Zjutraj, 11. januarja 2013, se je 26-letni Aaron Swartz zbudil v svojem stanovanju. Vstal je pobit in obupan, kljub temu da je teden dni prej svoji punci Taren navdušeno dejal: “Novo leto 2013 bo še odlično!”

Na to tesnobno zimsko jutro, ko je svetloba pronicala skozi okno razmetanega brooklynskega stanovanja, je mlademu programerju nov dan preprečil dremež. Navkljub poskusom njegovega dekleta - da bi ga spravila v boljšo voljo - z glasbo, svežino odprtega okna in žgečkanjem - Aaron stanovanja ni šel v službo, ni šel od doma. Ostal je v stanovanju, potreboval je počitek.

 

"Aaron ni mogel biti depresiven. Depresiven bi bil, če bi v njegovem akvariju stal črnilnik, posoda za tinto, ki vse obarva v neprosojno črnino. Ampak te črne v njegovem akvariju, polnem živahnega življa, preprosto ni bilo!” - Vsaj tako se je zdelo njegovim prijateljem, ki so ga dojemali kot čemernega in občasno tudi - melodramatičnega. Aaron je bil zanje genialni heker, aktivist in idealist, z zanosom, ki mu ni bilo para.

 

Čeprav Schwartz morda ni bil depresiven, je nad njim bdel temen oblak in o tem ni želel govoriti. Če je moral, je vse skupaj naslovil kot - The Bad Thing, svojih bližnjih pa s tem ni obremenjeval, čeprav je zadeva obremenjevala njega. Ko mu ni preostalo drugega, je svoji punci dejal:

 

“Ali želiš slišati novico od mene danes, ali jo boš raje prebrala jutri v časopisu?” Taren je zaskrbljeno odgovorila, da seveda želi vedeti, kaj se dogaja - takoj.

 

The Bad Thing se je pričel odvijati v noči 6. januarja, dve leti prej, na neko tesnobno zimsko jutro. Takrat je Swartza v bližini harvardskega kampusa v družbi z agentom ameriške tajne službe aretirala policija. Osumljen je bil vdora v prostore priznane bostonske univerze MIT, kjer naj bi naklepal kaznivo dejanje.

 

Tisto popoldne, okoli poldneva, so mladega programerja ujele video kamere, medtem ko je vstopil v sobo 16-004t, sobo, v kateri so bili nameščeni spletni strežniki. Tam je prevzel prenosnik in zunanji trdi disk, ki sta bila skrita pod neko škatlo. Posnetki so pokazali, da je šlo brez dvoma za znanega politično-angažiranega hacktivista, pripadnika "Free Culture gibanja” Aarona Schwartza. Aaron je prišel v klet priznane institucije po podatke, ki jih je downloadal s platforme JSTORE, arhiva akademskih člankov.

 

Ker je uporabnik z IP-jem 18.55.6.215, pod lažnim imenom Gerry Host oz. Ghost, v razponu več mesecev podatke prenašal z veliko hitrostjo, so se serverji JSTOR-a začeli podirati. Nenavadno aktivnost so hitro opazili in univerzi MIT ter njenemu okolišu večkrat onemogočili dostop.

 

Zadeva je eskalirala tako daleč, da je vodstvo univerze vdora v njihov sistem obtožilo Kitajce, ki naj pa bi kopirali kar celotne baze akademskih člankov. Ko so po naključju našli na omrežje priklopljen laptop, se je vodstvo odločilo, da bo namestilo kamere in poklicalo policijo. Ko je Schwartz nagrabil okoli 20 odstotkov celotnega arhiva, so ga prijeli.

 

Proces United States vs. Aaron Schwartz, ki se je začel s pregonom s strani ameriškega Department of Justice, je do našega tokratnega zimskega jutra trajal že dve leti. Schwartza so obtožili, da je brez avtorizacije vdrl v bazo in se okoristil z okoli pet milijoni dokumentov. S tem je kršil 18. člen ameriškega zakona, znanega kot Computer Fraud and Abuse Act iz leta 1984. Ta je določal kazen do 50 let zapora in povrh še milijon dolarjev denarne kazni.

 

Proces, ki je v veliki meri spominjal na Kafkino zgodbo o državljanu Jozefu K., je Swartzu izsesal tako finance kot čas in duševno energijo ter ga potisnil v izolacijo. Ko so ga policaji prijeli, so ga pretepli in vtaknili v samico.

 

Nekdaj čudežni otrok je bil zdaj kriminalec, država pa se je odločila, da sodi za rešetke. Pregon je bil tožilcu Stephenu P. Heymannu tako ključnega pomena, da je vztrajal, tudi ko je baza JSTORE odstopila in predlagala tožilstvu, naj opusti obtožbe.

 

Šlo je za nekaj več kot le sojenje v okvirih navadnega kazenskega postopka. Šlo je za povračilo in zastraševanje. Proces je gnala politična motivacija tožilca, ki si je želel na primeru zgraditi politično kariero kot borec proti kibernetskemu kriminalu. S pregonom političnega aktivista pa je želel ustvariti zgled za druge.

 

“Schwartz mora v zapor, kajti - kraja je kraja! Ali to počneš z računalniško komando ali z lomilko za vdiranje vrat. Ali ukradeš dokumente, podatke ali dolarje, vse je isto!”

 

Tako ozkogledno je ameriško tožilstvo interpretiralo dejanje mladega hekerja, ki pa za razliko od nekaterih drugih dejanja ni storil motiviran z denarjem ali pohlepom. Medtem ko so nekateri vdirali v baze podatkov, da bi zlorabili sistem kreditnih kartic in si nagrabili denar, so bili Aaronovi nagibi dobronamerni.

 

Tisto popoldne, 11. januarja 2013, ko Schwartz ni odšel na delo, je njegov odvetnik pregledoval dokaze, ki mu jih je predalo tožilstvo. Odvetnik se je med pregledom navdušil, dobil je namreč občutek, da je našel način, kako bo dokaze proti Schwartzu izločil zaradi postopkovnih nepravilnosti ob preiskavi. Človek, katerega namen je bil rešiti svet, se je znašel zataknjen med zobniki velikega kolesja ameriškega pravosodnega sistema. Sistem nadzora, proti kateremu se je boril, ga je zdaj stisnil v kot.

A čeprav je Aaron Schwartz skušal rešiti svet, pa mu svet ni pustil, da bi rešil tudi samega sebe. Aaron si je na tisto tesnobno zimsko jutro v svojem stanovanju vzel življenje.

Kdo je bil Aaron Schwartz, kakšni so bili njegovi motivi in zakaj je počel, kar je, bomo slišali v nadaljevanju. Najprej pa nekaj glasbe.

 

 

Aaron Schwartz se je rodil 8. novembra 1986 v Chicagu. Še v ranih letih je izkazal nadarjenost za učenje. Navdušil se je nad računalniki in že zelo zgodaj začel programirati. Njegovi talenti niso ostali dolgo neopaženi.

 

Pri dvanajstih letih je postavil spletno stran InfoBase, ki je delovala po principu soustvarjanja vsebin. Ko je zadevo predstavil v šoli, se mu je učitelj posmehoval, češ kako in zakaj naj bi uporabniki kar sami prispevali vsebino?

 

Aaron je kmalu razvil odpor do šolskega učenja, sploh zaradi zanj ne ravno sposobnih učiteljev. Njegova omenjena spletna stran pa je že takrat delovala po principu podobnem danes priljubljeni Wikipediji - spletni bazi znanja, ki je danes peta najbolj obiskana platforma na svetovnem spletu.

 

Kot 14-letni otrok se je v bližini Stanforda vključil v projekt, v okviru katerega je potekal razvoj prvega protokola RSS 1.0. RSS feed je orodje za kanaliziranje hypertextov. Deluje tako, da zajame vsebino spletnih strani in jo strne v bralnik. RSS feed je izredno uporabno orodje za vse, ki vsebino črpamo iz več virov.

 

V tistem času je Schwartz spoznal profesorja avtorskega prava na Harvardu Lawrenca Lessiga, enega  pomembnejših akterjev na področju avtorske zakonodaje. Lessig je ustanovil platformo Creative Commons, s katero so avtorsko pravico želeli prilagoditi ustvarjalnemu duhu. Namesto pripenjanja fraze Vse pravice pridržane licence Creative Commons dopuščajo format Samo nekatere pravice pridržane. Na ta način avtorji dopustijo uporabo svojih del tudi drugim, ko ne gre za komercialno uporabo.

 

Iniciativa Creative Commons vam omogoča, da se odpravite na spletno stran FLICKR, tam pobrskate za slikami s prosto licenco CC, in jih uporabite za lastne, nekomercialne namene brez slabe vesti. Tako je pretirana zamejitev copyrighta  korigirana s copyleft licenco za avtorska dela. Gre za princip: One man’s right is someone else’s wrong.

 

Mladi Aaron je želel s svojo računalniško “magijo” izboljšati svet. Počel pa je nekaj splošnemu prebivalstvu nenavadnega. Programiranje je bilo ljudem nekaj nezemeljskega in tujega.

 

Čeprav je rad programiral, pa so ga močneje motivirale socialne ideje, ustvarjanje boljše družbe. Aaron je bil od nekdaj fasciniran nad sistemi, spredvidel je, kako kultura in vrednote spodbujajo tako inovacije kot korupcijo, lahko gre za sodelovanje ali za paranojo.

 

Videl je tudi kako ga je intelektualna skupnost, vključno s profesorjem Lessigom, sprejela za sebi enakega, za prijatelja, hkrati pa ga je druga skupnost, politična kasta, ob istih motivih obtožila kriminalnega početja ter ga želela izločiti iz pogovora kot navadnega tatu.

 

V pozni adolescenci je Schwartz s prijatelji razvil priljubljeno spletno stran Reddit. Platforma je danes znano informacijsko hranilo za radovedne ljudi, ki imajo radi dozo kvalitetno zbadljive kontroverze, trolov, memov in podobno. Reddit s svojimi podrubrikami stoji na robu še sprejemljivega in je prerasel v milijonsko podjetje.

 

A geeky programiranje, delovanje v poslovnem svetu start-upov, ni bilo tisto, kar je Schwartz zares iskal. Schwartz je želel pomagati, skušal je odpreti pretok informacij. Ko bo svet razumel samega sebe, bo postal svoboden. Schwartz je bil idealist.

 

Ideja o osvobajanju informacij vsekakor ni bila nekaj novega. Frazo informacija želi biti svobodna je že precej prej uporabil Stewart Brand. Natančneje leta 1985, ko je bil svetovni splet še v svojih začetkih. Brand je - kot tehnološki utopist - verjel, da bo nova tehnologija omogočila osvoboditev in ne zatiranje ljudstva. Ko je Brand izjavil - “informacija želi biti svobodna, ker so distribucija, kopiranje in združevanje tako zelo enostavni“, je obenem dodal še: “A - po drugi strani - informacija želi biti tudi zelo draga.”

 

Opisane tendence, ki lepo orišejo tudi današnje stanje, predvsem v kontekstu debat v zvezi z avtorskimi zakoni, povzema Brandov paradox. Če bosta inženir in futurist ustvarila medij, ki bo osvobodil informacijo, stroji pa bodo pognali neskončne knjižnice, bo prihodnost v domeni vseh. Prihodnost bo univerzalna, odzivna, osebna in inteligentna.

--- Zapeljive sanje digitalnih prerokov, ki jih poganja ideal računalniške utopije.

Po drugi strani pa so oblasti skušale to nevarno idejo spodkopati. Neavtorizirano kopiranje intelektualne lastnine so označili preprosto kot piratstvo. S pojmom, ki je toliko zastarel, kot je zastarela lesena noga slovitega Črnobradca, obenem pa zlorabljen v totalno zgrešenem kontekstu. Pojem piratstvo izvira iz časov, ko so Angleži na plantaže novega sveta vlačili sužnje, po tem ko so pobili domorodno ljudstvo.

 

Zgodovina civilizacije vsebuje nešteto zgodb o tem, kako so vplivni ljudje zatirali heterodoksne ideje, običajno celo z usmrtitvijo njihovih nosilcev.

V modernejšem času je v začela večji meri prevladovati ideja kulturnih možganov, to je - ideja o izmenjavi informacij, ki omogočajo družbeno dobrobit. Da bi znanje postalo dostopno ljudem, so se po svetu gradile knjižnice.

Knjižnice pa so ob presežku znanja postale prepolne z vsebino, ki je zasedala celo njihove kleti in podstrešja. Ideja knjižnice mora biti diametralno nasprotna monopolu imetnikov avtorskih pravic.

Brandov paradoks je ob prevpraševanju avtorske zakonodaje neizogiben. Vpričo nasprotujočih si pravic je kompromis težko najti. V nadaljevanju se bomo vrnili k zgodbi Aarona Schwartza  in temu, zakaj je njegova zgodba tako pomembna za tolmačenje sodobnosti. Še pred tem pa spet nekaj glasbe:

 

Znotraj opisanega diskurza je bil Aaron Schwartz idealist. Njegov motiv ni bil pohlep, denar ga ni zanimal. Ni potreboval življenja v razkošju. Njegov motiv je bilo črpanje iz civilizacijskega intelektualnega bogastva, zbranega v neskončnem bifeju podatkovnih zbiralnikov.

 

Leta 2008 je Schwartz v Italiji napisal besedilo z naslovom Guerila Open Access Manifest.



“Znanje je moč. In kot z vsako močjo obstajajo tisti, ki jo želijo ohraniti zase. Svetovna kulturna in znanstvena dediščina, objavljena skozi stoletja v knjigah in člankih, je čedalje bolj digitalizirana in zaklenjena s strani privatnih korporacij … Lahko se jim upremo!”

 

Gverilski manifest, ki ga je podpisal Schwartz, poziva h kibernetskemu hacktivizmu. Čeprav je njegov motiv podprlo veliko število ljudi, pa si folk ni želel iti v gverilske boje nekje v kakšni oddaljeni džungliji. Besedi gverila in manifest sta nakazovali močno ideološko pozicijo, ki se ji niso mogli približati vsi.

 

A to seveda Schwartza ni odvrnilo od zasledovanja svojih idealov. Čutil je dolžnost, da znanje osvobodi iz primeža privatnih korporacij in ga deli s svetom. Predvsem s tistim svetom, ki dostopa do baz podatkov ni imel.

 

Prva udarnejša kampanja hekanja podatkov, ki jo je Schwartz izvedel za javno dobrobit, je bil dolpoteg skoraj pol milijona dokumentovv podatkovne baze Westlaw.

 

Baza Westlaw je namenjena akademskim člankom s področja prava. Schwartz je želel vedeti, kdo plačuje raziskave pravnih strokovnjakov in koliko so ti ljudje pristranski.

 

Leta 2008 je Schwartz naletel na poziv aktivista za transparentno vlado Carla Malamuda. Malamud je že vrsto let opozarjal na to, kako digitalna baza PACER, ki je arhivirala zbirke sodb ameriških sodišč, nedostopna za javnost oziroma je vsak obiskovalec moral plačati smešno drage tarife - recimo 10 centov za ogledano stran.

 

Glede na to, da so sodbe javne, to pomeni, da bi morale biti tudi v javni domeni, dostopne vsem. Ideja, da moraš plačati, da bi se spoznal s temeljnim redom, ki velja v družbi, torej pravom, je absurdna v številnih pogledih in nedemokratična. Po drugi strani pa je bila PACERjeva visoka tarifa nezakonita.

 

Schwartz je s hekersko akcijo napadel in sprostil bazo podatkov PACER. To je storil z namenom, da bi podatke delil z javnostjo, ki naj bi ji podatki tudi pripadali. Tukaj moramo poudariti, da za sodbe avtorska pravica ne more veljati.

 

Po tej dokaj uspešni akciji je Schwartz nadaljeval s podobnim početjem in se ujel v zgodbo, o kateri smo pisali v uvodu. Ker je verjel v boljši svet informacijskega bogastva, je želel odkleniti privatizirane zbirke. Želel je omogočiti brezplačno znanje nekomu, ki živi v Indiji ali Afriki. Morda bi tam odkril zdravilo za raka ali HIV.

 

Odločen, da bo popravil krivico, ki jo povzroča informacijska asimetrija med državami, je Aaron Schwartz septembra 2010 na omrežje MIT-ja priklopil računalnik Acer. Začel je z dolpotegom velikih paketov vsebine znanstvenih člankov portala JSTORE.

 

Ker so avtorji svoje pravice ob objavi prenesli na digitalni portal, znanstveni članki pa so zaradi svoje butičnosti postali dragi in ljudem nedostopni, je to povzročilo razslojevanje znanosti vedoželjnih na bogate in revne. Schwartz ni vzdržal te krivice. Odločil se je za napad.

 

V tistem času pa ni deloval le gverilsko in podtalno. Leta 2011 je svoja prizadevanja usmeril v preprečitev sprejetja zakona SOPA, oz. t. i. Stop online piracy ACT, ki ga je želel sprejeti in uveljaviti ameriški kongres. Bil je to zakon, ki naj bi preprečil kršitve avtorskega prava v kontekstu digitalnih platform.

 

Vpričo množičnih protestov in pozivov kongresnikom se je s pomočjo ljudi, kot je bil Aaron Schwartz, politična klima zasukala. To je bil največji uspeh Aaronovega boja.

----------

Sporočilo v steklenici tokratnega Čisto pravnega gusarja je - informacija želi biti svobodna.

 

Čeprav informacija želi biti svobodna, pa je, paradoksalno, informacija lahko tudi zelo draga. Tega se zavedajo tudi evropski poslanci, ki so ta torek, po dveh desetletjih prizadevanj s strani zasebnega sektorja, sprejeli direktivo o reformi avtorskega prava na področju digitalnih informacij.

 

Dejstvo, da je avtorska zakonodaja nadvse občutljiva, pomeni, da bi morali biti posegi na področju avtorskega prava izvajani zgolj z natančnostjo kirurškega skalpela, namesto da se po malih ponudnikih internetnih storitev tolče z macolo. Ni OK, ko se uvaja cenzura, če ta ni potrebna.

 

Hvala torej, posadka, ker ste ostali z nami tudi na tokratni plovbi po hektivizmu. Aaron Schwartz je verjel, da “je svet mogoče rešiti tako, da ga previdno razlagaš ljudem”. Tudi mi se s tem strinjamo, čeprav ne premoremo njegovega idealističnega zanosa ...   Zaenkrat.