In memoriam: Michael Hurley
20. 12. 1941 - 1. 4. 2025
I told you once and I told you twice, why be mean when you can be nice... <3
V spomin prijaznemu »freak folk« posebnežu Michaelu Hurleyju se sprehajamo čez njegovo življenje in bogato diskografijo ...
Seznam predvajanja:
1. Blue Mountain
2. The Tea Song
3. Just a Bum
4. Light Green Fellow
5. The Werewolf
6. Be Kind To Me
7. Sweet Lucy
8. Portland Water
9. O My Stars
10. Blue Navigator
11. Ghost Woman Blues
12. The Revenant
13. I Still Could Not Forget You Then
14. Moon Song
15. I Paint A Design
16. Somebody To Say Bye Bye To
17. Letter To Neon
18. Misery
19. Have I Told You Lately
20. Pancho And Lefty
21. Knockando
22. Lonesome Graveyard
23. New River Blues
24. Pastures Of Plenty
25. Mr. Man In The Moon
26. No, No, No I Won't Come (Go) Down No More
Skladbe v podlagah:
1. Fat Mama
2. The Twilight Zone
3. Lush Green Trees
4. Hog Of The Forsaken
5. I Stole The Right To Live
_____________________________________________________________
Podlaga: Michael Hurley - Fat Mama
Dober večer, pozdravljeni v oddaji DJ grafiti na Radiu Študent. Nocoj se spominjamo življenja in dela nedavno preminulega folk posebneža Michaela Hurleyja, ki je svoj prostor sprva našel na Greenwich folk sceni 60-ih let, a se je kmalu zatem s kitaro na rami podal na popolnoma samosvojo trubadursko pot glasbenega outsiderja.
V uvodu oddaje smo poslušali prvo skladbo Blue Mountain z njegovega prvenca First Songs, ki je izšel leta 1964 pri za ljudsko glasbo pomembni založbi Folkways. Ploščo je sicer Hurley posnel že leta 1963 in to na isto mašino, na katero je zadnje pesmi snemal njegov najljubši izvajalec Lead Belly, a je zaradi zdravstvenih težav z mononukleozo in iskanjem založbe plošča izšla šele leto kasneje. Hurleyjev prvenec zaznamuje izredna okostenelost in minimalnost produkcije, nastopa namreč popolnoma sam s kitaro, to pa albumu prida večji odtenek melanholije in resnosti, ponekod že skorajda mračnjaškosti, ki jo je na kasnejših izdajah zamenjala večja mera navihanosti, značilna za Michaela Hurleyja. S plošče bomo prisluhnili še dvema skladbama The Tea Song in Just a Bum, v kateri Hurley opeva svojo potepuško glasbeno romanje, ki ga je dolga leta izvajal tako, da se je švercal na vlakih ali živel iz svojega kombija.
Podlaga: Michael Hurley - The Twilight Zone
Michael Hurley se je rodil 20. decembra 1941 v New Jerseyju, toda večino časa je odraščal v Pensilvaniji. Njegov oče je bil producent operet, zato je mali Hurley hitro poprijel za glasbo, ko si je pri trinajstih letih sposodil ali bolje rečeno prilastil sestrino kitaro in začel brenkrati prve akorde. Poleg že omenjenega Lead Bellyja so ga navduševali glasbeniki Fats Waller, Burl Ives, Hank Williams, Bo Diddley, Fats Domino, Chuck Berry, Ray Charles, Muddy Waters in kopica drugih iz polja bluesa, jazza in rocka, zanimala pa ga je tudi svobodnjaška beatniška kultura 50-ih let. Zaradi tega je pri sedemnajstih letih opustil srednjo šolo in se z dvignjenim palcem podal na pot, ki ga je vodila do New Orleansa in New Yorka ter celo do Mehike, med štopanjem po Ameriki pa se je dneve in noči vestno učil na oguljeni kitari, ki si jo je pred leti izposodil od sestre.
Fascinacija nad svobodnjaškim mestnim beatniškim življenjem ga je hitro minila. Raje se je umaknil na podeželje in prevzel bolj hipijevske nazore. Kmalu po izdaji prvega albuma se je Hurley poročil in postal oče. Z ženo, ki jo je ljubkovalno klical Pasta, sta živela idilične ameriške sanje, za najemnino hišice v naravi sta plačevala 25 dolarjev, Pasta je delala kot natakarica, Michael pa je poprijel za vsako priložnostno delo in se tako med drugim preizkusil kot hišnik, pek, mlinar, čevljar, mizar, obiralec jabolk, prodajalec in s tem groš za grošem nabiral potreben denar za snemanje novega albuma Armchair Boogie, ki je izšel leta 1971.
Kljub temu da je Michael Hurley k ustvarjanju in promoviranju svoje glasbe še vedno pristopal skrajno outsidersko, neodvisno od kakršnekoli scene, gibanja ali komercialnih založb, je v sedemdesetih pričel uživati nekaj prepoznavnosti. Na prej omenjenem, drugem albumu Armchair Boogie zasledimo njegovo najbolj znano skladbo Be Kind To Me, ki jo bomo v kratkem zavrteli, njene uvodne besede »I told you once and I told you twice, why be mean when you can be nice« pa na nek način povzamejo Hurleyjev pogled na svet in življenje. So neke vrste življenjski moto, ki bi moral biti skupen več ljudem, da bi bil ta svet lepši. Drugi album in vse kasnejše izdaje že krasi bogatejša produkcija, Hurley ne nastopa več sam s svojim glasom in sestrino kitaro, temveč slišimo kopico inštrumentov, značilnih za ameriško ljudsko glasbo, kot so violina, razne vrste orglic in brenkal, pa tudi klavir, na katerega je znal Michael igrati. Kot spremljevalni vokalisti so se mu večkrat pridružili razni glasbeni kolegi. Naslovnico albuma je tudi prvič okrasil s svojo ilustracijo, tradicija, ki jo je nadaljeval na vseh kasnejših izdajah. Na naslovnicah sta se najpogosteje znašla lika Jocko in Boone, kužka, podobo in ime katerih je Michael snoval po svojih dveh psih iz otroštva in ki sta se občasno pojavljala tudi v njegovih besedilih in stripih, ki jih je risal ob ustvarjanju glasbe.
Album Armchair Boogie je leto kasneje nasledila tematsko podobna plošča Hi Fi Snock Uptown, s katere v ozadju oddaje poslušamo pesem The Twilight Zone, tri leta kasneje pa je Hurley s pomočjo glasbenih pajdašev The Unholy Modal Rounders, Jeffreyjem Fredricksonom in The Clamtones izdal svojo kritiško najbolje sprejeto ploščo Have Moicy!, ki so jo nekateri glasbeni kritiki oziroma revije, predvsem iz domene folk glasbe, izbrali za album leta. Z nje bomo slišali hitič Sweet Lucy. Poleg že prej omenjenih pesmi bomo v sledečem glasbenem sklopu zavrteli še demo skladbe Light Green Fellow, ki je nastal ob snemanju Hurleyjeve prve plošče in je bil na kompilaciji demo posnetkov prvič uradno izdan šele leta 1995. Sledila bo rahlo srhljiva otožna pesem The Werewolf, ki jo je v še bolj oguljeni izvedbi izdal že na prvencu, in skladbo Portland Water, v kateri se Hurley pokloni mestu, v katerem je preživel večino svojega življenja in ki ga je, sploh v starejših letih, zelo redko zapustil.
Podlaga: Michael Hurley - Lush Green Trees
V oddaji DJ grafiti na Radiu Študent se pomikamo v osemdeseta leta življenja in glasbenega ustvarjanja nedavno preminulega folk ustvarjalca Michaela Hurleyja. Glasbeni mediji ga pogosto nazivajo kot botra freakfolk glasbe, a gre pri tem za precej arbitrarno oznako, saj v njegovi glasbi ni zares nič kaj pretirano frikovskega. Vzrok za ta renome morda tiči v njegovi outsiderski poziciji, ločenosti od klasične folk scene ali pa v njegovih besedilih, ki jih je Hurley snoval po principu toka zavesti in se v njih redko ukvarjal z epskimi pripovedmi, liričnimi izpovedmi in še najbolj redko z družbeno-političnimi tematikami. Hurleyjeva besedila večinoma pričajo o malenkostnih trenutkih življenja, njegova beseda pa je prizemljena, se napaja iz podob narave in živali, vloge katerih v skladbah včasih tudi prevzema. Čeprav je bil velik poznavalec folk, blues, jazz in rock glasbe, se ni nikoli zares eksplicitno zgledoval po nikomur, kaj šele koga oponašal. No ja, sem in tja je v pesmi oponašal kakšno žival, ki jo je opeval, sicer pa je gradil povsem svojevrsten stil, ki bi ga zelo težko primerjali s katerimkoli drugim folk ustvarjalcem. V njegovih skladbah se skrivata igrivost in hudomušnost, pa tudi v njegovih melanholičnih pesmih zasledimo nekakšno otroško nedolžnost in pristnost, nekakšno fascinacijo nad podobami narave in zgodbami, ki jih piše življenje.
V naslednjem glasbenem segmentu bomo zavrteli kopico skladb, nabranih z albumov Snockgrass, Blue Navigator in Watertower, ki jih je Hurley izdal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Podlaga: Michael Hurley - Hog Of The Forsaken
V začetku devetdesetih let je Michael Hurley praznoval abrahama, toda starost ni upočasnila njegove glasbene produktivnosti, temveč jo je mogoče še celo pospešila oziroma povečala. Začasa življenja je izdal okoli 30 dolgometražcev, na njih sicer najdemo precej istih avtorskih pesmi v vedno novih izvedbah, toda takšna ogromna količina vseeno predstavlja precejšen zalogaj pri izboru skladb za oddajo z dvourno omejitvijo, zato smo bili žal primorani izpustiti kopico pesmi, ki bi si umestitev v seznam predvajanja vsekakor zaslužile. Med vsemi temi dolgometražnimi izdajami najdemo zgolj eno zares čistokrvno uradno izdano live plato, in to je posnetek Hurleyjevega koncerta v Ljubljani, kjer je leta 1995 nastopal v klubu K4 v sklopu serije folk koncertov, ki so jih tam organizirali. Na koncertu v Ljubljani sta ga spremljala bobnar in basist, posnetki na plošči pa zvenijo izvrstno, skoraj kot bi bili posneti v studiu. Michael je izid plošče leta 2018 pospremil še z osebnimi zapisi lepih spominov na kratek čas, preživet v Ljubljani, ki se mu je očitno zapisala v srce.
V predzadnjem in najdaljšem glasbenem izboru bomo poslušali kup pesmi, nabranih s Hurleyjevih plat iz 90-ih in dvatisočih let. Večina skladb bo z albuma Wolfways, izdanega leta 1994, ki je nekakšna kompilacija njegovih najbolj izstopajočih starih skladb v novi preobleki, z boljšo produkcijo, v oddaji pa bomo izpustili pesmi z njegovega zadnjega albuma The Time of the Foxgloves, saj smo jo na Radiu Študent v oddaji Razširjamo obzorja že predstavili kmalu po njenem izidu leta 2021, druge novejše Hurleyjeve stvaritve pa so se občasno znašle tudi v oddaji Samotni potnik Jureta Bajta in jim bomo zato namenili kanček manj pozornosti. Od skladb v prihajajočem glasbenem sklopu je poleg skladb s plošče Wolfways posebne omembe vredna še Hurleyjeva priredba ene najboljših in najintrigantnejših pripovednih country folk pesmi. To je Pancho and Lefty, pesem največjega mojstra pisane besede in šestih strun Townesa Van Zandta, ki se ga je Hurley lotil na svojevrsten razigran način.
- I Paint A Design
- Somebody To Say Bye Bye To
- Letter To Neon
- Misery
- Have I Told You Lately
- Pancho And Lefty
- Knockando
- Lonesome Graveyard
- New River Blues
Podlaga: Michael Hurley - I Stole The Right To Live
Na stara leta se je Michael Hurley posvečal mnogim drugim zanimanjem in hobijem. Še vedno je slikal in risal stripe, kot je to počel že desetletja, šraufal avte in vrtičkal, delal svoj cider, pogosto pa je še vedno poprijel za kitaro ali sedel za klavir in po lokalnih prizoriščih v Portlandu nastopal vse do svoje smrti. Svoj zadnji koncert je odigral 29. marca, nato pa je tri dni kasneje, kot se za hudomušneža Hurleyjeve sorte spodobi, preminil 1. aprila letos. Po nenadnih težavah z dihanjem je umrl na poti v bolnišnico. Star je bil 83 let. Za seboj je pustil osem otrok prikupnih in rožnatih hipijevskih imen in kot goro veliko diskografijo razigranih, navihanih pa tudi otožnih in tenkočutnih skladb, ki so in bodo tudi v prihodnje vplivale na plejado raznih glasbenih ustvarjalcev predvsem v sferi folk glasbe. Če omenimo le nekaj izstopajočih imen, na katerih je Michael Hurley pustil ogromen pečat, so to Cat Power, Devendra Banhart, Lucinda Williams, Yo La Tengo, Violent Femmes, Will Oldham, Josephine Foster in Kassi Valazza. Njim in številnim drugim so njegove stvaritve predstavljale pobeg v svet optimizma in nedolžnosti, v svet, kjer sije sonce na brezskrben dan ali pa se v temni osamljeni noči kot prijateljica nasmiha luna.
Oddajo DJ grafiti bomo zaključili s trojico najljubših skladb Michaela Hurleyja po osebnem izboru avtorja oddaje. Prva bo na vrsti priredba klasike Woodyja Guthrieja, pesem Pastures of Plenty, ki je doživela nešteto priredb, a se je nihče ni lotil s tako prefinjenim občutkom in pristnostjo kot Hurley. Sledila bo še ena priredba, in sicer skladba Mr. Man in the Moon, ki jo je Hurley iz iskreno obupnega izvirnika v izvedbi Patty Loveless spremenil v mojstrski melanholični spev osamljenosti. Zadnja slišana pesem pa bo No, No, No I Won't Come Down No More, ki se s svojo preprostostjo in repeticijo naravnost zažre v uho in z besedilno abstrakcijo odpira številne možne interpretacije, ki se vse iztečejo v čustveno nabitem krešendu.
RIP Mike <3
Dodaj komentar
Komentiraj