Marčevsko Teoremo posvečamo Alešu Erjavcu, filozofu ter teoretiku umetnosti in estetike. Zaslužen je za povezovanje zahodne kritične teorije z umetniškimi in intelektualnimi tradicijami postsocialističnega prostora Vzhoda in Balkana. Posebej izstopajo izčrpne analize avantgardnih gibanj in njihovega odnosa do ideologije. V središču Erjavčevega dela je argument, da zahodni modeli ne zajamejo specifike nekapitalističnih prostorov, kjer je bila umetnost pogosto edinstven prostor kritičnega mišljenja – zunaj trga in hkrati zunaj državne ideologije.

Iz širnega in tematsko gostega opusa smo izbrali tri motive, ki ponujajo izhodišča za sodobno premišljevanje funkcije umetnosti v družbi. Posebnost tokratne obravnave je, da pišemo iz položaja delujoče umetnice – ne le kot premišljevalke ali opazovalke umetnosti, temveč kot njene ustvarjalke. Prav iz te razširitve – ne zgolj recepcije, ampak tudi produkcije – vstopamo v razmisleke Aleša Erjavca.