obtožbami "terorizma". Značilnost vseh tovrstnih primerov je, da ljudi, ki so aktivni v antifašističnih oziroma anarhističnih krogih državne službe ugrabijo oziroma aretirajo, nato pa mučijo, zaslišujejo, zastrašujejo, nato pa jih obtožijo terorizma.

Tudi glede tega, kako država obravnava anarhistično gibanje, se Rusija torej ne odlikuje po nič manj ali nič bolj represivnem pristopu kot številne ostale države po svetu. Za več svežih informacij v angleščini o represivnih ukrepih ruskih oblasti priporočamo spletno stran rupression.com.

Grčija: grožnje z evikcijo skvota Mondo Nuevo

V solunu se anarhistično gibnaje sooča z grožnjo evikcije enega od mlajših mestnih skvotov, ki pa si je v treh letih zgradil močno podporo. Gre za Mondo Nuevo, ki ga je zaskvotala koalicija anarhističnih kolektivov in sedaj služi kot socialni in organizacijski prostor gibanja. Hiša v centru mesta je sicer v lasti ene od solunskih občin, pred zasedbo pa je samevala nekaj let. Občina že vse od zasede išče načine, kako bi se rešila novih uporabnikov, kar se je zaradi razvejene politične aktivnosti kolektiva in gibanja, ki stoji za prostorom ter močnih vezi v soseski, izkazalo za kaj težko nalogo.

Nazadnje je občina prišla na dan z briljantno idejo, saj naj bi hišo, ki je - ponovimo - pred spremembo namembnosti že dolgo samevala, namenila nekdanjim uporabnikom drog in sicer za neke vrste rehabilitacijski center. Gre za relativno pronicljiv in očiten manever oblasti, kako sabotirati legitimnost anarhističnega gibanja v mestu. Slednje je namreč tradicionalno dojemljivo za težko socialno situacijo številnih v od kapitalizma opustošeni deželi. No, izkazalo se je, da celo sami zaposleni v organizaciji, ki bi prevzela hišo v upravljanje, nasprotujejo izselitvi obstoječih uporabnikov, saj so se oglasili s pismom solidarnosti s skvotom.

Pri tem se je dobro spomniti tudi brutalne evikcije skvota Orfanotrofio pred dvema letoma in pol. Tedaj je mesto napovedovalo, da bo na tistem mestu zrasla bolnišnica, pa vse do danes ni bila položena niti ena opeka, niti ni bila izkopana ena sama samokolnica zemlje. Anarhistično gibanje v Solunu se seveda dobro zaveda, da ne gre nasedati na spletke in laži nenadoma socialno očutljivih mestnih oblasti, zato z večplastno kampanjo za Mondo Nuevo gradi podporo za obrambo skvota.

Močna reakcija na grožnje je toliko bolj pomembna, saj se Grčija še vedno nahaja sredi dolgega obdobja poskusov spodbujanja nacionalistične evforije pred prihajajočimi evropskimi in nato domačimi parlamentarnimi volitvami. Spomnimo: pred enim letom so fašistični huligani v zaledju enega od nacionalističnih protestov v zvezi z imenom sosednje države Makedonije požgali skvot Libertatia. V zadnjem času se je tako stopnja konfrontacije na ulicah povečala, ravno prejšnji teden je bil napada, s strani fašističnih huliganov, deležen uveljavljeni skvot Sxoleio. No...kot že tolikokrat poprej so grški tovariši in tovarišice tudi tokrat napad uspešno odbili in zavarovali svoj prostor.

Venezuela: nobene solidarnosti z državnim udarom

Venezuela, dežela z največjimi potrjenimi zalogami nafte na svetu, se je ponovno znašla v potencialno prelomni situaciji. Običajna in dobro znana naracija pravi, da si tam nasproti stojita revolucionarni chavistični tabor z vojsko in državnim aparatom na eni strani, na drugi strani pa sile opozicije, v kateri prevladuje premožnejši del družbe in je izdatno podprt tudi s strani ZDA. Anarhistična perspektiva, tako kot vsaka, ki se fokusira predvsem na družbo, ne pa na državo, k temu dodaja element, ki je za nadaljnji razvoj dogodkov ključen, a pogosto za opazovalce ostaja relativno neviden.

V zadnjih desetletjih t.i. bolivarjanske revolucije v Venezueli so se razvile številne institucije "ljudske moči" na ravni četrti oziroma lokalnih skupnosti. Te so pogosto v odnosu napetosti ali celo konflikta z državo, vladajočo stanko, bolivarsko buržuazijo, vojsko in birokratskim razredom, ki si je prilastil državo. Skozi leta so se številni radikalni militanti pridružili aktivnostim in strukturam Ljudske moči in si prizadevali za njihovo neodvisnost od državnih organizmov. To, kako se bodo v nenehno razvijajoči se situaciji umestile strukture Ljudske moči, bi utegnilo pomembno določiti nadaljnji razvoj dogodkov.

Zgodovinski in socialni procesi so polni protislovij, nemirni in visoko kompleksni. Ne glede na vse, Venezuela ni totalitarna družba, vodena iz enega centra in od zgoraj, temveč v njej delujejo tudi številna avtonomna vozlišča, ne samo desničarske opozicije, temveč tudi ljudskih gibanj od spodaj. Spremljajoč nadaljnji razvoj dogodkov je dobro biti pozoren ne na uradne deklaracije države ali opozicijskih pretendentov na njeno zasedbo, temveč na stališča in dejanja ljudi na ulicah, na četrtnih skupščinah, v šolah in univerzah ter v tovarnah. Tam se, tudi povsem neodvisno od trenutnega državnega aparata, formira tudi opozicija grozečemu prevzemu oblasti s strani zastopnikov centrov moči izven same Venezuele, ki hkrati ni lojalna niti sedanji birokratsko-vojaški garnituri.

Anarhistične mreže po Latinski Ameriki upravičeno opozarjajo, da ob nujnem zavračanju intervencij s strani velesil, ne gre zapasti v naivno branjenje obstoječe oblastne strukture. Ekonomska in socialna kriza je realna, odgovor nanjo pa bodo morali ljudje najti od spodaj z gradnjo močnih mrež vzajemne pomoči, solidarnosti pred represivno roko policije in vojske, ne glede na to, kdo je tisti, ki jim daje ukaze.

------------

O življenju in smrti Auguste Vaillanta

5. februarja 1894 se je na giljotini končalo življenje Augusta Vaillanta. Njegove zadnje besede so bile: »Smrt buržoazni družbi! Živela anarhija!« Vaillant je po svoji smrti za mnoge postal simbol zatiranja, obupa in bede delavskega razreda v Franciji in odprl pot številnim maščevalnim akcijam.

Rodil se je leta 1861 v izjemno revnih okoliščinah, ki mu jih skozi celo življenje ni uspelo preseči. Že kot mlad je zaradi kraje hrane pristal v zaporu. V iskanju pobega iz revščine ga je življenje pripeljalo v Argentino, vendar so ga iz tam kmalu izgnali. Ponovno je pristal v Parizu obubožan in lačen.

Vaillant se je odločil, da njegova beda ne bo ostala spregledana in izvedel akcijo, ki je simbolizirala krik celotnega delavskega razreda. Krivca je našel pri izvoru socialne neenakosti, torej pri s škandali omadeževanem parlamentu. Naredil je šibko eksplozivno napravo, s katero je želel pritegniti pozornost in izpostaviti bedo proletariata, ob tem pa ni želel nikogar ubiti.

9. decembra 1893 je Auguste Vaillant v parlamentarno dvorano odvrgel eksplozivno telo in lažje poškodoval 20 ljudi. Kljub temu, da mu je zaradi zmede uspelo pobegniti, se je naslednji dan predal in pristal v zaporu. Ne glede na to, da napad ni povzročil smrtnih žrtev, je zakonodajno telo nemudoma sprejelo ukrepe proti terorizmu. Vsakršna provokacija je po novem tako postala napeljevanje k terorističnim dejanjem. Posledice so čutili številni anarhistični časopisi, ki so bili nemudoma prepovedani in posamezniki, saj so sprožili številne preiskave proti vidnejšim akterjem družbenih gibanja. Vaillant sam pa je bil obsojen na smrt.

Njegovo dejanje je predstavljalo začetek hude represije nad anarhističnim gibanjem v imenu boja proti terorizmu. Dosegla pa je ravno nasprotno, saj je po njegovem obglavljenju sledilo obdobje stalnih napadov na centre oblasti. Vaillant je namreč s svojim dejanjem uspel dobiti pozornost in empatijo celotne Francije. V podporo Vaillantu je pesnik Laurent Tailhade denimo napisal: »Kaj je par medlih ljudi, če gre za lepo gesto.«

-------

Živa sila

-------

CMAK Cerkno - pogovor v živo

-------

Najave:

1) Infokafana 78: Dan spomina na Kropotkina, 8. februar ob 20h v A-Infoshopu: https://www.facebook.com/events/809676682714349/

2) Veganska večerja v socialnem centru Rog, sobota 9. februar ob 19h: https://www.facebook.com/events/243246526609788/?event_time_id=243246529943121

3) Alternativna tržnica, Menza pri Koritu, 12. februar od 18h naprej: http://program-infoshop.blogspot.com/2018/02/skupnostni-dogodek-pokrita-alternativna.html

4) Srečanje anarhističnih in antiavtoritarnih radijev, Zurich, 14-17 februar 2019

5) Antilukov marš: Sofia, 16. februar: No Nazis on Our Streets: https://www.facebook.com/events/581018205659424/

 

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ej, dajte ekipi iz Soluna povedat, da je vse lažje če ti deložiraš druge iz skvota!

SASTOJCI

1 Kranjske kobasice s kajenskim paprom Podravka (300 g)
3 žlice maslinova ulja
300 g prokulica (kelj pupčar)
2 mrkve (220 g)
400 g krumpira
sol
Vegeta Maestro crni papar
2 češnja češnjaka

PRIPREMA

1.
U posudu za pečenje stavite prokulice prerezane po pola, mrkvu narezanu na deblje ukoso rezane kolutove , krumpir oguljen i narezan na kriške.

2.
Posolite, popaprite, dodajte češnjak i ulje. Sve dobro promiješajte pa uz povrće rasporedite kobasice. Stavite u pećnicu zagrijanu na 200°C i pecite oko 40 minuta.

POSLUŽIVANJE
Poslužite toplo.

SAVJET
Odaberite povrće koje volite ili ovisno o sezoni pripreme.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.