NAJPRILJUBLENEJŠI PLAKATI LETA 2017

NAJPRILJUBLENEJŠI PLAKATI LETA 2017

Oddaja
20. 6. 2018 - 8.15

V našem raziskovanju plasti med senzorji in procesnim tkivom oziroma med učem in možgani se danes zatekamo k baje najpopularnejšim plakatom lanskega leta. Nismo taki majstri in vsevidci, da bi izbor storili sami, je pa za nas to storila spletna služba EUROPOSTERJI, ki se še ukvarja z distribucijo plakatnih komunikacij. Plakatu sicer grozi izumrtje, so rekli -  pa se, glede na upravičene grožnje, še kar dobro drži.

Kdo še pomni ogromnih plakatov Kelly Family, plakatov filmskih igralcev, Cought in the Act in kar je še podobno blontnega? Ti plakati so bili okno v svet v času, ko smo bili glede gledanja televizije še odvisni od staršev. Dodobra so vsem potencialnim obiskovalcem naše osebne dupline izpovedali našo dušo, našo držo, naš stil – in naš tako iskani ‘cool’. Vendar, kako pa je s tem danes? Prej omenjena spletna stran, kljub nekaterim groznim lektorskim napakam na spletni strani jasno govori, da s posterji ni konec, da so še vedno in da smo kakopak tudi mi lahko ponosni nosilci ličnega in predvsem modernega likovnega izdelka.

Pregled, oziroma izbor najpopularnejših, predstavljen na spletni strani, pa ni posebej navdihujoč. Z njega so izginile npr. pevske dive, ki so včasih krasile avtodelavnice. Ni preveč risank in animeji so kljub rehabilitaciji s 3D-jem očitno spet v zatonu. Opazimo pa najbolj očitne motive, ki jim tudi mi, ki se ultra-popu izogibamo, ne moremo uteč. Naj pa na tem mestu razkrijemo še stališče našega današnjega razmišljanja. Torej, da ne bo pomote, nikakor ne verjamemo, da so izbor naredili naročniki posterjev. Ravno dovolj smo izobraženi v marketingarstvu, da vemo, da plakatarska firma kakopak sladko zavaja in nam seveda prodaja šit, za katerega šele mislijo, da bo popularen. Tudi letos.

In kakšen je izbor? Enostavno rečeno, prevladuje kurčev fuzbal. Takoj nato sledi Star Wars ikonografija, ki je kakopak sledila poplavi filmov in podfilmov omenjene blagovne znamke. Že tu bi potegnili črto, takoj ko za njo zabašemo še Avengerje in gladko zaključimo, da gre tu za piflarske vsebine, vključno z nekaterim tako ljubljenim  fuzbalom. Ja, včasih so bili zbiralci plakatov res malo piflarji, ampak se zelo zelo malo razlikujejo od tistih, ki vedo, kako je ime mtki od Han Solota in kako trdo se je včeraj pokakal lepozobi Ronaldo.

Potem, ko opravimo z nadležnostjo najpopularnejših tem, pa nas pričaka celo nekaj presenečenj. Mapa sveta je očitno še vedno ‘in’, čeprav se meje zadnje čase kar resno premikajo. Tu so naprimer še vedno klasični izdelovalci njujorških nebotičnikov, ki malcajo. In, zaboga zakaj, tudi X-files in leteči krožniki. S tem pa pademo v svet televizijskih serij in legendarnih filmov, kjer končno nabašemo na nekaj -vsaj našim očem čvrstejšega- mesa. Lahko si naročimo ono nahorsanko iz Pulp Fiction-na, plakat Fight Cluba, fotra iz Breaking Bad, potem pa se dober in smiseln dizajn začneta jadrno umikati. Aja, pa še to – Kurt Cobain s čikom in kitaro je očitno še vedno stabilno tržišče.

A kaj nam to vse skupaj pove? Jasen je koncept ‘biti lastnik plakata’, biti fen in tako dalje. Jasno je tudi, da neka firma, ki za nekih 6 evrov prodaja te izdelke in kakopak trdi, da so ravni ti najpopularnejši. Kot pri vsem danes marketinško-populariziranem smo tu še vedno postavljeni pred dejstvo svobodnega kapitala – kupi ali pa ne. A mi, ki smo menda pametnejši kljukci, pa ugotovimo, da v nas iz vseh smeri mezi fuzbal; Star Wars s svojimi nikoli dokončanimi jajci, na vse pretege se v to vkljaplja ameriška filmska industrija, razen Kurta Kobaina pa težko najdemo kaj bolj dinamičnega, zajebanega, da ne rečemo subverzivnega. In kar je nemara tu najbolj spornega, za naše pojme tudi kriminalnega, in kar se skup veže z vsem vizualnim šitom iz stojnic, trafik, spletnih oglasov in opče televizije, pa je ravno in tudi zastonjsko vizualiziranje, ki nikakor ni ‘liberalno demokratično’ in ki prej ali slej rezultira v tem, da v naše dražljaje in možgane nastopajo venomer ene in iste podobe. Če bi bili čistuni, bi lahko rekli tudi totalitarno. Pa nismo. In si le želimo, da Ronaldota ali Messija nihče ne bo ubil. Ker bo naklada samo še poskočila.

Do naslednje srede, kjer bomo zadnjič v tej sezoni zapičili uč, vas pozdravlja v bolj demokratično prezentiran vizualni svet zazrt Biga.

Link do pejdža:  https://www.europosterji.si/najpriljubljenejse/

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.