Unity of Command 2

Unity of Command 2

Oddaja
8. 1. 2020 - 8.15

Če odštejemo prvoosebne streljačine, so vojaške strategije najbolj PC-jevski žanr. Tekom let smo imeli nepozabne serije naslovov - od Age of Empires do Total War, od Command & Conquer do Hearts of Iron. Vsaka je žgečkala nekoliko drugačne tipe igralcev - od tistih, ki želijo potezno, premišljeno vojskovanje, pospremljeno z diplomatskimi in ekonomskimi manevri, do lakomnežev, ki hočejo na svojih zaslonih kar največ spektakelskega klanja. 

A ob vsem tem me je vedno nekaj begalo. Če ste se kdaj poglobili v zgodovino katere koli vojne, potem veste, da največji problem ni v oblikovanju ogromnih armad, ampak v njihovem oskrbovanju. Rimski legionarji se niso vojskovali v odročnih puščavah, ampak so osvajalske pohode vodili po plodnih področjih, kjer so lahko nabavili ali izropali potrebne zaloge. Še med drugo svetovno vojno, v času povsem motoriziranega blitzkriega, sta konj in vprega veljala za čisto sprejemljiv pripomoček v zaledju, ko je bilo treba na fronto znositi orožje, opremo, zdravila in živila. Opazili boste, da večina strategij ob tem ključnem vidiku samo zamahne z roko; ko vojaško  enoto enkrat sestavite, lahko ta potuje na vse konce sveta, ne da bi ob tem stradala ali obstala brez bencina in metkov. Mogoče vam katera igra ob tem zaračuna abstraktne penale, ne da bi problem podrobneje naslovila. In potem je tu Unity of Command 2, ki idejo oskrbe vstavi v samo jedro svojega gameplaya in vašega taktičnega plana.Kaj pomeni upoštevanje oskrbe v praksi? Predvsem počasnejše vojskovanje. Pozabimo za trenutek na hitre, uničujoče ofenzive in sočasne premike ogromnih vojsk, saj bodo te hitro obkoljene in decimirane v protinapadih. Unity of Command je igra manevrov in logistike, kjer je po stari Sun-Tzijevi doktrini treba najti vsako najmanjšo prednost na terenu, preden sploh pridemo do spopada. Oskrbovalna veriga je pri tem ključna žila na bojišču - enote, ki zatavajo predaleč od železnice in oskrbovalnih postaj, bodo hitro oslabele. Obkoljene divizije, pa naj bodo še tako dobro vkopane in oborožene, bodo kmalu padle brez oboroženega strela. Zagode lahko celo slabo vreme. Poteznice že tako niso narejene za nepotrpežljive, a nažigačem je treba dotični špil še prav posebej toplo odsvetovati. Kako težko je narediti pregledno in razumljivo vojaško strategijo, bo razumel vsak, ki je kdaj igral slab primerek tega žanra. Unity of Command bi sicer težko označili za preprosto; v njej boste gradili pontonske mostove, izvajali zračne napade, krili umike in celo fintirali ofenzive. Vendar je plejada vaših možnosti predstavljena kolikor je le mogoče intuitivno in hitro. Ko izbirate lokacijo za premik svoje divizije v sovražno ozemlje, vam igra takoj javi pričakovano razmerje padlih, če bi se odločili za spopad s katero od bližnjih enot. Preprost in jasen sistem obveščanja močno poenostavi sicer komplicirane poteze in naredi še tako obsežen spopad obvladljiv. Če se je prvi del tega špila odvijal na širokih prostranstvih vzhodne Evrope, je sedaj na sporedu tesna pozicijska vojna zaveznikov na zahodu, kjer nas kampanja vozi čez tunizijsko pustinjo, Italijo in - kakopak - Normandijo. Kot zgodovinsko podkovani nedvomno veste, se je na tej fronti vojna odvijala počasneje, vsak zavojevan hektar pa je bil trdo prigaran; omenjeno odlično sovpada s tempom samega špila. Umetna inteligenca celo na nižjih težavnostnih stopnjah zlepa ne popušča in s protinapadi maščuje prevelike ambicije, na višjih pa že meji na mazohizem. Hriboviti in namočeni tereni bodo izmučili tanke, napadi čez reke pa decimirali vrste napadalcev. Več kot enkrat se bo zgodilo, da vam skrbno pripravljeno ofenzivo razbije ena samcata divizija, ki se izmuzne za hrbet vašim enotam in uniči celo oskrbovalno verigo. Auč. Kljub temu je Unity of Command v svoji drugi izvedbi izjemen špil. Potrpljenje se bogato izplača, ko s pomočjo bombnikov, artilerije in prefriganega manevriranja s tanki končno prodremo čez linije in obkolimo znaten del nacističnih sil, ki se potem zaman prebija iz kletke. Zabavno je loviti časovne omejitve in preizkušati nove strategije, ko enkrat končno obvladamo igro. Kot vselej ob dobrih zgodovinskih strategijah, je tudi ob tej potrebnega nekaj uvajanja, četudi še zdaleč ne toliko kot v primeru Hearts of Iron in podobnih. Za konec lahko ugotovimo, da zagrebška ekipa Croteam tudi tokrat ni razočarala: pred nami je igra, ki ne bo zadovoljila le strategov, ampak tudi zgodovinarske zanesenjake in sploh vse ljubitelje poteznic, ki imajo vikend ali vsaj nekaj popoldnevov časa.Čez ruševine Monte Cassina se je prebijal Rasto.

L: Ina

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness