Rekreacija
V začetku aprila je mariborska policija predstavila rezultate večmesečne preiskave, na podlagi katere je zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu ter proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje ovadila dve osebi. Zdravstvenik, zaposlen v mariborskem Univerzitetnem kliničnem centru, in atletski trener naj bi športnikom dobavljala prepovedana sredstva, predvsem zdravili Aranesp 500 in Iroprem. Športniki so z nedovoljenimi substancami želeli do boljših rezultatov, primer pa najverjetneje ne bi dosegel takšnega odmeva, če se med odjemalci ovadenih ne bi znašli tudi rekreativni športniki.
Policija je med drugimi tudi na podlagi informacij, da si posamezniki v rekreativni skupini tekačev pod vodstvom ovadenega trenerja pomagajo na nedovoljen način, sprožila preiskavo, ob aferi pa se je v javnosti ponovno pojavilo vprašanje o razširjenosti dopinga med rekreativci. Kot pojasnjuje Tadej Malovrh, sodelavec Inštituta za mikrobiologijo in parazitologijo na Veterinarski fakulteti in nekdanji predsednik protidopinške komisije pri Atletski zvezi Slovenije, je na to vprašanje zaradi pomanjkanja protidopinških testiranj težko natančno odgovoriti.
Mariborski zdravstvenik in atletski trener naj bi na nedovoljen način pomagala predvsem tekačem, med drugim tudi nekdanjemu kolesarju, ki se je v zadnjih letih ukvarjal z maratoni. Prav kolesarstvo se zaradi hudih naporov najpogosteje povezuje z dopingom, kar pa ne velja samo za njegov profesionalni del. S prepovedanimi sredstvi si v manjši meri pomagajo tudi amaterji in rekreativci, pri čemer moramo, kot opozarja športni komentator in novinar TV Slovenija Tomaž Kovšca, v kolesarstvu med njimi razlikovati.
Na nekaterih kolesarskih dirkah nastopajo skupaj tako amaterski kot rekreativni kolesarji. Takšen primer je najbolj znana slovenska kolesarska prireditev Maraton Franja.
Razširjenost dopinga v rekreativnem športu je težko natančno opredeliti, kot je omenil Malovrh, tudi zaradi redkih testiranj tekmovalcev. Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo. Ovadena v mariborskem primeru je pred avstrijsko protidopinško agencijo obremenila tudi hrvaška tekmovalka, ki je padla na testiranju po maratonu v Linzu. Za preverjanje dopinga so zadolžene nacionalne protidopinške agencije, a ker je to povezano s precejšnjimi finančnimi stroški, si organizatorji tega ne morejo privoščiti na vseh rekreativnih tekmovanjih. Pogosteje se pojavljajo na mešanih tekmovanjih, kjer se rekreativcem pridružijo tudi profesionalci, ki lovijo norme za mednarodna tekmovanja.
Zaradi čim manjših stroškov se organizatorji rekreativnih tekmovanj ponavadi odločijo za dopinška testiranja v omejenem obsegu - ponavadi testirajo najboljše. To je razvidno tudi iz policijskih prisluhov pogovorov ovadenega trenerja, ko je hrvaško maratonko označil za amaterko, ker je zmagala. “Če bi jaz vedel, da je tako, bi ji rekel naj v Linzu ne zmaga. Ona pa finišira kot nora. A vsi smo vedeli, da na kontrolo gre le prva,” se je trener po navedbah Večera pridušal enemu od sogovornikov.
Tudi na rekreativnih in amaterskih kolesarskih dirkah so dopinška testiranja prisotna v precej manjši meri kot na profesionalnih. Tomaž Kovšca.
Ob omenjenima Iropremu, zdravilu z železom, in Aranespu 500, ki vsebuje v dopingu precej razširjeno snov darbepoetin, so policisti v mariborskem primeru odkrili tudi zdravila, ki vsebujejo snovi s seznama prepovedanih drog. S pomočjo apaurina, morfina ali helexa, na katere so policisti naleteli med hišnimi preiskavami, si podobno kot profesionalni športniki tudi rekreativni po hudih naporih lajšajo bolečine v mišicah in utrujenost. Ko gre za same snovi, se doping na rekreativni ravni od tistega med profesionalci ne razlikuje. Tadej Malovrh.
Popularnost teka v zadnjih letih narašča in kot najbolj razširjena oblika rekreacije velja za nekakšen simbol skrbi za zdravje. Ob takšni paradigmi je vnašanje škodljivih snovi z namenom doseganja boljšega rezultata nerazumljiva in zbuja javno ogorčenje. Precej večje kot v primeru nekaterih drugih oblikah športne rekreacije; z bolj ali manj spornimi prehranskimi dodatki in prepovedanimi snovmi se pogosto povezuje denimo vadba v fitnesu. Namen pridobivanja fizične moči in njene estetske manifestacije v obliki lepega telesa tudi v splošnem prepričanju prevečkrat izrinjata ohranjanje zdravja, zato se tudi uporaba različnih sredstev zdi družbeno bolj tolerirana.
Seznam prepovedanih snovi v športu vsako leto obnovi Svetovna protidopinška agencija (WADA). Toda prevladujoče substance, s katerimi si pomagajo športniki, so bolj ali manj znane.
Razlike med profesionalnimi in rekreativnimi športi so, ko gre za dojemanje športa, intenzivnost vadbe in tudi doseganje rezultatov, vse manjše. Tadej Malovrh, nekdanji predsednik protidopinške komisije pri Atletski zvezi Slovenije, to ponazori s kolesarsko anekdoto.
Da so meje med profesionalnim in rekreativnim športom danes večkrat zabrisane, se strinja tudi predavateljica sociologije športne rekreacije na ljubljanski Fakulteti za šport Mojca Doupona Topić, ki pa ob tem vseeno dodaja, da vseh rekreativcev ne gre enačiti. Telesno gibanje danes prevzema zelo različne oblike, raznoliki pa so tudi nameni, ki stojijo za njim.
35:26
V kolikšni meri športna rekreacija še sledi reku “zdrav duh v zdravem telesu” in koliko je podlegla tekmovalnosti, je težko oceniti in je v prvi vrsti odvisno od posameznika. Po mnenju Malovrha se preskok od enega k drugemu zgodi z željo po primerjanju z drugimi, ki jo spodbujajo tudi številna rekreativna tekmovanja, nekatera tudi s finančnimi nagradami. Prav zaradi tega bi morale biti po mnenju mnogih rekreativne športne prireditve osvobojene raznih primerjav in merjenj. Malovrh.
Privlačnost rekreativnih tekmovanj za nekatere nekdanje profesionalne športnike opaža tudi Doupona Topić, ki dodaja, da je stremljenje po čim boljših rezultatih ter premagovanju drugega v rekreativnem športu tudi odraz družbe, v kateri prevladujeta individualizem in tekmovalnost.
Danes se rekreativni šport v veliki meri povezuje z maratoni in drugimi rekreativnimi tekmovanji, vadba pa je bolj ali manj vezana na organizirane oblike, bodisi v okviru športnih klubov bodisi različnih vadbenih skupin. Trim steze, športna igrišča v soseskah in druge javne športne površine, ki so športno udejstvovanje omogočale v preteklosti, so zaradi nevzdrževanja propadle, počasi pa se ponovno oživljajo.
Toda sistemskih ukrepov pri adaptaciji in oživljanju javnih športnih površin ni, ideje za obnovo igrišč in postavitev v zadnjem času izredno popularnih zunanjih naprav za telesno vadbo oziroma fitnes ponavadi prihajajo od posameznikov oziroma skupnosti, občine pa, če se najde denar, pomagajo pri financiranju. Trend oživljanja javnih površin je vezan predvsem na urbana središča, dodaja Mojca Doupona Topić, s katero zaključujemo današnji Suspenzor.
V tokratnem Suspenzorju se je rekreiral Marcen, novice je zbral Antun.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj