Matěj Antoš & Roman Polách

V času, ko se bosta smukala po Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer ju bodo domnevno prevajali vsi, ki vsaj malo znajo češko (oddelek za bohemistiko), ju gostimo tudi v našem etru. Brala bosta v domačem jeziku. Za razumevanje pa bodo poskrbeli njuni gostitelji. V živo pa ju lahko ujamete naslednji ponedeljek na Prebrancu.

Matěj Antoš (1987, Ostrava) je študent podiplomskega programa Literarna kritika - Teorija in zgodovina literature na Filozofski fakulteti Univerze v Ostravi, študijsko prakso pa je opravljat tudi na Univerzi v Glasgowu. Njegova prozna besedila so bila objavljena v številnih literarnih revijah, kot so Host, Weles, Protimluv, H_aluze in Psí víno. Je nekdanji član glasbenih skupin Sorry Satori in Ciao Miao. 

Tudi Roman Polách (1986, Frýdek-Místek) je študent podiplomskega programa Literarna kritika - Teorija in zgodovina literature na Filozofski fakulteti Univerze v Ostravi, diplomiral pa je na temo sodobne češke poezije. Trenutno je zaposlen s pisanjem doktorata o angažirani česki poeziji v 20. in 21. stoletju. Je član uredništva revije Weles. Svojo prvo zbirko poezije z naslovom Náhlý vítr, kerý je ti svědkem (Nagli veter, ki ti je priča) je v letu 2014 izdal za založbo Protimluv.

My češi taky radi poslouchame Radio Študent!

Kratka zgodba Labirint v srcu avtorja Matěja Antoša v prevodu Monike Veber, Luna Sevnika in Andreja Megliča:

Labirint v srcu

Čas je, da vstaneš, je rekla sestra. Čas je, da vstanem; to je čisto njim podobno, je pomislil Brídl. V celi hiši ni ene same ure, a vendar sestre vedno vedo, koliko je ura. Mogoče so preprosto sprogramirane, da jo ustvarjajo. Krute načrtovalke, angeli smrti z budilko za vratom. No, ja, vsaj zajtrk vedno prinesejo pravočasno. Izvajajo rutinsko kontrolo in to. Hm. Nič se ni povečalo, nič ni odpadlo. Zunaj je menda čudovit dan, so spet trdile sestre. Čudovit dan = izgini ven in se ne skrivaj tukaj. No, pa se kregaj z njimi. Zunaj res sploh ni bilo tako grozno. Krajev, kamor bi lahko šel, ni bilo na pretek. Tako ali drugače je dobro vedel, da se bo odločil za Galerijo. Tukaj je bila Sedmica, lokalna kavarna, vendar je bilo zanjo še prezgodaj. Klubi, kot so Putrefakta ali Avalon, pa ob tem času še nikakor niso prišli v poštev. V kino? Bedarija, tudi prezgodaj. Itak zdaj niso vrteli nič novega. Zajtrkoval je že, kot posladek pa bi si vseeno lahko še privoščil malo stika z ljudmi. Vedel je, koga poiskati. In je šel.

Galerija sicer ni bila prav velika, kljub temu pa je dajala vtis stavbe, ki je nikoli ne poznate povsem v detajle. To mu je ustrezalo, zdelo se mu je, da se tam kar naprej nekaj spreminja. Črna kocka, ki si je prilastila svoj prostor v mestu, je bila znotraj kar nepričakovano razsvetljena. Svetloba je padala tja od neznano kod. Ni bilo videti nobenega konkretnega izvora. Moral se je povzpeti po spiralnih stopnicah iz kleti. Tam pa je že srečal prvega stanovalca. Roskoš je sedel v starem naslonjaču, pokritem s plastjo pepela. Dejansko je bil pokrit tudi Roskoš sam. V roki cigaret, roke od barve. Od zelene barve. Izgledal je melanholično in se mehansko pozibaval. Ali pa je bilo obratno? Hipnotiziral je sliko, očitno aktualno delo. Iz nje je gledal precej čuden stvor, poln lovk, ki so izhajale iz lišajev ali gnijoče sklede špagetov. Čez platno se je raztezala raztresena grimasa. Kot klofuta skozi temo.

Zgodba, ki mi je padla na pamet, je rekel Roskoš namesto pozdrava. Zvenelo je skoraj kot opravičilo.

»Ni treba v tem takoj videti nekaj konkretnega. Če je to pošast, ji imam potem jaz, kot njen stvaritelj, pravico soditi? Ali pa je to samo barvni madež brez globljih povezav, ne glede na domišljijsko sposobnost opazovalca?«

Potem pa je, kot da bi šele zdaj zares opazil Brídla, že mirneje dodal: »Reci, kar hočeš. Ampak ni ničesar boljšega kot narisati misel, šele tako jo spraviš iz glave ven.«

Brídl je skomignil z rameni in se prav tako zleknil v naslonjač. Si tukaj sam? Je vprašal Roskoša, kot da bi povsem ignoriral njegov monolog. V resnici le ni bil pri volji za neskončno blebetanje o umetnosti. A ga takšna sreča ni doletela. Vsi še spijo, je vzdihnil slikar. Zato pa jaz garam vso noč! In bom nadaljeval vsaj še en dan. Kaj pa vem, kdaj bo spet vsaj malo navdiha. In spomnil se je še nečesa.

»Veš, kaj načrtuje tisti zblojeni pesnik?«

»Kdo?«

»Koryčák. Trdi, da je teroristični napad najvišja oblika poezije. Aktualiziranje smisla besedila, privedeno do skrajnosti. Ker pa sam nima dovolj poguma, da bi v kakšni garaži izdelal bombo, se pripravlja vsaj na oboroženo branje poezije s talci. Hoče vdreti v banko ali nakupovalni center z brzostrelko v roki in prisiliti ljudi, da bi deset minut poslušali poezijo.«

»Tukaj imate banke?«

»Tam, z druge strani zidu. Boš videl, ko te izpustijo iz karantene. Če te izpustijo.«

»Kaj pa Agnes?«

»Njeno veličanstvo naj bi kmalu prišlo. Nekaj ima danes.«

Brídl je videl, da kaj več iz slikarja ne bo izvlekel, zato je le še malo taval po ateljeju. Ogledoval si je slike, ki pa jih je tako ali tako že poznal na pamet. Roskoš je šel ravno skozi zeleno obdobje. Vsaj tako je trdil sam, medtem ko se je Brídlu bolj zdelo, da mu je v resnici zmanjkalo vseh ostalih barv. Pokvečeni vzorci so se pojavljali iz sence in zaupljivo mežikali mimoidočim. Staljene škrge, naraščajoča poplava pigmejskih možicljev, brizgi želatine, ki se križajo v panoptikumu deževnikov.

Ravno ko je španciral po polju Tihožitja s pralnim strojem in mušnicami, se je za njim zaslišal znan glas: »Ravno ima ustvarjalni navdih, kaj. Zmagovalec nad snovjo in zeleno tubo, ne mara pa tavanja po labirintu.«

Zasmejal se je in se obrnil. Agnes je bila precej visoka, lahko se je pohvalila s kot slap dolgimi blond lasmi in nekoliko ostrim izrazom na obrazu. Danes je bila vsa v modrem usnju, ki pa se z okoljem Galerije ni niti najmanj ujemalo. Od kod se je vzela, ni vedel. Kakorkoli že, vedno je hodila po svoje. Z njim se sploh ne da pogovarjati, dobro, da si prišla, ji je odvrnil na pozdrav in se zavedel, da je to njegov prvi iskreni stavek tistega dne.

»Slišim, da nekaj pripravljaš …?« Mogoče mu pove kaj več o sebi. Bila je precej blebetava, a v zvezi s tem presneto skrivnostna.

»Ja. Koncert. Performans. Nekaj. Pridi, super bo!«

Vedno je bilo super. Vedel je, da nekje igra. Tako kot skoraj vsi drugi je igrala v nekem bendu. Danes jo bo torej končno lahko videl. Ni sicer vedel, kaj naj pričakuje, ampak dan je počasi začenjal dobivati obliko. To je bilo dobro. Agnes je brez besed pričarala steklenico vina in mirno nalila sebi in njemu. Sedla sta v udobna naslonjača in naenkrat, kot da bi kdo pritisnil na gumb, so se v Galerijo začeli valiti ljudje. Tamkajšnji ljudje. Bolje rečeno – drugi stanovalci. Nekatere je poznal le na videz, nekatere je poznal dobro, spet druge je videl prvič. Med vso družbo pa je nekako prevladoval možakar nekoliko rasputinskega videza, bradati mož nedoločljive starosti in neprištevnega izražanja. Dajal je vtis, kot da nenehno istočasno opravlja nekaj zelo pomembnih dejavnosti. Brídl ga sicer nikoli ni videl delati, a se je vseeno zdelo, da v tej hiši ničesar ni mogoče organizirati brez njegove prisotnosti. Ko je Brídl prvič obiskal Galerijo, ga je Rasputin seciral, kot na kakšnem razgovoru za službo. Seveda mu ni bilo zares ime Rasputin, ampak Rovin. Zanimal ga je predvsem talent. Če ga imaš, koliko in kje. »Vsak ima talent, razumeš. Mogoče pa tega niti ne ve. In ni nujno, da je ravno umetniški. Čim prej ga odkriješ, tem bolje. Če pa ga ne odkriješ, ti enkrat iz teme skoči za vrat. Talent je slab prijatelj in še slabši služabnik. Dobro pa se kuje, ko je vroč. Ni druge rešitve. Če hočeš kovati, moraš talent dobro poznati. Pa ti? Pišeš, slikaš, ustvarjaš grozljive skulpture iz odpadnih materialov, ali kaj? Če ne, začni prodajati stvari drugih drugim. Tudi brez podjetniškega duha te vzamejo v vojsko, jemlji to kot svarilo. Z malo žilice lahko delaš velike stvari. Lahko na primer prodajaš napihljive vrtne ute.« Brídl je na koncu, bolj iz vljudnosti, dejal, da bo poskusil pisati. Pomislil je, da za to potrebuje še najmanj stvari. Ampak kako lahko piše človek brez spomina? »Ampak kako lahko piše človek brez spomina?« je vprašal še Rasputina. »Sam nisem prepričan niti o tem telesu, kako naj verodostojno oživim eno samo osebo? V tem mestu še nisem slišal niti ene same zgodbe.« »Ah, ti predvsem potrebuješ navdih, dečko. Pozabi na spomin. Tudi če bi ga imel, ti ne bi nič pomagal. Usedi se in piši. Karkoli. Sama ušesa so me.«

Na koncu se je odločil, da bo pisal vsaj dnevnik. Če že o tem svetu ne ve ničesar, je skrajni čas, da začne zbirati na kup vsaj nekaj prvih vtisov.

Ponedeljek

Torej. Nekje približno štirinajst dni nazaj so me našli. Lahko da več, lahko manj, dnevi se tu počasi seštevajo. Torej na začetku sem samo ležal na robu Brezna. Brezno je veliko, v njem se menda izgubijo tudi dimenzije. Ob pogledu vanj vidi človek absolutni, čisti nič. To je zelo elegantno in tu so na Brezno zares ponosni. Ko rečem »tu«, to nima nikakršnega pomena, če zraven ne dodam »drugje«. Pojma nimam, kje sem, predpostavljam pa, da je vseeno. Brezno od mesta ločuje precej visok zid, zato so bili začudeni, kako sem se sploh znašel na tej strani. Seveda nimam pojma. Razprl sem zlimane oči in videl, kako se nad mano sklanja glava doktorja Liszta. On je moj zdravnik. Ni mi še razložil, kako in česa me zdravi, kako dolgo bom tu in ali me bodo sploh izpustili. Sicer pa je, kot kaže, dober zdravnik. Kakorkoli že, uradno sem v bolnici zaradi karantene, kot vsak, ki pride na novo. Po nekaj dneh so mi dovolili premikati se po Prvi coni. Ta je poseljena z ljudmi z roba družbe. Zdravnik mi je razložil, da so nekateri izmed njih tu kazensko, drugi pa so se prostovoljno odrekli državljanstvu. Zakaj, tega mi ni povedal. Povedal je tudi, da ljudje v Prvi coni večino časa preživijo ob lahkotni zabavi ali ustvarjanju različnih umetniških del. Ko je rekel »umetniških«, se je slišalo, kot bi pljunil. V Prvo cono so včasih prišli tudi ljudje iz drugih delov mesta, ki so se tu očitno hoteli naužiti drugje prepovedane zabave. Celotno območje je bilo od ostalih delov mesta ločeno z zidom z enimi vrati, ki so jih stražili ljudje v uniformah.

Bolnico oziroma Sanatorij tvori osem sterilno belih zgradb, prepletenih s steklenimi cevmi. To vem, ker reklamno brošuro znam na pamet in ker sem si ga neštetokrat ogledal od zunaj. Celotne organizacijske strukture pa kljub temu nisem nikoli zares razumel. Ko sem lahko prosto postopal po okolici, sem navezal stik z nekaterimi pacienti. Tu živi človek, ki si podrobno zapisuje vsak trenutek, ker se boji, da mu bo mesto ukradlo spomin. Moj prihod ga je seveda še dodatno prestrašil. Tu živi človek, ki se vsak dan slači iz kože. Tu živi človek, ki si je izmislil nov jezik in noče govoriti v nobenem drugem jeziku. Tu živi človek, ki trdi, da smo vsi le projekcija njegovih misli. Tu živi človek, ki ima fiksno idejo, da je literarni junak. Vsakega novinca sumi, da je avtor tega teksta, nekatere celo fizično napade. Ne razumem, na podlagi kakšnega ključa so pacienti nameščeni sem. Doktor Liszt je enkrat rekel nekaj o komplementarnosti. Nekaj v tem smislu, da se različne bolezni medsebojno pozdravijo. Če se ne, pa se vsaj pacienti bolj zabavajo.

Enkrat sem šel na sprehod in srečal Huga. Oja, to je človek po mojem okusu, s hrbtenico in skrivnostmi, sem si rekel že na daleč. Takoj sem ga ogovoril in odkril, da je njegovo delo enako nenavadno kot njegov videz. Dvanajst ur na dan visi v Galeriji v izložbenem oknu kot živa slika. Še nikoli nisem videl žive slike, zato sem bil osupel.

»Ljudje so nad mano pogosto osupli,« je rekel Hugo.

»Jaz sem Hugo. Sem živa slika in cel dan visim v Galeriji.«

Vprašal sem Huga, kako lahko hkrati visi v Galeriji in se sprehaja po ulicah.

»To je enostavno. Ko ne visim v Galeriji, se sprehajam po ulicah.«

Nisem si mogel kaj, moral sem videti, kako izgleda Hugo v službi. Ker sem ga hodil gledat vsak dan, sem kmalu spoznal celotno osebje. Na eni izmed dražb se jim je posrečilo Huga prodati, a jaz zato nisem nehal hoditi v galerijo.

Sorry, ampak moram ti reči, da iz tebe ne bo pisatelj, je skomignil Rovin z rameni. Vrnil je nekaj popisanih strani dnevnika. Jaz to vem, prve strani so najpomembnejše, nadaljevanje tega ne reši, je še naprej govoril.

»Prve strani so najpomembnejše, nadaljevanje tega ne reši, no, tukaj mi je vseeno, kako se to konča. Vseeno mi je, kako se konča, če se sploh ne začne. Veš, kaj ti predlagam, začni slikati. Ali pa igrati. Tam je ravno obratno. Tam so konci tisti, ki so pomembni.«

Brídl ni vedel, kako se na to odzvati. Tako hitre zavrnitve ni pričakoval. Ko bi o tem vsaj za trenutek razmislil. Rovin mu ni dal časa za reakcijo, enostavno je zagrabil mimoidoče dekle okrog pasu, jo podal Brídlu in rekel: »To je Una. Tvoje dekle za danes. Pazi nanjo, jutri sem jo namreč obljubil Nymanu.« Dekle-Una geopardoidnega videza ni niti trznila, zgrabila je svojega današnjega ljubimca in ga s poskočnim tempom odpeljala do najbližjega alkohola. Fotografirala se je z njim za spomin, rekla mu je, da jo spominja na njenega očeta, da rada riše in drsa, da igra v bendu. Vsak je igral v bendu. Brídl ni igral v bendu, in tudi če je kdaj imel potrebo po tem, je zdaj na njo pozabil ali pa se nanjo še ni spomnil. Začetki so najpomembnejši, v glasbi in pri slikah je obratno. Plasti pijač in blebetanja so se sestavljale v kolikor toliko ugodnem razmerju, dan je mineval. Zvečer so šli pogledati Agnes. In to, to je bilo resnično dobro.

Agnes je potegnila na oder pet naključnih zdolgočasencev iz publike, jim razdelila maske jelenov in volkov, v roke pa jim je porinila svetilke. Razložila jim je, da so zdaj njen bend. Čudna črepinjasta konstrukcija iz stekla, ki se je izrisovala na zadnjem delu scene, je ogromna instalacija, ki se odziva na svetlobo. To je bil edini instrument, ki je bil vsem na voljo. Svetilkam je mogoče nastaviti velikost, intenzivnost in barvo svetlobnega snopa. Šlo je preprosto za izredno kompliciran mehanizem, na katerega ni bilo mogoče igrati drugače kot intuitivno. To je bil verjetno osnovni pogoj za celotno predstavo. Pet baterij se je tipajoče usmerilo na steklo in zaslišali so se zvoki, na začetku šibki in nekako omahujoči, postopno pa so nabirali moč. Nekaj trenutkov plimni valovi v kleteh, spet drugič razvlečeno ječanje sfer.

Agnes je stala sredi vsega tega, nepremično z zaprtimi očmi, nato pa začela s presenetljivo globokim glasom jadikovati:

Žvenket poslednje resničnosti.
Vstanite, ki ste legli s poslednjimi močmi!
Vstanite, kosti napol oglodane!
Toliko ljudi, konzerve kuhane tême.

Toliko ljudi, božji rezervni deli.
Toliko ljudi, veselje ob staljenem mesu.
Toliko ljudi, pograbi nož ob isti uri.
Toliko ljudi, nadaljuje v zadnjem času.
Toliko ljudi, večerja lastnih otrok.
Moja glasba in kuga sta eno in isto.

Ob zadnjih besedah se je hrup okrepil nad znosno mejo, modra svetloba baterije je predrla stekleni krog na sredi konstrukcije in padala na obraz dekleta v množici, ki se je Brídlu takoj zdelo znano. Na desnem licu je imela majhno brazgotino v obliki puščice, ampak on k sreči ni bral Kosmosa. Mogoče mu je nagajal vid. Celoten prizor ni trajal niti sekundo, luč je ugasnila, Agnes pa je na odru začela nekaj nerazločno momljati. Brídl se ni mogel obvladati, začel se je riniti na mesto, kjer bi dotična morala stati. Tlačil se je za obzidje teles, stopal na noge, ignoriral krike nezadovoljstva in žaljivke. Ko je končno prispel na inkriminirano mesto, ni nikjer več videl nikogar podobnega. Nekaj časa se je zmedeno oziral naokoli, nakar je dojel, da ga boli glava, da se mu tresejo kolena, da želi proč. Čeprav je bil šele začetek koncerta, je Uno delno pregovoril, delno pa jo odvlekel v najbližji bar.

Ni mu bilo jasno, kako se je to zgodilo, ampak kar naenkrat je strmel v rožaste zavese v njeni kuhinji in nekaj srkal iz skodelice.

Ni mu bilo jasno, kako se je to zgodilo, ampak nekaj trenutkov kasneje je prišlo tudi do nekakšnih kopulacijskih gibov. Tema, pot, vročekrvnost tistega človeka, ki je običajno znotraj telesa. Potem je Una, njegovo trenutno dekle, splezala na strop, se ovila z rjavim lišajem in tako zabubljena visela tam. Še preden se je kokon popolnoma zaprl, je glava gosenice izjavila: »Ko bom velika, hočem biti lovec in tekati po mahu v visokih petah.«

Brídl je prestrašen zbežal iz stanovanja in vrag si ga vedi kako je prišel nazaj v Sanatorij, kjer je padel kot spodsekan. Tega dne se mu je sanjalo o metuljih.

Kje imate srajco, gospod Brídl? Je vprašala sestra. In kaj je s temi blatnimi čevlji. Ponoči tekate naokrog, zboleli boste. Hotel je reči nekaj o tem, da ima noč svojo moč, ampak se je raje zadržal.

Naslednji dan je bilo nebo mrzlo in brezvoljno, drobne ledene kapljice, ki so smrdele po naftalinu, so se prijemale na kožo. Stoli v kavarni Sedmica so sovpadali z nebom. Le da so se motno lesketali. B. je tam sedel z Agnes in pogovarjala sta se o predvčerajšnjem večernem dogodku. Kavo sta srkala iz skodelic v podobi nekoliko zdelanih labodov. Vprašala ga je, kakšen se mu je zdel koncert. Odličen, super, jasno, svetoven, se je krčevito trudil. Ni se prav dobro spomnil, kaj se je točno dogajalo. Na koncu je povedal po resnici in opisal Agnes izkušnjo z neznanko iz publike.

»Neumnost. To se ti je samo sanjalo. Ali pa si jo videl v Galeriji, ne? Ob vseh teh lučeh in vodki človek vidi vse mogoče.«

»Ampak hudičevo močan občutek sem imel, da jo poznam! No, razloži mi to. Ko pa sem prišel do nje, je ni bilo več! In še … no, tudi če bi. In zakaj sem se potem kar naenkrat počutil tako slabo? In dekle spremenjeno v gosenico? Ki sem spal pri njej. Precej čudno, ne.«

Agnes je izpljunila kavo, ki je poletela na vse strani, in se začela krohotati. Imela je čuden smeh. »Stari, kakšen večer si pa imel? Nekdo ti je nekaj dal v pijačo, ne. Zato si se počutil neumno. Se sploh spomniš, kako si prišel domov?«

»Zbežal sem iz stanovanja te punce. Potem se ničesar več ne spomnim. Glej, zakaj bi mi kdo kaj dajal v pijačo, to je neumnost. Čisto zapravljanje. Nič ni bilo.«

»No, če ti tako praviš. In kako je zgledala ta punca? Ko jo naslednjič srečaš, ne govori o tem. Pač normalno se opraviči. Izgovori se. Preprosto ponorčuj se iz tega. Ime veš?«

»Una. Rovinova kolegica. Zdaj mi je padlo na pamet … sploh se ne spomnim, kako je zgledala. Lasje, postava, detajli, nič.«

»Tega imena ne poznam. In tista druga?«

»Tiste pa se čisto natančno spomnim. Imela je majhno brazgotino, kot znamenje. Tukaj. Bila je kot puščica. Ali pa majhen trikotnik.«

»Stari, za večji kliše še v življenju nisem slišala. Rovina se pa le pazi.«

Natakar jima je zdolgočaseno dolil črno tekočino v laboda.

Veš, da imam sestro? Agnes je kar naenkrat zamenjala temo. Nikoli prej še ni govorila o sebi. Notri, je zamahnila z roko proti Prvi coni. Črni lasje, sicer pa ista jaz. Videz mislim, drugače pa nimava nič kaj skupnega. Sestra je priden deklič. Kmalu me bo čisto zamenjala. Ukvarja se z biznisom, velika zverina in to. Dolgo se že nisva videli, ampak moja družina je bolj to tukaj. To tukaj, ne tisti tam. Na hitro je zaprla oči in bila videti kot igralec, ki kar naenkrat pozabi tekst. Brídlu se je zazdelo, da je verjetno dosti starejša, kot si je najprej mislil. Dež je zunaj vedno bolj padal. Cel trenutek je trajal le en hip, potem je Agnes spet odprla oči, zlila vase preostanek kave in hitro vstala.

»No. Nekaj sem se spomnila. Mudi se mi, čao. In hvala za kavo!«

Odšla je, ni počakala na odgovor. Potem se je spomnil, da jo je pravzaprav hotel vprašati, kako se imenuje to mesto.

»Oprostite, kako se sploh imenuje to mesto?« je vprašal natakarja.

»Ne vem. Mislim, da nikakor.«

Bližal se je dan, ko naj bi bil Brídl odpuščen iz karantene. Doktor Liszt mu je pojasnil, da se bo lahko skoraj prosto gibal po mestu. Si izbral dom, se ustalil, se poročil, počasi korodiral, živel. Prav tako mu je namignil, da bi si lahko počasi že našel kakšno dekle.

»Ampak zapomni si, obstajata samo dve vrsti zvez,« se je slišal zdravnikov končni nasvet. »Tista, ki jo preživiš, in tista, ki preživi tebe.« Očetovski nauki se niso nadaljevali, ker jih je zmotil krik s hodnika. Roland, pacient z diagnozo kompleksa literarnega junaka, je besno tekal po Sanatoriju in dva uslužbenca sta ga skušala uloviti. Poleg tega je neprenehoma vzklikal: »Smrt avtorja! Smrt avtorja!«

Potem je zagledal Brídla, zahropel in padel kot spodsekan. To ni bilo nič čudnega, bil je na mestu mrtev. In to je bila samo napoved tega, kar se bo še zgodilo. Ponoči je bila močna nevihta in zjutraj je B. izvedel o novi žrtvi, ki jo je poznal. Bila je Agnes osebno. Najdena v jezeru, daleč od Prve. Njeni dolgi blond lasje so se pretvarjali, da so alge in trava. Labodji par jo je medtem že malo oglodal, drugače pa nobenih vidnih sledi nasilja.