Zgodovina študentskega organiziranja 1941-1968

Zgodovina študentskega organiziranja 1941-1968

Oddaja

ŠTUDORG: ZGODOVINA ŠTUDENTSKEGA ORGANIZIRANJA 1941-1968

V drugi oddaji Unikompleksa nadaljujemo zgodovinski pregled študentskega organiziranja. Če smo v prejšnji oddaji osvetlili nastajanje univerze in študentsko dogajanje do druge svetovne vojne, bomo tokrat pregledali obdobje od študentskega gibanja pod naci-fašistično okupacijo do “revolucionarnega” leta 68.

Druga svetovna vojna se je na Slovenskem uradno začela 6. aprila 1941. A okupatorja študenti niso pričakali nepripravljeni. Že marca 1939 ob nemški zasedbi Češkoslovaške so vse idejno-politične študentske skupine ustanovile enoten narodni akademski blok. Ta je zastopal politično stališče, da je »edino močna, na podlagi enakosti narodnih pravic Slovencev, Hrvatov in Srbov urejena Jugoslavija izključni okvir, v katerem moremo in hočemo živeti svoje narodno in državno življenje«. Iz bloka so nekaj tednov kasneje izstopili nacionalistični klub Edinstvo in  skupine katoliških totalitaristov, ki so z zahtevami po razpustitvi ovirale njegovo delovanje in za člane Komunistične partije zahtevale prisilno delo. Sicer pa je blok že takrat začel organizirati vojaška predavanja, strelsko legijo, sanitetne tečaje, izvajal narodnoosvobodilno propagando in javna dela. Narodno akademski blok, ki  sta ga poenotili borba proti nacifašizmu in narodna solidarnost, je tako prva oblika študentskega političnega subjekta na Slovenskem. Proti lakajstvu kraljeve vlade in fašističnemu imperializmu je nastopil z demonstracijami, zbiranjem orožja in materiala za partizane ter mobilizacijo prostovoljcev v narodnoosvobodilno borbo.

Tudi ko je 6. aprila nastopila vojna, se je napredna akademska mladina izkazala za močno mobilizacijsko družbeno silo. Že maja 1941 so predstavniki treh antifašističnih skupin: komunisti, sokolovci in krščanski socialisti začeli ustanavljati univerzitetne odbore OF na vsakem oddelku vsake fakultete. Univerzitetne odbore so ustanavljali tudi univerzitetni delavci po strokovnih društvih. Naloga teh odborov je bila širiti ideje odpora, organizirati nove odbore, širiti ilegalni tisk ... Poleti leta 1941 so se na univerzi začele ustanavljati prve borbene skupine študentov, ki so jeseni odšle v partizane. Mladina, ki je zajemala tako študente kot srednješolce, je poleti izvajala diverzantske in sabotažne akcije, kot so pisanje antifašističnih parol po zidovih, rezanje brzojavnih žic, širjenje propagandnih letakov, ponarejanje dokumentov, podiranje telegrafštang, miniranje železnic, razoroževanje okupatorjevih vojakov in tudi njihova likvidacija.

Oktobra 1941 je množično mladinsko gibanje dobilo svojo prvo organizacijsko obliko: Mladinsko fronto OF. Nastanek samostojne mladinske organizacije je pogojevan s pripoznanjem vrha OF, da se »mladine in njenega mladostnega poleta ne sme utesnjevati v organizacije in politične oblike starejših ljudi, ampak ji je potrebno dati možnost razmaha pod solidnim vodstvom, ki razume potrebe mladega človeka«. Glavni prapor mladinskega odpora je vodil SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije, ki je bil v Ljubljani ustanovljen že leta 1919. Istega leta torej kot Univerza v Ljubljani. Njegovi člani so lahko bili vsi mladi od 16. do 28. leta starosti. Od leta 1921 je bila organizacija prepovedana, a je delovala v ilegali, ponovno pa je bila obujena leta 1935. Tokrat s ciljem, da se iz kadrovske organizacije komunistične stranke razvije  v protifašistično mladinsko gibanje, kar se je z mladinsko OF uresničilo. SKOJ je ves čas okupacije deloval kot njeno revolucionarno in voditeljsko jedro.

Pod italijansko okupacijo je Univerza delovala kljub prekinjanju predavanj in konstantnim grožnjam ukinitve. Do ukinitve predavanj je de facto prišlo pod nemško okupacijo novembra 1943, ki jo je zaukazal upravitelj Ljubljanske pokrajine general Rupnik. Največ težav s svojim delovanjem sta imeli medicinska in tehnična fakulteta; prva je organizirala partizansko zdravstvo, druga pa je bila oporišče osvobodilnega gibanja. Ko so Italijani 18. novembra 41, dan po prvem oddajanju radia Kričač, ki je bil sestavljen prav na tehnični fakulteti, na njej odkrili protifašistične letake, je sledila prepoved predavanj in vaj do maja 42. Partizanska vojska je takrat prešla v ofenzivo, za kratek čas je bilo razglašeno osvobojeno ozemlje od Ljubljane do Kolpe, kar je vplivalo tudi na reorganizacijo mladinskega gibanja. Mladinska OF se je preimenovala v Zvezo delovne mladine Slovenije ZDM, ki ni bila več sestavljena po liniji politične pripadnosti treh ustanovnih društev, ampak po splošni aktivnosti in nalogah. Delovala je zgolj v okviru osvobojenega ozemlja, a se je vanjo sedaj lahko vključil vsak slovenski mladinec.

Naloge ZDM so bile mobilizacija mladincev, zavarovanje osvobojenega ozemlja, preskrba partizanskih enot s potrebščinami, kurirstvo. Na osvobojenem ozemlju so se oblikovali prvi narodnoosvobodilni odbori, ki so organizirali volitve, na katerih so lahko kandidirali in sodelovali tudi mladinci. Ker pa se je ime delovna mladina izkazalo za politično preozko, saj je narodnoosvobodilna borba zajemala tudi Slovence izven osvobojenega ozemlja, se je oktobra 42 Zveza delovne mladine preimenovala v Zvezo slovenske mladine ZSM. Ta je nadalje organizirala mladinske odbore in domove, delovne brigade, kulturno-umetniška društva, zvezo kurirjev, mobilizirala nove borce, organizirala življenje v zaledju na vojaški način, izvajala akcije proti okupatorju . Decembra 1942 se je Zveza slovenske mladine udeležila prvega kongresa USAOJ - Ujedinjenega saveza antifa omladine Jugoslavije v Bihaču. Ta je bil prvi izraz enotnosti in bratstva borbene mladine vseh narodov Jugoslavije.

Zveza delovne mladine je do konca vojne uspešno kljubovala okupatorju in ga ovirala ter organizirala in mobilizirala mladince. Med vojno je bilo tako v taborišča interniranih skoraj 15.000 mladincev, vključno s srednješolci. Od osvoboditve dalje je tudi univerza začela nemoteno delovati, študentje so se zopet lahko vrnili za klopi. A od bivših študentov se jih je mnogo lotilo obnavljanja domovine in graditve novih socialističnih odnosov, mnogi pa se niso več vrnili.

Za tiste, ki so po vojni ponovno ali na novo prestopili prag univerze, je povojno obdobje predstavljalo nekakšen čas prebujanja in razcveta akademskega življenja, vse to pa se je odvijalo znotraj novih družbeno-političnih smernic. S komunističnim prevzemom oblasti, se je na ljubljanski univerzi kot prva oblika organiziranja pojavila celica Komunistične partije. Namen slednje je bila predvsem organizacija delovnih akcij in prispevkov za obnovo poškodovanih in uničenih univerzitetnih prostorov. Samo leto po ustanovitvi partijske celice je iz nje nastala Ljudska študentska mladina, ki je nadaljevala delovne akcije, ki jih je vpeljala partijska celica na univerzi. Začelo se je obdobje skupnega delovanja, prepletanja in občasnega nasprotovanja med študentsko in partijsko organizacijo. Študentski funkcionarji so predvsem v zgodnjem povojnem obdobju tesno sodelovali z organi oblasti pri vzpostavitvi in utrjevanju novega političnega sistema. Prav tako se je k takemu delovanju nagibala večinska študentska populacija, ki je bila v tistem času zatopljena predvsem v lasten osebni razvoj in delovno kariero.

Študentsko telo je odigralo pomembno vlogo pri odstavljanju profesorjev in asistentov. Ti so bili s položajev odstranjeni predvsem zaradi svojega delovanja med vojno ter političnih in ideoloških stališč, ki so nasprotovala novemu političnemu sistemu. Tako naj bi do leta 1960 z univerze odstranili okoli 40 oseb. Prav te kadrovske čistke pa so bile ene izmed prvih delovanj študentskih aktivistov in funkcionarjev, ki so torej začeli s sodelovanjem in vplivanjem pri samem kadrovskem delovanju in prišli tudi do nekaterih pomembnejših mest znotraj univerze.

Ljudska študentska mladina ali LŠM se je z izjemo delavnih akcij od začetka manj aktivno udejstvovala na drugih področjih študentskega delovanja. Proti koncu desetletja pa se je organizacija začela usmerjati k vprašanjem izpitov, študijskih uspešnosti in tudi samega poteka študija. LŠM je opozoril na problem množice »neznanstvenih predavanj, ki niso v skladu z novim družbenim stanjem in potrebami naše družbe in šibki socialni sestav univerze, ki široko odpira vrata malomeščanskim vplivom in tendencam«. V številnih razpravah med študenti tistega časa se je zavračalo načela čiste strokovnosti in apolitičnosti ter teorijo o avtonomiji univerze in neodvisnosti znanosti. Močno se je kazalo nagnjenje po spremembi tradicionalne avtonomije univerze v duhu socialistične družbe in potreb takratnega časa.

***

Do novih sprememb pri študentskem organiziranju in delovanju je prišlo s prehodom v 50. leta. Leta 1951 je bila ustanovljena skupna jugoslovanska študentska zveza – ZŠJ, izhajati je začela Tribuna, prav tako pa so v večjem številu začeli delovati športni, pevski, folklorni in kulturni študentski klubi. Pomemben dejavnik družabnega življenja znotraj študentskih domov so bili tudi razni okrajni – pokrajinski klubi.

V 50. so začeli študentje – tudi v medijih - izpostavljati socialno ekonomski položaj študentov in problematizirati socialno sestavo med študenti, kjer je bil občutno nižji odstotek študentov iz delavskih in kmečkih družin. Za slednje je še dodatno problematiko predstavljala obstoječa politika štipendij, saj so vsi študentje prejemali enako vsoto, ne glede na to, ali so prihajali iz Ljubljane ali drugih krajev Slovenije. Dodatna neenakost pri financiranju študentov se je pojavila po letu 1952, ko so veliko število ukinjenih štipendij poskušali nadomestiti z vpeljavo otroškega dodatka, kar pa je prizadelo zlasti kmečke in starejše študente. Študentje niso bili dosti bolj kritični le do svojega socio-ekonomskega položaja, temveč so se začeli tudi aktivneje udejstvovati in soodločati pri poteku študijskega programa na fakultetah. Člani Zveze študentov Jugoslavije so s številnimi kritikami poteka predavanj, pretežkih izpitov in predolgega ter preobsežnega študija začeli direktno vplivati na potek akademskega delovanja. Vendar pa pri slednjem ni šlo za enotno študentsko gibanje, temveč za delovanje na posameznih oddelkih fakultet. Še naprej pa so člani ZŠJ sodelovali z Zvezo komunistov in delovali v duhu politične oblasti.

Jugoslovanski model socialističnega samoupravljanja je pripomogel k demokratizaciji upravljanja univerze, kjer so aktivno sodelovali in se povezovali predstavniki univerzitetnih delavcev, študentov in širše družbe. Tako so leta 54 študentje dobili svojega prvega predstavnika - Marka Bulca - v univerzitetni svet. Študentska organizacija je prevzela tudi pobudo za politično vzgojo študentov. Poleg nastanka študentskih tribun, svobodnih kateder in centra za marksistično izobraževanje je bil rezultat študentskega delovanja uvedba splošnega uvoda v dialektični in historični materializem z osnovami družboslovja, ki se je kasneje preimenoval v uvod v sociologijo.

V drugi polovici 50. let so se začeli študentje zavedati novih problemov in okoliščin, do katerih je pripeljal vse bolj množičen študij. Poleg štipendijske politike so bili izpostavljeni problemi okoli neurejenega zdravstvenega varstva študentov, ki je botrovalo visokemu številu obolelih s tuberkulozo, ter prostorske stiske, tako v študentskih domovih kot na fakultetah. Gradnjo novega študentskega naselja pod Rožnikom so pričeli že leta 51 in ga dograjevali praktično čez celotno desetletje. Pri gradnji je delovalo kar preko 80 odstotkov ljubljanskih študentov, študentje arhitekture pa so opravili projektiranje dveh blokov.

Z bližanjem novemu desetletju so se začela pojavljati vse večja razhajanja in razkrajanja znotraj študentske organizacije ZŠJ, s tem pa so se začeli krepiti študentski klubi po fakultetah, ki so študente povezovali na področju športa, umetnosti in kulturnega udejstvovanja; predvsem okoli avantgardnega gledališča in filma.

Študentje z različnih fakultet so se začeli skupaj zbirati na Rožniku. Domovi, ki so nastali iz študentskih delovnih akcij, so postajali novi centri druženja, pogovorov, kontra-kulture, debat in združenj. Spremljali so dogajanje po svetu in se na njih tudi odzvali. Družba je po vojni začela doživljati sunkovite spremembe. Postavljene so bile nove meje in novi konflikti. Svet se je razdelil na dva pola, oba sta tekmovala za premoč. Ideje razvoja, nove družbe, produkcija in proizvodnja se je slišalo iz vseh koncev. Socialno-ekonomski položaj študentske populacije in ostalih ljudi pa se ni izboljšal. Po vojni se je začela zgodba, da se tragedija, kakršna je bila 2. svetovna vojna, ne sme zgoditi več. Družba bo svobodna, takšna in nič drugačna, kjer bo kot poprej samo razvoj civilizacije.

Mlajša generacija, ki ni izkusila druge svetovne vojne, je začela razmišljati drugače. Na vzhodu je po korejski vojni že začela vreti vietnamska vojna. Enakosti, kot jo najdemo v idejah svobode v nobenem sistemu, ni bilo. Študentje z različnih fakultet so začeli razmišljati, kaj pa če bi bilo drugače. Mogoče ta svet ni njihov svet. V visokem izobraževanju se je začela paradigma, da morajo biti univerze prilagojene gospodarstvu. Študentje so hitro uvideli, da ni vse enostransko. Na zahodu, demokratična država ni bila svobodna. Na vzhodu pa socialistični režimi niso dovolj enaki do vseh. Zato so začeli študentje razmišljati drugače, kontra in kritično.

Na primeru umetnosti so se začeli spraševati, ali ima ves ta razvoj kakšen smisel. Ali je smisel življenja nenehna produkcija? Ali je smisel starih tudi smisel mladih? Absurdne drame, eksperimentiranje na filmskem platnu, eksperimenti v glasbi so nakazovali, da lahko živijo drugače. Svet je postajal kot “utility”, sistem uporabnih vednosti. Nove ideje v teorijah, umetnosti, kulturi in drugod niso bile širše sprejete. Mladi so hoteli več vpliva pri spremembah, ki jim jih je nalagal sistem.

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je prišlo do konflikta z oblastjo. Študentje so se uprli specializaciji in preoblikovanju v višjo šolo. Spraševali so se, ali ni naloga študija, da bodo znali v praksi ustvarjalno misliti in uporabljati znanstvene metode gospodarjenja. Od vodstva so dobili jasen odgovor, da morajo spoštovati naloge zakonodajalca, da zadostijo potrebam gospodarstva. V kritičnem pismu nekega študenta, ki je združil celoten upor, je citat: “Ko bi pred tremi leti vedel, kaj me čaka, sem prepričan, da za nobeno ceno ne bi študiral ekonomije”.

Študentje so se začeli združevati. Razpravljali so o socialističnih družbah, socialni strukturi študentov, družbenih problemih. Študentje s Filozofske in Ekonomske fakultete so se začeli povezovati. Eden od rezultatov teh združevanj so Perspektive, kasneje pa še Teorija in praksa. Že uveljavljeni časnik Tribuna je zaostril kritičnost do oblati in klic uporništva. Študentje so začeli od oblasti zahtevati, naj ne vmešava politike in njenih organizacij v delovanje univerze, ker deluje nesocialistično in ne ljudsko. Oblast je hitro odgovorila in ni hotela študentskega upora, zato je povečala delež štipendij. Ampak že leta 1965, ko je začela ekonomske reforme, so se študentje ponovno začeli upirati. Mladi, ki niso brezbrižno opazovali krivic po svetu, so hoteli nekaj spremeniti. Kakor bi rekel Mark Twain: ”Niso vedeli, da je nemogoče, zato so to naredili”.

Študentje tako zahodnega kot vzhodnega bloka so na svetovno dogajanje množično odreagirali. Kakšne spremembe in upore so pripravili, pa bomo izvedeli v naslednji oddaji.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bravo fantje in punce...užitek vas je brat/poslušat...kr tko naprej!!! :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness