Hodnik Radia Študent

Hodnik Radia Študent

Oddaja
15. 3. 2017 - 8.40

Človeka njegova vandrava noga res ponese marsikam. Skoraj ga ni junaka, ki ne bi stopil v drek, se izgubil v blodnjaku postsocialističnih blokov, ali popolnoma zgrešil ulico, ki jo je iskal. In še huje; človek in njegova noga morata zabresti v vsak jeben grm, splezati na vsak turn in skalo, se zavihteti tudi na sovražnikovo trdnjavo in še valjda, nekoč je nekdo menda celo nekako stopil z lastno nogo tam nekam gor na luno. Kar pa štejemo kot normalno in seveda, za neverjeten presežek.

No, poleg tega, da je parkrat stopil na luno, človek rad stopi tudi na najbolj običajno in utrudljivo pot. Tako, ki ga pripelje do prve štacune ali do kolega v baru, do cvetličarne po rože ali do dilerja po štof. Takih poti se precej hitro privadiš, nekako pod kožo ti zlezejo. In kar je še bolj nenavadno in poleg tega še zelo človeško, vse skupaj osebi in njegova osebnosti postane banalno. In tako postane še takšna krasotica od ceste navadna muka, nevredna pogleda in vredna le pljunka. Zdaj boste vestni poslušalci rekli 'Ok, kak jeben uvod, kakšen presežek pa ste zdaj našli?' in mi vam bomo rekli 'počakte mau'.

Ulica, ki smo jo namreč našli, sploh ni ulica. In seveda ne poskušamo podcenjevati cenjenega poslušalstva, saj se dobro zavedamo, da ste med vami tremi, ki sedaj to poslušate, v življenju nasploh pregazili celo in pol Ljubljane. Tako bomo danes naredili ekskurz, in vam ponudili vpogled v samo očarljivo, mikavno in hkrati skrivnostno ulico, ki to ni, nahaja pa se v sami srčiki vašega in malo tudi našega: radia. Mi, radijci, tej ulici, ki to ni, rečemo enostavno 'hodnik na šestem štuku' in verjeli ali ne, na tej divji avtostradi vsak dan, če se le prikažemo na delo, prehodimo in predivjamo cele kilometre.

Ulica, kot že rečeno nima pravega imena. Pravnoformalno jo lahko lociramo na Svetčevi 9, zdaj, ko so nam antikomunisti zamenjali naslov. Točneje rečeno, nekakih 15 metrov od tal, v šestem nadstropju bloka 14 v študentskem naselju. Spredaj in zadaj, torej proti severu in jugu, kamor se večinoma rotira, jo krasita dva čudovita mala balkončka. Ker smo kdaj pravi mehankarji kar se praktičnosti tiče, se pravi nobene elegance in prefinjenosti od nikoder, včasih na teh balkončkih zapalimo in zamastimo roštilj, ki pogreje naše drobovine in serca.  In to tako mehankarsko naredimo, da je včasih potrebnih več dni, da sploh vse skupaj pospravimo, kar govori samo o žeščosti naše žolčne navade dosledno in po vseh predpisih vzpostavljati in izvrševati takšnele bakanalije.

A balkončki so postranska stvar. Ulica, ki to ni, se v šestem nadstropju Radija Študent razteza na skoraj 50ih metrih dolžine. Govorimo o penzlanem in emajliranem armiranem betonu, s katerim ni nobene zajebancije in mu tudi večletno močenje z vsemi vrstmi pijač in tekočin ne pride do živega. Sicer nimamo avtomobilov, imamo pa veliko telic, oslov in gepardov, ki v človeški obliki ponavadi precej hitijo po svojih opravkih. Ulica je namreč prepredena s pisarnami, ki ji levo in desno visijo s figure, tam imamo Univerzo, pa Marketing, pa Upravo, pa SZN, pa tm kr eno mizo v kotu in tako naprej.

In ljudje neprestano kapljajo ven in noter v pisarne, in ker ni vzpostavljenih nobenih semaforjev ali podobnih usmerjevalnih smešnic, človeški peš promet poteka nenadzorovano in precej divje. Spoštovana tovarišica bo pravkar že četrtič skočila prek celotne širine hodnika do printerja, ki se je odločil, da se bo z njo malo pohecal, ker je ravno lep dan. Malo naprej že hitiš preverjat neko smotano madžarsko izgovorjavo, in čeprav imaš šolske copate, ki z drsajočim zvokom že na daleč opozarjajo, da si prisoten v prostoru, še vedno prisiliš direktorja, ki privandra iz kuhinje s frišno črno kavo, da naredi osupljiv obrat na petah. Pri tem preskočiš nekega psa, in pozdraviš 5 ljudi, ki so ravnokar prišli. Ob tem imata naprimer dva področna urednika pogovor kar sredi ulice- hodnika. Meni nič tebi nič tam modrujeta in motita celoten promet, ta pa njiju.

Kot praktično dejstvo te naše ulice na Radiu Študent, ki ji rečemo hodnik šestega štuka, lahko štejemo tudi fakt sten. Te so do 75 odstotkov prelimane in presalotejpane z raznimi plakati; s tolikšnimi količinami dogodkov in drugih fešt, da se človek prime za glavo, če si predstavlja zgolj to, da je nekomu uspelo na vsaj tri. Če pomisli, koliko piva se je tam spilo ali polilo, se skrije v omaro. Torej poleg častivrednega beleženja časa, pa so stene zajebane zato, ker se je bolje na njih sploh ne naslanjati, ker s tem prejkoslej narediš časovno kontekstualno luknjo. In kdo bo limal nazaj gor plakat, če mora pa ravnokar oddati oddajo, mi povejte. Nihče. Poleg dejstva sten prosto gibanje poleg omenjenega človeškega vrveža omejujejo še škatle z arhivi, škatle z odpadnim papirjem, škatle z električnimi deli in škatle s kolesarskimi; poleg tega so tam še škatle za usmerjeno ločevanje odpadkov in ena škatla, ki se ji reče samostoječi printer.

Najbolj pogosta oseba na tem hodniku, bi bil bržkone naš radijski Voip. Tako skrajšano kličemo našega vodjo izvedbenega programa, ki se v življenju ukvarja predvsem s tem, da dosledno sledi izvedbi v oddajnem in produkcijskem studiu. Poleg tega, da nadleguje spoštovane tovariše novinarje, ki kracajo dnevne prispevke, se namreč pojavi na ulici vsake 5 do 14 minut. Stalno je tam tudi nekdo, ki telefonira mobilno. In nekdo vedno pušča odprto okno, da je prepih.

Summa summarum: Ulica, ki to ni, pa je, in ji mi rečemo hodnik v šestem štuku Radija Študent, bi v neki sklepni fazi najlažje primerjali s kakšno prikrito tržnico v Istanbulu. Med čistilko, bežečimi novinarji, ki nesejo sprintane prispevke v oddajni studio, med vrvežem človeških teles in živalskih vzklikov, je skrajno priporočljivo, da se tam sploh ne znajdete, če ne poznate okoliščin. Če ste torej navadni civilist, vam svetujemo, da se hitro nekam vsedete in malo počakate, in nedvomno se bo našel nekdo, ki vas bo prijel za rokó in vas usmeril na pravo mesto. Sicer pa raje, če že res ni treba drugače, raje ostanite doma, in se prepuščajte sladkobnim izvedbenostim mojstrov in mojstric sedmega nadstropja.

Na hodniku v šestem nadstopju kilometre šteje Biga.

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.