Nesmisli akademske birokracije

Nesmisli akademske birokracije

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 4. 2015 - 16.00

Verjetno je vsak med nami že kdaj potožil na račun birokratskega kolesja naših univerz. Najsi je imelo opraviti z vpisom, prepisom, prijavo ali odjavo na izpit ali, bog ne daj, Erasmus izmenjavo.

Skoraj prepričana sem, da ima vsak od nas vsaj kakšno sočno zgodbo o birokratski neučinkovitosti ali pa morda pre-učinkovitosti. Sama sem se letos seznanila z univerzitetno ali bolje rečeno – akademsko birokracijo prav posebne sorte. Iz oči v oči sem se namreč morala spopasti z etično komisijo.

Etične komisije niso nič novega in tako je tudi prav. Vsi smo verjetno slišali o srhljivih psiholoških in medicinskih poskusih, ki so presegali vse meje zdravega razuma in so obsegali vse od imitacije razmer v zaporu pa do uporabe radioaktivnih in škodljivih kemičnih snovi. Takšni eksperimenti so predstavljali pobudo za ustanovitev etičnih komisij, ki so zadolžene za preverjanje morebitnih etičnih težav ob izvedbi takšnih ali drugačnih raziskav. Etične komisije naj bi zagotavljale, da udeležencem raziskav niso prizadejane nikakršne fizične ali psihološke bolečine. Ustanavljanje etičnih komisij pa se ni ustavilo pri medicinskih in psiholoških raziskavah. Razširilo se je tudi v družboslovne vede, kjer so negativne posledice raziskav v večini primerov mnogo manj verjetne kot v znanstvenih disciplinah, ki so v prvi vrsti predstavljale razlog za ustanovitev takšnih komisij. Vendar pa je izvor etičnih komisij močno zaznamoval postopke, ki so dandanes sprejeti kot standardni, ne glede na to, ali gre za izvedbo psihološkega poskusa, preproste ankete ali intervjuja.

Pred nekaj tedni sem se tudi sama imela priložnost pobliže seznaniti z etično komisijo v vsem njenem sijaju. Kot kulturna antropologinja sem o etičnih komisijah že mnogo slišala. Predvsem o tem, da etične komisije v večini primerov prezirajo značilnosti antropoloških raziskav, ki obsegajo opazovanje ali opazovanje z raziskovalčevo udeležbo v opazovanih dejavnostih in ki ne želijo razumeti, da je potek takšnih kvalitativnih raziskav nemogoče v celoti predvideti. Možnost prilagajanja dani situaciji je za te raziskave ključnega pomena. In ker imajo antropologi opraviti z raziskovanjem ljudi in njihovih skupnosti, so situacije, v katerih se raziskovalka lahko znajde, dobesedno neštete.

 

Letos sem se podala na terensko delo na eno od angleških univerz. Moja raziskava, na kratko povedano, obsega opazovanje in intervjuje z akademiki. Belgijska univerza, na kateri sem trenutno vpisana kot doktorska študentka, ni zahtevala, da svoje delo predstavim fakultetni etični komisiji. Lahko si predstavljate moje veselje, ko sem bila tri dni pred predvidenim začetkom raziskave obveščena, da z opazovanjem in intervjuji ne morem začeti, preden ti niso odobreni s strani etične komisije univerze, na kateri naj bi raziskavo opravila. V trenutku, ko sem slišala poved, 'Morala boš oddati vlogo etični komisiji', sem v želodcu začutila veliko kepo. Ne zato, ker bi se bala ali celo zavedala, da bi udeležencem raziskave lahko prizadejala bolečino v kakršni koli obliki. Ne, po vsem, kar sem slišala o etičnih komisijah, je kepa v želodcu izvirala iz mojega iskrenega strahu pred to institucijo in neskončno birokracijo, skozi katero se bom morala prebiti.

Poziv sem vzela zelo resno. Četudi sem temeljito razmislila o morebitnih etičnih težavah, ki bi jih lahko prizadejala svojim sogovornikom in ostalim, ki predstavljajo del moje raziskave, sem se zelo dobro zavedala, da bom morala slediti zahtevam etične komisije. Če bi namreč raziskavo začela brez predhodne odobritve le-te, bi to predstavljalo dejanje akademske nepoštenosti in morebiten bridek konec moje akademske kariere, še preden se je ta sploh začela. Izhoda torej ni bilo – če sem želela začeti z raziskavo, sem se morala podrediti sistemu in postati ena izmed njih.

 

Žal so se vsa moja pričakovanja o delovanju etične komisije uresničila. Teden dni sem preživela z izpolnjevanjem vloge ter dodatne dokumentacije. Ta je ob oddaji obsegala 43 strani in zajemala vse od natančnih opisov, kako bom zagotovila, da nihče od udeležencev raziskave ne bo prisiljen v sodelovanje, da nikogar ne bom opazovala brez njihove vednosti, da bodo imeli udeleženci pravico vpogleda v zbrane podatke, da si bodo intervjuvanci imeli pravico izbrati prostor, kjer bo intervju potekal, saj mora raziskava zagotavljati 100-odstotno zaupnost, pa vse do tega, da moja raziskava ne bo vključevala proučevanja nevretenčarjev, razen navadne hobotnice. Poleg tega mora vloga, kolikor je mogoče, natančno predvideti vse mogoče situacije, v katerih se bo raziskovalka morebiti znašla. Če se na obzorju pojavi situacija, ki je nisem uspela predvideti pred začetkom raziskave, je vlogo treba dopolniti in ponovno oddati. Sama sem v mesecu dni to storila že dvakrat, saj se je na primer izkazalo, da bom na nekaterih sestankih morda opazovala posameznike, ki niso zaposleni na univerzi – in ker sem prvotno zapisala, da bom opazovala zgolj zaposlene na univerzi, je bilo vlogo treba dopolniti. Če povzamem, vloga za etično komisijo popolnoma zanika vsakršno sposobnost zdravorazumskega mišljenja in na ta način ustoličuje mikromanagement akademskih raziskav. To bo morebiti povzročilo opuščanje določenih vrst raziskav, saj se akademiki nočejo spuščati v pekel etičnih komisij in raje izberejo teme, pristope in metode, ki so s tega vidika neproblematični.

Ne zanikam, da je priprava vloge za etično komisijo imela tudi nekatere pozitivne strani. Zares temeljito sem premislila vse mogoče etične vidike svoje raziskave in dodobra dodelala strategijo, kako se izogniti obtožbam o povzročanju krivice udeležencem raziskave. Počakaj trenutek, a si rekla 'strategijo, kako se izogniti obtožbam o povzročanju krivice udeležencem raziskave'? Točno to. Predsednica etične komisije, sicer zelo prijazna gospa, vedno pripravljena pomagati, me je med pripravljanjem vloge vsake toliko prišla pobarat in dejala: 'Ne gre samo za to, da moraš zaščititi udeležence raziskave, temveč tudi za to, da zaščitiš institucijo in sebe.' Bodimo pošteni, bolj ali manj gre zgolj in samo za zagotavljanje, da si je institucija, ki me trenutno gosti, oprala roke za vsakršno morebitno krivdo. To je povsem jasno, sploh če vemo, da etična komisija ne spremlja poteka moje raziskave in se zaveda, da ji nisem dolžna predstaviti končnega izdelka, na podlagi katerega bi lahko identificirali morebitne etične prekrške.

 

Začetek moje osebne kalvarije je bolj ali manj sovpadal z izidom nove knjige o birokraciji antropologa Davida Graeberja z naslovom 'Utopija pravil', ki sem jo z veseljem vzela v roke, da bi svojo izkušnjo postavila v širši kontekst. Tudi Graeber prepoznava, da se akademiki spreminjajo v birokrate in tako gre pravzaprav za boj akademika proti akademiku. Situacija se zdi precej bizarna, saj bi si mislili, da bodo akademiki sposobni ustvariti postopke, ki bodo resnično odsevali potrebe raziskovalcev in udeležencev raziskav. Namesto tega etične komisije s svojimi trenutnimi standardi formalizirajo in reducirajo raziskovalno dejavnost. Po Graeberjevem mnenju je to značilnost vseh birokratskih procesov, saj ti vedno stremijo k poenostavljanju družbene realnosti. Posledično, četudi so birokratski postopki ustvarjeni v povsem benevolentne namene, bodo v vsakem primeru proizvedli nesmisle, kar definitivno velja za primer etičnih komisij. Birokracija je, po besedah Graeberja, prva in edina družbena institucija, ki sredstva za dosego nečesa obravnava kot popolnoma ločena od tega, kar naj bi dosegli. Vendar pa se pravilom in zahtevam birokracije le težko izognemo, če želimo doseči svoje cilje. Kot je Graeber pojasnil na enem svojih predavanj, 'najhujše pošasti niso tiste, ki te ubijejo, temveč tiste, ki te spremenijo v njih same – vendar v šibke, mini verzije samih sebe'. Zdi se, da se akademski svet korak za korakom spreminja v svet pošasti, kjer vse bolj vladajo birokrati. Ti grizejo vse, kar leze in gre, ter s tem zanikajo vrednote akademske svobode, ki dopuščajo neuniformiranost in zaupajo presoji posameznika. Če akademiki želijo še naprej početi to, kar jih veseli in v čemer blestijo, morajo torej tudi sami postati šibke verzije prav tistih pošasti, ki bi se jim radi uprli.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ja, tudi jaz imam takšno izkušnjo. Neučinkovitost skozi preučinkovitost.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.