Kajuhova

Kajuhova

Oddaja
7. 6. 2017 - 8.20

Nam radijskih ni treba poročil:

antene so iz naših žil,

sprejemniki oči

in radijske cevi- kosti,

ki poljejo po njih vesti

o boju vseh ljudi.

 

Od step sibirskih in ravnin

se stekajo v srca

glasovi novega sveta!

 

Zato ni treba radijskih nam poročil,

vesti lijo v nas preko naših žil!

 

Saj smo vendarle radio, kako ne bi začeli z temi radijski oz. antiradijskimi verzi. Njihov avtor je prvak med pesniki Narodno osvobodilnega boja, za zmerom mladi Karl Destovnik – Kajuh. In ulica današnjega dreka, ki je do zdaj zgolj referenčno križala svoje že podrekane sestre, je, uganili ste, Kajuhova.

 

Ni bila vedno Kajuhova. Dokler jo ni krvosesna mestna enopartijska oblast oz. tedanja Skupščina Mestnega ljudskega odbora Ljubljana leta 1952 preimenovala, je bila Gnidovčeva. Ne zaradi kakšnih gnid, temveč po Janezu Frančišku Gnidovcu, med drugim prvem ravnatelju šentviške škofijske gimnazije. Partija, ta avantgarda ljudstva, je že vedela. Kaj pa je od ljudskosti ostalo v dandanašnjih mestnih upravah, lahko samo vprašamo. Retorično, seveda.

 

Če se spustimo v njeno fiziko, jo lahko precizno lociramo kot cesto, ki od Golovca povezuje Litijsko s Šmartinsko pri Šmartinskem parku pred Žalami. Še kar zajeten in prometen kos cestišča, mdr. seka tudi Zaloško in Letališko. Sprva se še kar mirno vije ob poslednjih nekaj sto metrih Gruberjevega prekopa med Kodeljevem in Štepanjsko vasjo, kjer bi recimo imela kakšno možnost nekakšne idiličnosti, vendar praktično funkcionira kot še kar gost transportni tranzit. Z vso pripadajočo sivino in sajami, ostarelim asfaltom, razpokanostjo itn.

 

Druga tretjina se nekako začne ob sotočju kanala in reke, onstran čez Zaloško ter v bistvu sestoji iz nedolgo tega prenovljenega podhoda pod železnico, umetne cestne luknje, s katerimi je posejana Ljubljana vsaj na severnem koncu, pod npr. Celovško ali Dunajsko, kjer je pač železniški most. Tukaj se fosilnogorivna nesnažnost nekajkrat poveča, neposredna bližina toplarne oz. termoelektrarne jasno pomaga, čemur tudi razne umazane cevi, po katerih se pretaka bogve kaj, ne škodijo. Fizikalni nesnagi se kmalu prištuli še duhovna, saj smo z zadnjo tretjino prišli do samega BTC-ja.

 

Brutalna tamponska cona z Bauhausom, Harvey Normanom, zapuščenimi tiri in sploh industrijsko postanostjo na eni strani, na drugi pa eden najbolj žalostno umazanih koncev Ljubljane – Zelena jama. Še dobro, da se po kratki ciljni ravnini in mirnih hišah na obeh straneh vendarle izteče v Šmartinko. To bi bila torej trasa naše Kajuhovke, ki s pravkar omenjeno ter še Roško, Poljansko in Litijsko tvori nekakšen notranji mestni obroč, okoli Kodeljevega ter tako imenovanih zgornjih Poljan.

 

Gre za eno tistih ulic, po kateri se razni klateži vseh vrst ponavadi ne sprehajamo, dosti prijetnejši je že npr. travnik na desnem bregu vode. A ravno zato človeka zaobjame pocestniška materinska nežnost, tako da te nehote prime s podplati poljubovat to španciru neprijazno ulico. In ko se potlej znajdeš tam, pomisliš na ono karamazovsko, kako neskončno lažje je imeti rad anonimno človeštvo kot enega samega prisotnega človeka iz mesa in krvi. Tako je Kajuhova polna ambivalentnega, nerazrešljivega pesniškega nemira. To pa tudi ni čisto brez vrednosti. In vednosti. Na njenem nelagodju se sprehodiš čez lastnega. Zato se morda spodobi, da tekst o njej podpiše pesnik.

 

Matjaž sem jaz,

Matjaž si ti,

smo mi in ste vi vsi,

kar nas malih je, zatiranih ljudi.

 

Matjaž je zagorski rudar,

Matjaž je dolenjski drvar

in ljubljanski cestar,

iz Krope žebljar je Matjaž.

Vsak delavec,

ki na njegov se rovaš

pitajo troti,

vsak tak je Matjaž.

 

Matjaži so tisti,

ki mro kakor ribe v izsušeni strugi,

to so vsi naši sodrugi

od Jesenic do Trbovelj

in od Slovenskih goric do Borovelj.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.