MAŠINERIJA SIRSKIH TV DRAM

MAŠINERIJA SIRSKIH TV DRAM

Recenzija izdelka
3. 11. 2015 - 13.00

TV limonade, žajfnice ali lepše rečeno TV drame. Prikličejo telenovele, izhajajoče iz Latinske in Srednje Amerike, ki so tudi pri nas pred ekrane zvabile cel spekter ljudi. Tja od začetka 90-ih let prejšnjega stoletja pa je bila njihova popularnost na vrhuncu tudi na Bližnjem Vzhodu. Arabski svet jih imenuje Mosalsalat ali v ednini Mosalsalal, kar pomeni nadaljevano, verižno. Med vodilnimi državami te televizijske produkcije je bila prav Sirija, ki pa ji je vojna v letu 2011 produkcijo več kot prepolovila.

Ne gre zgolj za upad števila serij, ki je od leta 2010 padla iz 40 na 20. Gre tudi za premestitev produkcije drugam, predvsem v Libanon in Egipt ter območje Perzijskega zaliva. Tja so se pred Assadovim režimom zatekli številni režiserji in igralci in tako v koprodukciji s temi državami nemoteno snemali nove sezone. Velika večina je naletela na prepoved predvajanj serij v Siriji preko državne televizije, tako da so nekatere prikazovali zgolj po zasebnih kanalih. Prepovedane so bile predvsem serije, kritične do režima, ki so govorile o revoluciji, ne pa o krizi, ter serije, ki so obravnavale nepotizem, korupcijo in vojaški nadzor nad prebivalstvom. Vse to je prikazovala tudi Birth from the Waist, ki je 2013 nastala pod okriljem Clacket Productions in se takoj znašla na črni listi.

Propaganda preko TV dram pa sega vse do začetka sirske televizije, v leto 1960. Televizija je bila od nekdaj v večinski državni lasti, kjer je dolgo obdobje prikazovala zgolj zgodovinsko obarvana in pristranska izkrivljena politična ozadja. Stanje se je, vsaj navidezno, spremenilo v sredini 90ih let, ko so sirske serije predvajali širšemu arabskem prostoru. Assad je s svojim prihodom dovolil snemanje vseh kontroverznih vsebin, vključno z nasprotovanjem oblasti. Dejansko pa TV drame niso nikoli eksplicitno kazale s prstom na oblast in Assada. Njegovega televizijskega posnemovalca so malodane poveličevale kot nekoga, ki se je uspešno spoprijel s težavami in jih rešil, kot napol heroja. Dejstvo je, da je prav režim financiral večino serij in s tem manipuliral z občinstvom, ko je prirejal podane informacije. O problematiki nadzora države nad vsakim vidikom sirskega vsakdana pa so opozarjali tudi igralci TV dram. Tako je na primer igralka Fawda Soliman že takoj leta 2011 organizirala miroljuben shod, kjer je pozivala k enotnosti sirskega naroda.

V juliju 2015 pa sta v popularnosti tekmovali predvsem dve seriji, adaptaciji oziroma že skorajšnjih imitaciji hollywoodskih mafijskih uspešnic. Prva je bila Al-Arab oziroma Boter, druga, zopet v produkciji Clacket Productions, s sedežem v Damasku, a delujoča v Beirutu in Abu Dabiju, pa Boter iz Orienta. V to serijo so vnesli izrazito družbeno analizo, ki je sovpadala z aktualno politiko, segajočo v leto 2005. Prezrcalili so kapitalistično mantro višjega srednjega razreda, vse do korporativnega bančništva in privatnih investicij. Prikaz umetnega in načrtnega nastanka družbenih razredov, iz katerih se je razvil razredni boj, kjer so bili na eni strani prav tisti, ki so se proti tem neoliberalcem borili leta 2011.

TV drame so nekaterim, ki ne živijo neposredno v Siriji, edini stik s svojo državo in stanjem v njej. Spet drugim predstavljajo pristransko upodobitev razmer, ki se uklanja režimu, tretje pa prikazujejo tako režim kot nasprotnike iz izenačene perspektive. Podporniki režima so namreč udarili nazaj s snemanjem serij, ki so hvalile oblast in stanje v državi zajele omiljeno. Šli so tako daleč, da so parodirali obe strani, za in proti režimu. S takšno propagando je prišlo do dejanske zamenjave vlog. Ukrepi vojske in vlade nasproti vstajnikom so upodobljeni kot tisti pravilni in pravični.

Specifično je tudi lansiranje dotičnih TV dram. Nove sezone vedno sovpadejo z Ramadanom, ko se v približno tridesetih dneh odvrti vsako noč nova epizoda. Družine in njihov razširjeni krog tako v času, ko se ne postijo, ob hrani in pijači užijejo še priljubljeno serijo.

V duhu politične propagande pa ne moremo mimo Homelanda, ameriške adaptacije izraelske serije, ki se je v tekoči peti sezoni sfokusirala na Sirijo. Seveda gre za ogromne denarne vložke in visoke ratinge, kjer se mešajo vsi možni stereotipi muslimanskih držav z ameriškim geopolitičnim vmešavanjem. Glavna protagonistka kot agentka Cie z bipolarno motnjo nikakor ne more biti enostavna in idealizirana. A vseeno, serija želi opravičevati ameriško genocidno politiko in preko korekcije napačnih posredovanj prikazati kompleksno situacijo kot preprosto in transparentno. A producenti so se pred kratkim po vzoru kapitalistične logike zajebali z lastno subverzivnostjo. Z njimi so se poigrali grafitarji, ki so v arabščini med drugim zapisali „Homeland je rasističen“. Napisi, ki naj bi namreč vsebovali režimu bolj prijazna sporočila, so tako prefinjeno pokritizirali celotno serijo. Na prvi pogled pa večina anglosaksonsko govorečih gledalcev tega ne bi niti zapazila. A vseeno gre za akcijo, ki je, čeprav zgolj za nianso, opozorila tudi na zaničevalni kontekst korporacij, ki superpozicionirajo zapakiranost nad vsebino.

Nekateri neodvisni sirski režiserji pa so ostali med ruševinami in produkcije niso selili ali je prilagodili za „lajk“ oblasti. Eden izmed njih je Abdulwahhab Al-Mulla. V seriji Three star revolution se je posmehoval vsem vpletenim stranem v državljanski vojni. Satirične serije, ki se snemajo v provincah, kot je Aleppo, ne prizanesejo nikomur. Prikazujejo tudi otroke, ki se glede na svojo starost že preveč zavedajo političnega delovanja in jih obkrožijo z okoljem, ki omogoča identifikacijo gledalcev s stanjem v državi.

Pomemben aspekt teh serij torej ni zmeraj in povsod šminkeraj. Drznejše, kot na primer The Sweetness of the Soul, o ugrabljen libanonskem novinarju, počlovečijo in hkrati kritizirajo vse vpletene in s tem režiserju dopustijo več ustvarjalne svobode. Najnovejše TV drame so se lotile predvsem migracijske tematike in naslavljanja Sircev z vprašanjem, ali ostati ali oditi iz države. Reflektiranje ključnih prelomov in tematik ter delovanje celotnega sistema pa se najlažje kanalizira preko TV ekrana, četudi v absurdni obliki. Absurdni zgolj zato, ker gre za igro, ki se podaja plastično. Igro, ki je v telenovelah v ospredje postavljala bolj ljubezenske zaplete in površinsko obdelovala razredne razlike. Žajfnice so bile in so namreč daleč od izpostavljanja dejanskih problemov in risanja paralel z ažurno politiko. Apolitična drža je bila in je še pogosta karakteristika TV dram. Tudi velika večina Mosalsalat se je obravnavi političnih konfliktov v Siriji raje izognila. A nekateri ustvarjalci sirskih TV dram se prav zaradi statusa Mosalsalat, ki nadomešča fizičnega pripovedovalca, navkljub grožnjam, slabim pogojem, nadzoru itd. ne bodo predali. Še naprej bodo posegali v jedro politične in družbene neenakosti, pograbili obdajajoče dogajanje in ga zakamuflirali v razsvetljensko razvedrilo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness