Estonija je ena izmed evropskih držav, v katerih ni bogate anarhistične ali antiavtoritarne tradicije. Anarhistična scena je obstajala kot del pankovske scene v 80. letih, ko je bila Estonija del Sovjetske zveze in so anarhisti večinoma nasprotovali sovjetskim oblastem. Tako punkerji kot anarhisti so bili tarča represivnih sovjetskih oblasti.

Potem ko je Estonija postala neodvisna avgusta 1991, pa se je takratna alternativna politična scena, z anarhisti vred, izgubila v tranziciji oziroma so vstopili v demokratske strukture mlade države.

Zaradi dolgoletne boljševizacije Estonije v tej baltiški državi tudi danes prevladujejo stereotipi o anarhizmu, socializmu in levičarskem gibanju nasploh, sicer pa je vse več mladih ljudi, ki jim je uspelo v zadnjih nekaj letih organizirati anarhistično mrežo.

Gre za nekaj deset aktivistov, ki so večinoma v glavnem mestu Talin ali v Tartuju na jugovzhodu države. Med njimi je tudi Katri iz Tartuja, ki je bila na letošnjem anarhističnem knjižnem sejmu v Zagrebu. Tudi danes večina anarhistov v Estoniji izhaja s punkovske scene, je Katri pojasnila okoliščine, v katerih je delovalo anarhistično gibanje v polpretekli zgodovini.