Razbijanje jugoslovanskega sna: socialistični cilji, liberalne tendence in realnost razpada

Razbijanje jugoslovanskega sna: socialistični cilji, liberalne tendence in realnost razpada

Recenzija dogodka

V četrtek, 30. januarja 2014, je v ciklu predavanj Inštituta za delavske študije, v katerega se je z začetkom novega leta preobrazila Delavsko-punkerska univerza, predaval Domagoj Mihaljević. Mihaljević je diplomant Ekonomske fakultete v Zagrebu, dejaven je v Bazi za radničku inicijativu i demokratizaciju, raziskovalno pa se ukvarja s temami s področja gospodarske in socialne zgodovine.

Mihaljević je uvodoma predstavil dva ključna taktična problema, s katerima se je bilo jugoslovansko vodstvo prisiljeno spoprijemati še desetletja po revoluciji. Prvi problem je bilo vprašanje, kako osnovati enoten program za državo, ki je prežeta z izjemno politično, ideološko in družbeno raznovrstnostjo. Povojna Jugoslavija je namreč nasledila zelo nerazvito agrikulturno družbo, v kateri so vladali še polfevdalni družbeni odnosi. Drugi problem je predstavljalo dejstvo, da se je politični boj bíl na dveh frontah hkrati: tako v areni mednarodnih oblastnih odnosov kot znotraj države.

To so bile okoliščine, v katerih so vzniknili in zoreli konflikti znotraj vodstva Komunistične partije Jugoslavije. Vodstvo je pod vplivom teh izrazito neugodnih pogojev mrzlično iskalo rešitve za optimalni razvoj materialnega življenja. To je sprožilo boj za nadzor nad ekonomskimi sredstvi in silovito polemiko glede nujnih političnih instrumentov, s katerimi naj bi dosegli zastavljene cilje. Mihaljević je poudaril, da si lahko kompleksni politični in ekonomski razvoj Jugoslavije razjasnimo zgolj prek natančnega lociranja in preučevanja omenjenih vzrokov te dinamike. To nalogo je predstavil kot os svojega predavanja.

Mihaljević je nadaljeval na osnovi predpostavke, da se narava notranjih nestrinjanj glede optimalne razvojne poti »Zahodnih« in »komunističnih« režimov ne razlikuje bistveno. Oba tipa režimov naj bi se na podoben način odzvala in prilagajala na posledice internacionalizacije trgov in vznikanja globalnega sistema industrijskega kapitalizma. Kapitalistični in socialistični režimi se zato izrecno razlikujejo šele glede na politične in ekonomske komponente strategij na Zahodu in Vzhodu. Politične komponente socialističnih strategij kažejo, kako so revolucionarne taktike stremele k združitvi delavskega razreda v gibanje pod enim vodstvom. Cilj naj bi bil zlomiti zmožnost kapitala, da uporablja trg dela kot sredstvo za vzpostavljanje razlik med delavci.

Zato se verjetno zdi ironično, da so bile posledice tržnih reform in mednarodnih razmer v Jugoslaviji najbolj akutne v sferah, katerih odsotnost naj bi predstavljala svojevrstno socialistično prednost. Odsotni kapitalski trg in odsotnost neodvisnih bank ni preprečila akumuliranja ogromne količine dolga, tako kot odsotnost disciplinirajočega trga dela ni preprečila visoke brezposelnosti.

Še pomembnejše dejstvo je bilo, da je v vodstvu Komunistične partije še pred vojno prevladoval reformistični politični tok, ki je favoriziral čim hitrejše in vseobsegajoče uvajanje raznih tržnih mehanizmov in principov. Politični reformizem je vladal zaradi vpliva članov vodstva iz Slovenije in Hrvaške, ki sta bili ekonomsko bolj razviti od ostalih regij. V teh dveh državah je bilo veliko več delavcev zaposlenih v lahki industriji, ekonomska menjava pa je bila odvisna od zunanjega trgovanja z državami Zahoda. Slovenija in Hrvaška sta za razliko od ostalih regij podedovali tudi kulturne vezi s Srednjo Evropo. Po Mihaljeviću so materialni interesi in kulture preference okrepile koalicijo, katere skupna orientacija je bila prozahodna in v nasprotju s težnjami po intenzivni industrializaciji.

Stremljenje k izboljšanju življenjskih standardov je bilo neločljivo od mednarodne konkurenčne tekme in težnje po dohajanju zahodnih gospodarstev. Ker so bile mednarodne razmere in notranjepolitična konfiguracija nagnjene k liberalnemu modelu, je vlada uvajala liberalni produkcijski profil, katerega primat je bil vsiljen zaradi težnje po dohajanju Zahodnih ekonomskih standardov. Ta model je prevladoval in oblikoval temeljne ekonomske in politične institucije v Jugoslaviji. Rezultat je bil niz protislovnih posledic, ki so v zadnji analizi povzročile zadolženost, stagnacijo, hiperinflacijo, množično brezposelnost in naraščanje nacionalnih konfliktov. Vse to so bile posledice liberalnega modela, ne pogoji za njegovo implementacijo.

Mihaljević je v zadnjem delu predavanja na podlagi svoje analize osnoval šest konkretnejših točk, skozi katere se je izražal konflikt med reformnimi ukrepi in njihovimi posledicami ter čigar dinamika je navsezadnje povzročila razkroj Jugoslavije.

Posnetek predavanja si lahko ogledate na spletni strani in na Youtube kanalu Inštituta za delavske študije. Naslednje predavanje iz cikla »Socializem« bo v četrtek, 6. februarja, ob 18. uri v Stari elektrarni. Joachim Becker bo govoril o strukturah in protislovjih državnega socializma v Vzhodni Evropi.

Poročilo je pripravil Tibor Rutar.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.