Lair of the Clockwork God

V dobi cvetoče veljave trans-, inter- in multidisciplinarnih umetnosti ter znanosti bržkone ni nič nenavadnega, da lahko procesu spajanja samoniklih žanrov sledimo tudi v igričarstvu. Takšno združevanje se je večkrat izkazalo za sila uspešno, celo revolucionarno, in je marsikdaj, če uporabimo pristno slovensko frazo – oralo ledino. Strategije so že dalj časa poznale herojske enote, ki so imele izboljšano moč udrihanja in srčne energije. Pa vendar so navadno zavzemale formo preostalih generičnih možicljev. Večji preskok je bilo ugledati v Warcraft III, ki je v igro vpel junake pod močnim vplivom akcijskih iger vlog in sekljačin tipa Diablo. Ravno na tej podlagi je bil nato z vključitvijo žanrskih prvin Tower defense iger osnovan Defense of the Ancients oziroma DOTA , ki je pognal debele korenine slovitega žanra Multiplayer online battle arena, bolj znanega pod kratico MOBA.

No, igre, ki jo predstavljamo tokrat, sicer še ne bomo vključili med epohalna dela. Zavoljo eksperimentalne večdimenzionalnosti pa si zasluži vsaj našo skromno omembo. Na igralno zverino smo si tokrat naložili Lair of the Clockwork God , ki so jo razvili in izdali pri britanskem Size Five Games. Srce in dušo neodvisnega studia gradita Dan Marshall  in Ben Ward, ki sta do leta 2011 še pod starim imenom Zombie Cow Studios izdala kopico pustolovščin, od preimenovanja pa poleg drugih naslovov še eno platformščino. V tokratni izdaji, ki je luč sveta ugledala letos, sta elemente obeh žanrov združila. V dvodimenzionalnem svetu tako preklapljamo med vajetmi Dana in Bena. Prvi je predstavnik platformščin. Močnejše nožne in ročne mišice mu dovoljujejo skakanje in potiskanje kvadrastih predmetov, in kot se za dete žanra spodobi, mu gre v slast pobiranje iskrivih cekinov in prstanov. Ben je po drugi strani neustrašen pustolovec, morda res nezmožen najmanjšega vertikalnega premika, utegne pa združevati predmete in reševati miselne uganke. Za nameček, kot se tudi zanj spodobi, pa navrže še prenekatero bistroumno opazko.

Lair of the Clockwork God nas vrže v svet bližnje prihodnosti, v katerem bržčas samovoljno izbruhne apokalipsa. Ko se pred nevarnostjo zatečemo v podzemlje, s kotičkom očesa uzremo lovecraftovske  kreature, ki romajo in razsajajo po zemlji. Stanje je jasno: človeštvu bije zadnja ura, prav na naših plečih pa sloni skrb, da uničenje preprečimo. Navkljub kaosu biblijskih razsežnosti je atmosfera ves čas humorna. Dan in Ben sta kot razvijalca in poznavalca industrije v igro vključila številne koščke samoironije, še nekoliko strumneje pa sta se lotila zbadanja zastopanih žanrov. Moramo priznati, podjebavanje uvodoma res deluje nekoliko posiljeno. In vendar se po boomersko-zoomerskih trenjih, češ pustolovščine so za faraone, platformščine pa za dopaminske odvisneže, zafrkancije prelevijo v subtilnejšo in žlahtnejšo formo. Momente komičnosti najbolje izzovejo ravno ovire, ki delujejo bržčas trivialno, in vendar jih junak tega ali onega žanra zavoljo strukturnih pravil ne more preseči. Ben kot fanatik pustolovščin ne more stopiti na nekoliko dvignjeno stopnico, dočim Dan kot platformer ne zna povleči ročke. Ob komičnosti je s tem zarisana tudi splošna dinamika igre, ki progresijo zgodbe pogojuje s spretnim manevriranjem med likoma.

Igra je na več nivojih prežeta s sklici na bolj ali manj znane naslove iger. Apokalipso lahko zaustavimo zgolj s popravilom centralne umetne inteligence, ki je izgubila vse pomnilnike za čustva. Le v humanosti bo našla smisel odrešitve sveta. Ob nasičenju z nostalgičnimi trenutki in številnimi momenti igričarske refleksije bo igra bržčas ugajala zrelejšim igralcem. Nadalje ji navkljub hvalevrednemu prepletu ne uspe doseči kvalitativnega preskoka onstran okvirov posamičnih delov. V tem oziru ne prinaša nič novega, ob tem pa še sumimo, da bo prej kot novim igralcem ali navdušencem platformščin godila zlasti zvestim pustolovcem. In vendar upamo, da bo plemeniti poskus, ki se ga je lotil Lair of the Clockwork God, gorivo na plamen nadaljnjemu pionirskemu razvoju. Igra se v spajanju na videz diametralnih žanrov kljub neuspehu kvalitativnega preboja uspe zasidrati vsaj v prijetni in zabavni jukstapoziciji, vredni širše bodoče obravnave.