Najava:

Infokafana XXX: O državni propagandi na Madžarskem

Tragedija ruske revolucije

V teh dneh in tednih na številnih političnih omizjih razpravljajo o dogodkih izpred 100 let. Toliko let namreč mineva od oktobrske revolucije, po kateri ni bilo “nič več tako kot prej”. Oktobrska revolucija je bila ključen zgodnji moment dalj časa trajajočega revolucionarnega vrenja v Rusiji oziroma ruske revolucije. Z njo se je 100 let kasneje možno soočiti na različne načine, tako kot sicer z zgodovino na splošno. Lahko se jo nekritično slavi, cinično diskreditira in smeši. Lahko se jo postavlja kot standard, vodilo in horizont slehernega sedanjega političnega angažmaja. V vsakem primeru se je možno iz nje marsikaj naučiti, kaj točno, pa je odvisno od politične agende tistega, ki se tega loti.

Številne razprave, tematske številke resnih revij, filmske retrospektive, novi prevodi starih del in umetniške razstave po celem svetu se ukvarjajo tako z bojem za zgodovino kot z dediščino dogodka, ki je vtkan v temelje naše lastne sedanjosti. Tudi Črna luknja, glas anarhističnega gibanja na Radiu Študent, po svojih skromnih zmožnostih izkorišča obletnico, da odgrne vse predebelo tančico z zgodovine tistega, kar se je zdelo kot največja zmaga delavskega gibanja do tedaj, a se je razvilo v njegov najbolj presunljiv poraz.

Namen današnjega prispevka ni zaklinjati se k duhovom preteklosti, si izposojati njihova imena, bojna gesla in kostume, temveč osvetliti neko zgodovinsko dogajanje iz antiavtoritarne perspektive. Ruska revolucija je zagotovo med najbolj seciranimi deli moderne zgodovine, o njej obstaja kopica pričevanj, dokumentov in študij. Tisti, ki jih ne zanima golo reproduciranje enostavnih propagandnih šablon, vedo, da je potrebno preučiti pozicijo, interese in prakso tistih, na katerih poročila oziroma analize se naslanjamo. V nadaljevanju na mizo oziroma v radijski eter dajemo tri artikulacije oziroma analize, ki jih je proizvedlo revolucionarno anarhistično gibanje. Daleč od tega, da bi si domišljali, da je s temi partikularnimi povzetki tema izčrpana, lahko pa zainteresiranim služijo kot iztočnice za lastna raziskovanja.

Peter Aršinov je bil anarhist, ki je v ruski revoluciji aktivno deloval na strani revolucionarnih kmetov in delavcev v Ukrajini, v gibanju, ki je znano pod imenom makhnovščina. Na svobodnem ozemlju v današnji jugovzhodni Ukrajini je med letoma 1918 in 1921 potekal revolucionarni eksperiment vzpostavljanja nove družbe, ki naj bi jo tvorili “svobodni sovjeti” oziroma “libertarne komune”. Svobodno ozemlje se je krčilo oziroma širilo glede na potek revolucionarne vojne med Revolucionarno vstajniško vojsko in silami kontrarevolucije. Na njegovem vrhuncu je na njem živelo 7 milijonov ljudi, ki so marsikje uspešno izpeljali redistribucijo zemlje, ki je bila prej last zemljiških veleposestnikov, vzpostavili delavsko oblast nad proizvodnjo in oblikovali močno vojaško silo za zaščito revolucionarnih dosežkov. Črna armada, katere osrednja simbolna figura je bil Nestor Makhno, je opravila veliko vojaško delo za obrambo celotne ruske revolucije pred njenimi nasprotniki. Ta je klonila šele pred boljševiško Rdečo armado, ki ji je s kampanjo laži, propagande in terorja uspelo tudi v nepokorni Ukrajini zlomiti revolucijo ter v njenem imenu vsiliti diktatorsko oblast dobro organizirane manjšine.

Aršinov, Makhnov tovariš in soborec, je avtor enega od redkih celostnih dokumentov iz te vsaj pri nas razmeroma slabo znane epizode ruske revolucije. Njegovo Zgodovino makhnovističnega gibanja nadvse priporočamo, na tem mestu pa navajamo nekaj kratkih odlomkov iz njegovega članka z naslovom Dva oktobra. V njem analizira strategijo boljševistične partije in teror, ki ga je ta prinesla revolucionarnim delavskim strukturam in gibanju. Takole piše Aršinov:

“Oktobra 1917 so delavci in kmetje v Rusiji premagali veliko oviro na poti razvoja njene revolucije. Ukinili so nominalno oblast kapitalističnega razreda, toda še prej so dosegli nekaj, kar je imelo enak ali celo še bolj temeljen revolucionaren pomen. S tem, da so kapitalističnemu razredu odvzeli ekonomsko moč, zemljiškim veleposestnikom na podeželju pa zemljo, so dosegli pravico do svobodnega dela v mestih, ki ni bilo pod nadzorom oblasti, in se močno približali popolnemu prevzemu tovarn. (…) Simultano je bila celotna revolucionarna Rusija prekrita z obširno mrežo delavskih in kmečkih sovjetov, ki so začeli delovati kot organi samoupravljanja. Ti so razvijali, podaljševali in branili revolucijo.”

Za vsakogar, ki ga politični procesi resnično zanimajo v njihovi konkretnosti, je ključen del Aršinove analize, ki se nanaša na delovanje boljševikov in njihov odnos z revolucionarnim gibanjem kmetov in delavcev. Takole gre: “...Oktober ima dva pomena – tistega, ki mu ga dajejo delavske množice, ki so sodelovale v socialni revoluciji, vključujoč anarho-komuniste, in tistega, ki mu ga je dala politična stranka, ki je na krilih stremljenja množic po socialni revoluciji prevzela oblast, s čimer je revolucijo izdala in zatrla ves njen nadaljnji razvoj. Ogromen razkorak obstaja med tema dvema interpretacijama oktobra. Oktober delavcev in kmetov je odprava oblasti parazitskih razredov v imenu enakosti in samoupravljanja. Boljševiški oktober pa je osvojitev oblasti s strani revolucionarne inteligence, vzpostavitev njenega 'državnega socializma' in njenih 'socialističnih' metod vladanja množicam.”

“Boljševistični koncept sovjeta in tovarniškega odbora ter praksa, ki je iz njega izšla, sta se temeljno razlikovala od tistega, kar so pod tem razumele množice. Delavci so sami sebe razumeli kot organe družbenega in ekonomskega samo-upravljanja. Boljševistična stranka pa je nanje gledala kot na sredstva, preko katerih je možno odvzeti oblast potapljajoči se buržuaziji in kasneje to moč uporabiti za interese stranke. (…) Tako so s pomočjo 'oblasti sovjetov', v katerih so boljševiki monopolizirali večino mest, praktično dosegli popolno moč in so lahko razglasili svojo diktaturo na celotnem revolucionarnem ozemlju. To jim je omogočilo zatrtje vseh revolucionarnih delavskih tokov, sprejetje številnih ukrepov, ki so nasprotovali duhu revolucije, vse to pa je temeljno spremenilo celoten tokRruske revolucije.”

Poleg militarizacije dela ter sprožitve vojne med mestom in podeželjem Aršinov navaja še en ključen ukrep prevzema in konsolidacije boljševistične oblasti: “Prišlo je do zatrtja libertarne misli in anarhističnega gibanja, katerega socialne ideje in slogani, ki so pozivali k socialni revoluciji, so bili gonilna sila ruske revolucije. K temu dodajmo še prepoved neodvisnega delavskega gibanja in splošno omejitev svobode govora. Vse je bilo reducirano na en center, iz katerega so izšla vsa navodila za življenje, mišljenje in delovanje delavskih množic.”

V luči Aršinove analize se boljševistični teror pod vodstvom Lenina in Trockega ne kaže kot stranski učinek turbulentnih časov, temveč sestavni del strategije zainteresirane organizirane manjšine v boju za lastno oblast. Da bi se lahko postavili na čelo revolucije, so morali boljševiki s terena političnega boja odstraniti vse tiste, ki so želeli graditi strukture avtonomne delavske oblasti in so zavračali tedaj še nerealizirano monopolno oblast boljševistične stranke nad družbo in posameznikom. Do tega monopola so pripeljali šele poboji revolucionarnih ruskih mornarjev, vojakov in delavcev ter pregoni vseh, ki se niso hoteli podrediti oblasti partije, temveč so resnično verjeli v oblast sovjetov. Kronstadt in makhnovščina sta le dve izmed mnogih imen ruske revolucije, ki pričata o realni možnosti revolucionarnega projekta na eni strani ter na drugi o razlogih in metodah, ki so to možnost zablokirali in preusmerili v še en projekt avtoritarne rekonstrukcije družbe.

Pomemben vpogled v rusko revolucijo dajeta tudi Emma Goldman in Aleksander Berkman. Oba sta po dolgotrajnem delovanju v anarhističnem gibanju v Združenih državah Amerike z navdušenjem pozdravila izbruh revolucije. Tako kot tisoči drugih anarhistov in ostalih revolucionarjev sta tudi onadva prišla v Rusijo, da bi se neposredno vključila v revolucionarno delovanje. Dolgo sta se trudila ohranjati optimistično upanje, da gre pri številnih primerih nasilja in zlorab zgolj za napake in nerodnosti, ki se jim ne da izogniti. Toda na koncu sta tudi onadva prišla do zaključka, da je v Rusiji revolucionarno delavsko gibanje doživelo tragedijo enormnih razsežnosti. Njuni največji očitki sovpadajo z Aršinovimi in se nanašajo na centralizacijo oziroma hierarhizacijo revolucije s strani boljševikov, oddaljevanje od množic ter kruto obračunavanje z revolucionarnimi zavezniki.

Svoje obete, navdušenost, podporo in končno razočaranje ter analizo sta zapisala v več knjigah, ki so zdržale test zgodovine tako glede verodostojnosti dejstev kot tudi lucidnosti analize. Aleksander Berkman je svoje analize strnil v knjigi Boljševiški mit, Emma Goldman pa v Moja razočaranja v Rusiji. V njej je zapisala: »Ideja države, načelo avtoritarnosti, je z izkušnjo ruske revolucijo doživela svoj bankrot. Če zelo strnem celoten argument, gre za to, da je inherentna tendenca države, da koncentrira, oži in monopolizira vse družbene prakse; narava revolucije je nasprotno, da raste, širi in množi prakse. Z drugimi besedami: država je institucionalna in statična, revolucija je fluidna in dinamična. Ti dve tendenci sta nezdružljivi in medsebojno uničujoči. Ideja države je ubila rusko revolucijo in bo imela isti rezultat v ostalih revolucijah, razen v primeru prevlade libertarne ideje znotraj njih.

Za konec v premislek dajemo analizo še enega teoretika revolucionarne zgodovine. Guy Debord se je v Družbi spektakla neusmiljeno lotil ruske revolucije. Knjiga je izšla leta 1967, torej petdeset let kasneje v času hladne vojne, ko so bile komunistične partije vsepovsod še vedno v razcvetu. Pravi: »Zgodovinski trenutek, v katerem boljševizem sam zase triumfira v Rusiji in ko se socialdemokracija zmagovito bori za stari svet, zaznamuje tudi dokončno ustoličenje reda stvari, na katerem temelji vladavina modernega spektakla: to je bil trenutek, ko se je reprezentacija delavskega razreda znašla v radikalnem nasprotju z delavskim razredom samim.«

Tragedija boljševističnega zatrtja revolucije v Rusiji v imenu vzpostavitve lastne totalitarne oblasti je skupaj s sočasnim vzponom fašizma, ki ga je kasneje po njegovem vojaškem porazu nadomestila socialdemokracija, eden od temeljnih kamnov sodobnega sveta in njegove ujetosti v kremplje kapitala. Če se namreč totalitarni režim birokratskega razreda lahko uspešno predstavlja kot tista revolucija, h kateri vsi tako stremimo, potem je možno praktično vse. Vojno se lahko proglasi za mir, suženjstvo za svobodo, nevednost za moč, zgodovina pa postane plen njenih ponarejevalcev in ne več igra množice proletarskih strategov.

Ko boste torej v teh tednih naleteli na omembe slavne Oktobrsko revolucije, predlagamo, da si vzamete nekaj časa in pobrskate po spletu, še raje pa po knjižnici ali po katalogu kakšne od radikalnih političnih distribucij. Ne glede na vse napore za izbris spomina in analiz je tudi o ruski revoluciji možno prebrati marsikaj. Danes smo ponudili nekaj možnih izhodišč za nadaljnje raziskovanje, o njihovi teži pa bo vsak presojal sam. Kar zadeva nas, ki resno jemljemo ideje enakosti in revolucije, je breme dokazov enostavno preveliko, da bi lahko dejanja vodilnih in manj vodilnih akterjev ruske tragedije dojemali le kot pošteno pomoto. V minulem stoletju so številni napori politiziranih množic in iniciativ potrdili, da je možno delovanje za temeljno antikapitalistično preobrazbo utemeljiti tudi drugače kot na laži, prisili in terorju. Tudi oktobra 100 let kasneje še vedno velja stara teza, da revolucija svojo poezijo črpa iz prihodnosti, ne pa iz propagandistične verzije preteklosti.

----------

Novice:

Kriminalizacija solidarnosti v Portoriku

Protesti proti višanju davkov na Hrvaškem