Opozarjamo

Že petnajsti petek v sezoni vam zjutraj v kavo namakamo srednje dimljeno, rahlo pikantno in ničkolikrat tudi pusto rebrce iz hudo toksičnega rdečega govejega mesa. Zato je čas, da ponovno predstavimo eno izmed raritet nepregledne črede butastih pogledov.

Kliše in mainstream špura na slovenski narodno-zabavni sceni je tista, neposredna, ki jo z njo tudi asociiramo. Alkoholizem, perverzija, pastoralna ljubezen in retroseks so motivi, ki se v glavnem toku ponavljajo v večini primerov in v neštetih kombinacijah.

V besedilih poslušalcu dajejo prav, dvigujejo mu samozavest, moralo in libido, s tem ohranjajo status quo in že tako nezahtevno publiko naredijo še bolj krotko. Princip je preprost: »Če ne znaš ponuditi nič novega, preprosto navadi ostale na staro.« Če bi bile ribe vzgojene in poslušne, potem bi same skakale na pomol in jih ne bi bilo treba loviti.

Tiho motivično idilo pa je zmotil Vrisk. Z ostro liriko je ta ansambel opozoril na problem, ki so jih med ljudi posredovali prek problematike nezmožnosti ohranjevanja standarda stvari, ki je podalpskemu mesojedcu esencialna – špricer na veselici.

Tajkuni, dobrodošli na guilt trip, vaš vodnik bo vaša lastna vest. Uživajte. Ob koncu se lahko osvežite še pri našem pultu. Brez skrbi, imamo davčne blagajne!

Svet zajela je norija, 
reče se ji recesija,
kdor denarce skrite ima,
naj jih iz nogavice da.

Šparamo že na vseh koncih, 
malo je dobrot v loncih,
moj kot prekla vitek stas
recesije je odraz.

Sem se skregal z mojo Mico
in sem šel na veselico,
plače komaj tol'k' dobim,
da si špricer naročim.

Marsikdo pa kot bombone
šteje svoje si mil'jone,
a saj vsi vemo, da to 
je s poštenjem skregano.

Da denar ne nosi sreče
zdaj za nas tolažba je,
nič tajkune vest ne peče
ker ga imajo, mi pa ne.
 

Na kosmatem vzglavju spijo,
je za to jim malo mar,
zdaj se vidi, da denar
vsega je sveta vladar.

Naj peče, naj žge, naj smrdi in naj se zatakne na plombo kot Bronhi bonbon. Ampak kar od tega ostane vas bo pa vseeno zbudilo.

Zajtrk vam je potiho pokvaril Lovrenc.