Kiklop in kultura

Kiklop in kultura

Oddaja
14. 4. 2018 - 10:30

Pozdravljeni v šestnajsti izvedbi oddaje Respect Words. Tokratno oddajo bomo namenili tako imenovanemu “novemu rasizmu”. Termin nakazuje mnogotere konceptualne in realno-fenomenološke poti, ki uokvirjajo sodobno diskriminacijo, nestrpnost in razlikovanje. Različni teortiki pojav imenujejo, z nekoliko različnimi poudarki, tudi: neorasizem, postrasni rasizem ali kulturni rasizem.

 

Osnovna premisa kulturnega rasizma gre takole: rasistično razlikovanje je zapustilo svoje biologizirane okove iz 19. in 20.  stoletja, se multipliciralo, izumilo nove načine diseminacije med zagovornike, izvilo pa se je tudi standardnim načinom razpoznavanja in kritike. Klasična kritika, ki je na znanstvenem in političnem nivoju razgalila in diskreditirala biološki rasizem, se torej srečuje z novovzniklimi oblikami tega pojava.

V članku Vlaste Jalušič, “Rasizem, ideologija in sovraštvo”, ki je osnova naših razmislekov, beremo takole: “Od osemdesetih let prejšnjega stoletja sta se kot analitična termina uveljavila novi rasizem ali neorasizem, ki so ju vpeljali avtorji Barker, ter Balibar in Wallerstein. Novi rasizem naj bi se od starega razlikoval  predvsem po tem, da se ne opira več na domnevno dane biološke raziskovalne temelje oziroma na pojem rase, temveč predvsem na kulturne dimenzije različnih skupin in lastnosti, ki so pripisane »pripadnikom« le-teh: denimo narodnost, običaji, religija, prehranske navade, način oblačenja in kultura vsakdanjega življenja. V ospredje se pomakne relativno izmuzljiv in fluiden korpus kulturno utemeljenih lastnosti, ki jih je posameznikom in skupinam mogoče precej poljubno pripisovati.”

Tovrstno mišljenje deli tudi Primož Krašovec v razpravi “‘Čeprav to še ni dokazano’: značilna diskurzivna gesta sodobnega institucionalnega rasizma”: “V času kolonializma je bilo poglavitno razlikovalno načelo rasizma rasa, od tod tudi poimenovanje rasizem. Kasneje se je os razlikovanja premestila od biološke determiniranosti (oblika obraza, barva kože) h kulturni (prehrambene in seksualne navade, načini oblačenja, obnašanja, odnos do dela in lastnine). Rasizem tako ne nastopa kot razlikovanje na podlagi nečesa, kar je prirojeno, kot je barva kože, ampak glede na kulturo, ki naj bi bila posledica svobodne izbire, s čimer prikriva lasten obstoj in naprti odgovornost za depivilegiran družbeni položaj deprivilegiranim samim v smislu, ‘revni so, ker sami tako hočejo, ker so leni.’”

V osnovi gre torej za diskurzivni okvir, ki oddeljuje besede in načine za izrekanje razlikovanja, ekspliciranje distance med “nami” in “drugimi” oziroma v primeru obeh navedenih člankov tudi med “zdravim jedrom družbe” in “nenormalneži” , ki so med nami - na primer uporabniki nedovoljenih drog ali zločinci.

 

Kulturno drugi, kot jih vidijo raziskovalci neorasizma, niso več problematičini zaradi barve kože, majhnosti lobanje, sploščenega nosu, temveč so drugi in drugačni po nekakšni imaginarni izbirnosti “načinov bivanja”, vsakdanjega življenja, ki pa vseeno dobiva obliko trdnih fenomenov. Kot zapiše Jalušič: “Kultura je percipirana v pojmih etničnosti in je predstavljena kot nekaj homogenega, trdnega, nespremenljivega, kot fiksna lastnost določenih skupin.”

Tako so "Bosanci v Sloveniji moteči zaradi glasbe, ki jo poslušajo, zaradi hrane, religije", zapisuje Baskar, a tovrstna problematičnost se prelije v občega Bosanca v obči okoliščini - svoj okus namreč nosi s seboj, četudi v danem trenutku ne prakticira svoje drugačnosti: kadar ne posluša sevdaha in ne žveči baklave, ga imamo na sumu, da to “nasploh počne”. Podobno je z džamijo. Ko pogled odvrnemo od minareta, ta še naprej obstaja kot špic v naši zavesti.

 

Torej, stare strategije boja proti rasizmu in razgaljanja neutemeljenih predpostavk so v novih okoliščinah manj uporabne. Antirasistična propaganda, javno sramotenje sovražnega govora in levo-mentalna podoba zagovedenega red necka iz Dravelj, ki producira rasistične povedi - vse to je še vedno v naboru odzivov. Ampak nekako deluje le toliko, kolikor se trdovratno občutenje pripadnosti in  distanciranja od drugačnosti zaradi tega preobrazi, preide v novo fazo izražanja, privzema nove oblike pripisovanja drugosti: namesto črnosti in kosmatosti na primer v pripisovanje bolezni, umazanosti, seksualne delinkventnosti, vulgarnosti, lenobe, slabega okusa. Pozicioniranje “Mene”, ki nisem tisti “Drugi”, gradnja identitete v odnosu do Drugega torej konstruira trajno “rasistično identiteto”. Če neki razsvetljenec napade impertinentni izbruh na internetu, ki kleveta prosilce za azil, njegov dobrohotni poseg ne rezultira v spremenjeni poziciji sovražnega govorca, ampak kvečjemu v novih in novih racionalizacijah. Ali kot zapiše Vlasta Jalušič: “Ne gre za predsodek ali zmotno prepričanje o drugih, ki bi ga bilo mogoče odpraviti s kampanjami, prepričevanjem in privzgojo antirasističnih vrednot. Rasizem ima očitno globlje korenine, saj pri nadomestitvi biologije s kulturo tudi kulturne razlike kot osnova rasizma začno učinkovati tako, ko da bi bile večne in nepremostljive.”

 

Tudi empirične raziskave in uradna poročila EU ugotavljajo, da je današnji tipični rasistični govor v javnosti in politiki zavit v žargon zanikanja ter »dostojno« sklicevanje na kulturo, patriotizem in enake pravice vseh. Mediji, ki so-oblikujejo trende v “diskurzu drugosti”, so res pridobili nekaj na inovativnosti in taktikah razpečevanja “kulturnih rasizmov”. Ena izmed teh je ta, ki jo priobči Krašovec v svojem tekstu, taktika “to še ni dokazano” , potem pa so tukaj še druge, na primer taktika “domačine je strah”, pa “mediji prikrivajo”, “to niso begunci, ampak migranti”, “šokantna resnica o multikulturalizmu” pa “saj bi jim pomagali, ampak …” in taktika “levičarji bodo rekli, da smo rasisti ali fašisti”. Ta zadnja je kao prebrisana anticipacija kritike. In potem medij poda svojo poanto celo z okrepljeno legitimnostjo na račun “poznavanja nasprotnih mnenj.”

 

Saj to so znane reči, ampak vseeno podajmo nekaj primerov teh taktičnih premikov v rasizmih:

“To še ni dokazano”; Delov članek Težja pot do azila zapiše takole: "Kot opozarja zdravstveni inšpektorat, obstaja nevarnost prenašanja smrtno nevarnih bolezni, čeprav jih do sedaj pri prijetih ilegalcih še niso odkrili”.

Primer taktike “domačine je strah” je bil nedavni prispevek o prebivalcih ob Kolpi na spletnem portalu Viralko.si: “Eden od domačinov je zapisal: “Jutranji ‘obisk’. Srce začne močneje biti, ko zagledaš pred vrati mokrega, premraženega in brez obutve”. Jasno jim je, da je obiskovalec preplaval Kolpo. Nato mu dajo suha oblačila in ga nahranijo, pokličejo policijo. Sprašujejo se, kako živeti v strahu, da spet pridejo, da jih bo več in več.” V nadaljevanju pa: “Strah nas je.”

Tretjič; taktika “Mediji prikrivajo”, citat z Nova24: “V porastu so spolni zločini, ki jih zagrešijo ilegalni priseljenci in prosilci za azil, migranti. Zaradi povečanega števila kazenskih ovadb, gre za novi val spolnih deliktov, ki vključujejo “plenilsko posiljevanje” žensk v londonskih taksijih. Taksisti, ki vozijo “na črno” so večinoma migranti. Razen nekaj odmevnih primerov posilstev, so “plenilska” posilstva taksistov-muslimanov s strani velikih medijskih hiš popolnoma prezrta in o njih redko poročajo.” Izmed mnogih izgovorov za cenzuro pa večinoma navajajo “politično korektnost zaradi žaljenja islamske veroizpovedi”.

Taktika “anticipacije leve kritike”, primer zopet z Nove24:  “Skoraj vse okužbe z ošpicami v zadnjih treh letih so v Slovenijo prinesli tujci. Tudi oba letošnja primera ošpic v Sloveniji sta povezana s tujino, in sicer Srbijo in Kosovim. Tovrstno pisanje in poudarjanje, da nalezljive bolezni v Slovenijo prihajajo s tujci in ilegalnimi prebežniki, danes levica označuje za sovražni govor, malodane za fašizem in rasizem."

In taktika “saj smo jim pomagali, ampak..”, kateri je inherenten užaloščeni humanitarec, ki je medlel od svoje dobrodelnosti, dokler ga niso begunci dobesedno prisilili v nestrpnost. Ti pregrdi spaki so popacali moralnost slovenskega prostovoljca. Tako so septembra 2015 pisali pri Žurnalu24: "Ko bi vsaj hrano pospravili za seboj," pravi ena od prostovoljk v brežiškem centru za begunce in dvigne polno vrečo hrane, ki jo je pobrala le v enem od šotorov. "Na to smo pa res občutljivi," dodaja. /.../ Prostovoljke so hitele preoblačiti postelje in pospravljati, kajti iz Rigonc je bil že na poti nov avtobus z begunci. "Dvignili so nas sredi noči in od takrat smo tukaj. Pospravljamo in strežemo hrano," pravi Zinka Žnideršič iz Karitasa. "12 ur jih strežemo od spredaj in zadaj," pa doda prostovoljka brez uniforme in nas odpelje v še ne pospravljen šotor. "Poglejte koliko hrane ostane za njimi, to bi pa res lahko pospravili sami."

In nazadnje še strategija “to niso begunci, to so migranti”, primer iz Slovenskih novic: “To niso begunci. Begunci so bili tisti, ki so prišli iz Bosne, ki so bili hvaležni za vsako stvar. To pa so divje horde, ki si vzamejo pravico uničevati, umazati!« je kritičen župan Občine Zavrč Miran Vuk, ki je med vožnjo po občini spoznaval, kaj so pustili za seboj. Pri njih je policija migrante preusmerila na stadion, ki je bil po županovih besedah na novo urejen. »Vse je uničeno. Tam, kjer so stali, tam so scali. Kjer so ležali, tam so srali,« se jezi in dodaja, “da je stadion demoliran, vse pa ponečedeno.””

S tem se bližamo koncu prvega dela oddaje. Naj ga tudi zaključimo s citatom Vlaste Jalušič, ki svoje razmiselke povzema takole: “Rasizem, rasizmi, kultura. Raziskovalci glede rasizma čedalje bolj poudarjajo, da ni le izjemno trdovraten fenomen, temveč da se kot zelo spremenljiv in prilagodljiv po svoji obliki in vsebini upira definiciji. Transformiral se je tudi zaradi vztrajnega kritičnega pisanja o njem. Rasistične kategorizacije so v fenomenalnem pogledu  precej fluidne in nestabilne, razlikujejo se glede na kontekst, hkrati pa obstajajo razlike tudi v različnih skupnostih, družbah, državah. A kulturizacija rasizma seveda ne pomeni rahljanja rasizma ali celo njegovega zmanjševanja..”

Preden napravimo korak v drugi del oddaje, bomo prisluhnili Wagnerjevemu Parzivalu, Arijec nam zapoje liberetto iz časov, ko je bil rasizem “bolj ulovljiv”.

_________________________________________________________________________

 

Tako, znašli smo se v drugem delu oddaje o Novih rasizmih in kulturi. Začeli bomo, kjer smo končali, takole zapiše Krašovec v svojem besedilu: “Rasizme v ožjem pomenu besede, ki zahteva raso kot razločevalno načelo, biološki rasizem, je več ali manj stvar preteklosti. /.../ Tukaj nameravamo le pokazati, da v določenih okoliščinah rasizem lahko preseže raso in narod, da lahko deluje tudi na »naše« in da gre za podoben proces kot v obsodbah, namenjenih tujcem oziroma da tujost ni vedno odvisna od rase in etnične pripadnosti.”

Odstavek gre vkup z naracijo, da je v drugi polovici 20. stoletja rasizem zapustil svojo biologizirano obliko, se iz sodbe na podlagi telesnosti in genskih predispozicij predrugačil v kulturni rasizem, ki Drugega kot “drugačnega” prepoznava na osnovi vsakdanjih navad, prehrane, čistoče oziroma nemarnosti, moralnosti, seksualnih vzgibov in podobno. V osnovi gre za stvari, ki so posamezniku na izbiro, a v procesu kulturne “rasizacije” za določeno skupino postanejo fiksne karakteristike, nespremenljive in nepremostljive.

V medijskem diskurzu se utrjujejo s katatoničnim ponavljanjem nekih s korektnostjo amortiziranih diskriminatornih predpostavk: azilanti kot posiljevalci, cigani kot nesnažni in leni, muslimani kot radikalni in tako dalje. Navedena avtorja menita, da je kulturalizacija rasizma torej relativno pozen pojav. V tem delu oddaje bomo poskušali nakazati, da je “koncept rasizma” tisti, ki je pozen, beseda naj bi bila prvič uporabljena leta 1902, konceptualizacija je torej iz časa, ko je prevladovala biologizirana oblika razlikovalnega diskurza, tukaj je tovrstno izključevanje dobilo tudi ime. A po drugi strani na podlagi literarnih del in poljudnih tekstov iz zgodnejših obdobij opazimo mnogo manifestacij tega, čemur sedaj pravimo kulturni rasizem; bodisi vezano na etnično skupino ali na “nenormalneže” med Nami, “znotraj naroda”.

 

Gre torej za situacije, kjer je skupina označena kot druga, esencialno drugačna zaradi nekih karakteristik, ki so bolj kulturne kot biološke oziroma se to dvoje vsaj prepleta.

Odiseja, prva pripoved o “evropskem človeku”. Odisej ob srečanju s Kiklopi sumničavno motri neracionalnost njihovega bivanja. Ima jih za ošabne divjake brez prava, za lenuhe, ki ne izkoriščajo danosti svoje zemlje. Kmet z Itake torej obsoja negospodarnost Kiklopov, ki živijo srečno, a brez ambicij jedo lotus. »Kaj vse bi lahko civiliziran človek napravil na tej Zemlji!« Nasploh so Kiklopi utelešenje drugosti, a Odisej se ne distancira od njihove telesne podobe in manjka očesa, ampak jih kot drugačne zazna zaradi negospodarnosti, lenobe, lagodnosti bivanja.

Rimski zgodovinar Tacit okrog leta 110 oriše razliko med katoliki in drugimi, Judi: »Za Jude je posvetno vse, kar je za nas sveto, in kar je za nas nečisto, je zanje spodobno.«

Cicero v boju proti Kataliniu naslovi moralno izprijenost ljudi okrog svojega sovražnika: “Ležijo za obloženo mizo pri pojedinah, brez sramu, omamljeni od vina, izčrpani od razvratnega življenja.”

Leta 968, ko zgodovinar Liutprand Kremonski prvič sreča Bizantince, o njih zapiše: »Cesar Nikefor, pošastno bitje, podobno krtu. Ima ploska stopala, smrdljiv, bledičen kmet.«

Felix Fabri, dominikanski teolog v 15. stoletju, opazi, da smrdijo Saraceni: „Saraceni oddajajo nekakšen smrad, zaradi česar se nenehno predajajo raznim kopelim; a Judi smrdijo še bolj. Zato so Saraceni veseli, če so lahko v družbi nekoga, ko tako kakor mi ne smrdi."

Walter Scott v zgodovinskem romanu Ivanhoe leta 1820 rasizem uprizarja predvsem na religijski osnovi, ker se zgodba odvija v Angliji 12. stoletja: Žid je »bedni Izraelec«, muslimani “mohamedanski sužnji”, katolika tako opozarjajo na neugledne sosede: “Neverni pes ima svoj pesjak tik zraven vaše svetosti.”

Lermontov leta 1840 v romanu Junak našega časa opiše Osetine, nerusko ljudstvo na Kavkazu: “To vam je ljudstvo«, je rekel, »kako se pravi kruhu po rusko ne ve, »gospod oficir, dajte napitnino«, to pa zna“ in še “....ob ognju sta sedeli dve starki, kopa otrok in suh Gruzin, vsi v capah. »Zabiti kot noč,“ mi je rekel štabni kapitan. /.../ Verjemite mi, da niso za nobeno rabo, da niso dostopni za nobeno izobrazbo. Pravi Osetini! Ej Bog, čez glavo smo se naveličali teh razbojnikov.. Oddaljil si se sto korakov od okopa, že je tičal kje kakšen kosmat satan in prežal, nisi se še ozrl, že si dobil zanko okrog vratu.«”

In Orwell v dokumentarnem romanu Pot v Wigan, sicer dokaj pozno, ampak napravi zanimive nastavke za rasizem razrednih razlik: »Kmalu so mi prepovedali, da bi se igral s kleparjevimi otroki; bili so navadni. To je bilo snobovsko, če hočete, a bilo je tudi nujno, kajti ljudje iz srednjega razreda si ne morejo privoščiti, da bi njihovi otroci odraščali z vulgarnimi naglasi. /.../. Tako je delavski razred zame postala rasa sovražnikov. »Navadni ljudje« so se nam zdeli malodane podčloveška vrsta, imeli so raskave roke, odvratne naglase in neolikane manire.«

V drugem odlomku pa: »Razlog za to, da Evropejec buržoaznega porekla, celo kadar se označuje za komunista, delavca ne more imeti za sebi enakopravnega brez znatnega napora, je strnjen v teh besedah: Nižji razredi smrdijo. To je tisto, kar so nas učili – nižji razredi smrdijo ... In tu se najdete pred nepremostljivo prepreko. Kajti noben občutek ugajanja ali neugajanja ni tako temeljen kot fizični občutek. Razlike v izobrazbi, značaju, intelektu so premostljive; fizični odpor pa ni.«

 

Nazadnje pa še primer iz slovenskega slovstva, zanimiv tudi zato, ker izrazito nakaže distinkcijo, ki jo napravi Krašovec, ko zapiše, da je rasizem v “klasični obliki” odpor do »tujosti«, v procesu kulturalizacije rasizma pa pride tudi do notranjega razlikovanja med pravimi Slovenci in tistimi, ki so »umazani« ali »nenormalni«. Gre za zgodovinski roman Rokovnjači  dvojca Jurčič-Kersnik iz leta 1880, ki oblikuje naracijo o “Notranjem odklonu”, ali kot obelodani Levstik leta 1858: “Tudi rokovnjači in deseti bratje so narodna lastnina, akoravno zlasti prvih ni nihče vesel.«

Med rokovnjači so se zbirali vojaški begunci, brezdomci, berači in cigani, kondenz odpadnikov družbe s konca 18. stoletja. Diskurz, ki ga o “odpadniku” osnuje roman, gre takole, na primer v odlomku, ko nekega rokovnjača sramotijo na trgu: ""Pred mestno hišo je na vzvišenem kamnu stal na tako imenovanem sramotnem odru obsojenec, berač, ki so ga nekateri poznali le z imenom Tomaž, drugi ga pa sploh niso poznali ... Pred prsmi je imel tablico, na kateri je bilo zapisano 'tat'.«

»To je rokovnjač, kaj staviš« de prvi gledalec.

»Poglej ga v oči, ali ni tak kot levi razbojnik na Golgati?« vpraša drugi.

»Ta bi svojega očeta obesil ko bi ga za sodnika postavili.«”

Kasneje se kmetje med seboj pogovarjajo: »Resnično, resnično vam povem, prijatelji moji, ko bi nas eden mogel vse rokovnjače pobiti, to bi bilo grozno veselje v nebesih in v peklu: v nebesih, ker bi se na tem svetu več toliko razboja, tatvine in greha ne delalo, kako ga ta nesnaga dela, a v peklu bi vsi hudiči plesali od veselja, da so enkrat te kranjske zlodeje medse dobili. Pa meni se zdi, da se je že konoplja razrasla, iz katere bo vlakno pleteno, da jih bomo obesili vse. Novi gospodi graščinski oskrbnik kolovških gospodov se jim je zarotil, rokovnjačem, da hoče vse pobesiti.«

V spremni besedi k izdaji leta 1948 dr. Tineta Orla pa lahko preberemo, kaj je dr. Levec pripovedoval o pogovoru iz leta 1880 o vzrokih rokovnjaštva: »Te dni smo se pogovarjali v mali družbi o Rokovnjačih. Dr. Vošnjak je bil te misli, da bi se Rokovnjačem poiskal izvor v socialnem vprašanju. Tudi z Jurčičem je govoril o tej stvari, a Jurčič o socialnem vprašanju ni hotel ničesar vedeti. Njemu so bili navadna tatinska družba, meni pa Vošnjakova misel ugaja, to bi Rokovnjače naredilo nekako simpatične, če bi bili navsezadnje še mučeniki našega socialnega reda.«

Mnenjsko ozadje obeh pisateljev ob koncu spremne besede povzame Tine Orel: “Jurčič in Kersnik, njuno idealistično gledanje na življenje človeške družbe je poiskalo izvor tega množičnega evropskega pojava predvsem v moralni pokvarjenosti nekega dela ljudi, ki se je v »naši literarni zgodovini navajal kot vzrok rokovnjaštva.”

 

Kakorkoli, pojav izključevanja in diskurza o drugačnosti, govor o moralno in higiensko oporečnih skupinah, o “občuteni tujosti”, o Nas in Drugih, je starejšega roka kot sam koncept rasizma, ki ga je do neke mere priklenil na določeno obdobje - konceptualno ter etimološko. Kulturni rasizem je le ena izmed zgodovinskih pojavnosti in se zdaj teoretsko pozicionira v odnosu do klasičnega rasizma. Vsi navedeni primeri iz prejšnjih obdobij pa so samo nek odtenek podobnih procesov. Sedanji razlagalni aparat opaža v fiksaciji diskriminatornih orodij rasizacijo kulturnih razlik. Če podobno naredimo s sodbami o “nekulturnem, neciviliziranem drugem” iz preteklih obdobij, je to nekakšna “retroaktivna rasizacija”.

Krašovec ob svoji analizi zapiše: “Lahko bi sicer govorili o kulturalizmu, a želimo ohraniti politično konotacijo, ki jo vsebuje koncept rasizma”. Tako da mogoče ta pogled v preteklost skozi prizmo rasizma pomeni tudi politizacijo nekdanjih razlikovanj. Ali je to smiselno ali odveč, ne vem.

 

Kar ostaja, je vtis, da je rasizem izmuzljiv kot sluzast polip, odporen na družbene spremembe, vztrajajoč in spremenljiv skozi zgodovinska obdobja.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

joj to pa traje res že dolgo ... huh ... a se je kdaj sploh končalo?

Koncept kulturni rasizem razvrednoti škodljivost dejanskega rasizma, ki se veže na biologijo, ker skupaj z dejanskim rasizmom v isti koncept vrže tudi od biološkega rasizma manj škodljiv kulturni šovinizem, ki z rasizmom ni neločljivo povezan.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.