FIKTIVNI AKADEMIKI

FIKTIVNI AKADEMIKI

Mnenje, kolumna ali komentar
19. 1. 2015 - 15.00

Univerza je skupnost študentov in profesorjev, vendar imamo problem s fiktivnostjo. Na visokošolstvu in višje šolstvu je poplava tako imenovanih »fiktivnih vpisov«. Računsko sodišče je izumilo lektorsko verzijo tega pojava s besedno zvezo »navidezni vpisi«. Mnenje računskega sodišča je, da preprečevanje navideznih vpisov, kot navajajo, »ni bilo dovolj učinkovito« in »institucije niso bile dovolj aktivne pri preprečevanju vpisov na svoje ustanove«.

Po mnenju računskega sodišča in tudi marsikaterega skrbnika javnega denarja dobi določen del prebivalstva investicijo od države, v obliki študija, in jo mora tudi povrniti v obliki študija. Ta investicija sicer ni finančna, - do prejemnika storitve, ampak mu omogoča, da se posluži državnega servisa pridobivanja določenih znanj in kompetenc. Finančno investicijo pa za to dejavnost dobivajo inštitucije, ki opravljajo to storitev. V poročilu je investicija izračunana na podlagi vrednosti časa in ovrednotena s pravicami. Podobno, kot pri garanciji za pralni stroj. Pravice so kategorizirane kot strošek države, izmerjene s količino ljudi in časov trajanja pravic.

Skratka po visokošilskih zavodih se potikajo fiktivni ljudje. Država vidi v določenem delu prebivalstva strošek, ki ne opravi investirane storitve. Pravijo, da je problem sistemski in se ga lahko reši z aktivnostjo in preprečevanjem.

Z vpisom v visoko izobraževanje dobi prebivalec te dežele tudi najenostavnejšo obliko legalne možnosti za delo, to je preko študentkih servisov. Zaradi fleksibilnosti in majhnih stroškov je ta oblika ena od priljubljnih.

Ampak pojav fiktivnosti študentov je lahko še večja. Dobre štiri milijone evrov proračunskega denarja dobiva Emuni univerza s sedežem v Portorožu. Ustanovljena je bila leta 2007, kot prestižno mednarodna univerza za medkulturno sredozemsko povezovanje. Ima že več kot 200 članov, v vodstvenih kadrih in strokovnih odborih ima več znanstvenikov iz različnih sredozemskih držav, vendar ta univerza nima niti enega študenta. Emuni univerza nima problemov s fiktivnimi vpisi, saj tudi ne potrebuje študentov ne študentk.

Že od leta 2010 naprej smo priča varčevalni politiki, nad katero se pritožujejo kadrovsko podhranjeni oddelki, fakultete in univerze. Na seznamih sodelavcev, če pogledamo na spletne strani oddlekov in institutov, ravno tako statuse na linkedinu, in academia.edu se statusi ne spreminjajo. Odpuščeni raziskovalci, docenti in ostali, ki so zadnja leta izgubili zaposlitev ali jo preoblikovali v takšne in drugačne oblike prekernosti, ne izgubijo svojih delovnih mest, ampak samo zaposlitev. Na spletnih straneh ostajajo, kot sodelavci, izvajalci, zunanji sodelvaci, pridobivajo habitulirane statuse in podobno. Zraven življenjepisov so celotni karieni dosežki, seznam izkušenj in mednarodnih povezav, toda nikjer ni delovnih mest v obliki zaposlitve. Na univerzi je veliko delavcev, ki imajo obsežne delovne prakse, vendar ostajajo fiktivni sodelvci, kjer na seznamih so, delajo pa ne.

Torej na univerzi so tudi fiktivni sodelavci, zunanji sodelavci, raziskovalci in tako naprej. Računsko sodišče in različni pozivi o problemu fiktivnosti ne problematizirajo fiktivnih sodelavcev slovenske akadmemije, verjetno ravno zato, ker ne uporabljajo javnega denarja. Fiktivnost je v slovenskem visokošosltvu kar pogost pojav.

Nedavno je v medijih tudi završalo pismo Aleša Igliča in Janeza Jerovška o neupravičenih privilegijih članov SAZU. Slovenska akdademija za znanost in umetnost je navjišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova. Združuje znanstvenike in umetnike, ki so bili izvoljeni zaradi posebnih dosežkov na področju znanosti in umetnosti. Na primer filozof Slavoj Žižek je dosegel dovolj znanstvenih dosežkov po svetu, da je lahko postal redni član te nacionalne ustanove že leta 2013. V pismu avtorja kritizirata priviligiran staž slovenskih znanstvnenikov, ki pa si ne zaslužijo takega finančnega priznanja.

Na koncu se politiki, ministerstva, vodstva univerz vedno ukvarjajo z denarjem, govorijo, da je znanost potrebna, da je znanost rešitev iz recesije in podobno naprej. Vendar če pogledamo v zgodovino univerze ni bilo nikoli tako. Sloj akademikov je bil profesionaliziran šele po drugi svetovni vojni in ne prej. Šele po drugi svetovni vojni so intelektualci polno zaposleni na univerzah, raziskovalnih in akadameskih inštitucijah, ki jih je plačevala država. Prej je v zgodovini veljajo, da je znanstvenik nekdo, ki se ukvarja z znanostjo in ima strast po vedoželjnosti. Znanost ni bila povezana z biroktatskimi statusi, predvsem pa ne z upravičevanjem, da je pogoj za znanstveno delovanje denar. Denar je seveda pomebna ekonomska determinatna, absolutno pa ni pogoj za vedoželjnost in znanstveno raziskovanje.

Na primer Charles Darwin ni imel nikakeršnega statusa na univerzi ali kakšni akadmeski skupnosti. Imel je nenehno strast po raziskovanju narave in živih bitij. Raziskovalno odpravo z ladjo Beagl je več ali manj financiral sam. Z najbolj prodornimi znanstvneiki in teoretiki tistega časa se je dopisoval dolgo preden je obljavil svojo knjigo O izvoru vrst. Karl Marx mu je hotel posvetiti celo svoj temeljni tekst Kapital. Šele po sprejetju nove razlage o zakonitostih preživetja vrst je bil sprejet v British royal socity, kot prestižni znanstvenik. Spinoza, filozof iz 17. stoletja se je preživljal z izdelavo leč za očala. Lahko bi še naštevali različne načine preživljanja znanstvenikov, toda nikoli ni bilo za državo samoumevno, da financira znanost. Danes bi Darwin bil fiktivni znanstvenik, ki bi svoje poglede na živa bitja objavljal v žepnicah in ne v znanstvenih revijah.

Predlog novega statusa na Univerzi hoče ubraniti preostale fevdalne priviligije, za vse tiste ki so še ostali na Univerzi namesto, da bi pripomogel k znanstvnemu delovanju.

Če pogledamo 800 letno zgodovino Univerze je ta potrebovala za svoje delovanje skupnost, sestavljeno in učencev in učenjakov, ter prostor. Prostor si je izborila. Učenci so, pa čeprav fiktivni, učenjaki pa imajo probleme s statusi, denarjem in plačami. Tisto kar ostane univerzi pa je, da je fiktivna. Kot oddaljen imaginarij, ki se bolj ukvarja z politiko namesto pa raziskovanjem in izobraževanjem. Pravzarpav univerza že ima vse kar potrebuje, le, da tega noče videti.

Mogoče bi se lahko preobrazila v to, kar bi naj bila: to je skupni prostor delovanja, razmišljanja, učenja, branja in raziskovnja. To pa ni tako fiktivno. To je celo mogoče.

Cenim pobude akademikov in intelektualcev, ki zahtevjo več od države ali koga drugega, da bi pokazali svojo veljavo v družbi. Vendar je v tej prošnji zelo nevarna zanka. Argument po financiranju akademske skupnosti ni bil nikoli samoumeven. Država je financirala Univerzo in akadaemijo, zato ker jo je potrebovala za izgradnjo družbe. Sedaj pa na splošno različne klike prepoznavajo, da jih država ne potrebuje več, zato jo prosijo, da jim naj ustreže. Akademska svoboda in univerza je pa ravno obratna, to da akademija, znanost in univerza za svoje delovanje ne potrebujejo države ali politike. Potrebuje pravzprav nekaj kar že ima – učence, učenjake, prostor. Torej problem niso fiktivni študenjte, fiktivni sodelavci, temveč fiktivni slovenski intelektualni prostor.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Slovnične napake v tekstu bralca po nepotrebnem odvračajo od vsebine. Moteče. Lepo bi bilo, če tekste lektorirate. Oziroma bi moralo biti to kar nujno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.