Tokratno oddajo začenjamo z novicami o boju za neodvisnost v Španiji, sodnih postopki v Nemčiji ter antifašistična zmaga na Švedskem.

V osrednjem delu oddaje tokrat intervju s tovarišem iz Graza na temo boja proti izgradnji hidroelektrarne na Muri. Boj, ki se je že začetku letošnjega leta oblikoval tako v Grazu kot tudi onkraj njega, je po krajšem poletnem zatišju dobil nov zanos. O kronologiji, vplivu na širšo družbo ter nadaljnjih korakih bomo slišali v krajšem intervjuju v živo.

_______

V petek 6. oktobra ob 20ih bo v A-Infoshopu na Metelkvoi potekala fotografska razstava, ki dokumentira prve dneve zasedene tovarne Argo ter obdobje neposredno in tekom evikcije. Fotografije bodo tudi na voljo za odkup, denar bo namenjen sodnim stroškom, ki so nastali tekom boja kolektiva AC Argo. Razstavo sta pripravila: Nikola Preradovic Gora & Mina Bulic/AcerbicPhotoCollective.

---------

Španija: Brez gospodarjev, brez policije, brez vojske in držav!

V Španiji in še posebej v Kataloniji vre. Še nedavno relativno obskuren projekt “neodvisne republike Katalonije” se je prerinil v središče tako političnih bojev kot pozornosti globalne javnosti. Situacijo, ki je s kampanjo nasilja in ustrahovanja s strani španske države prejšnjo nedeljo dokončno presegla mejo absurdnosti in zloveščosti, lokalne anarhistične skupine v Kataloniji in Španiji spremljajo z mešanimi občutki. Vseskozi jasno antinacionalistično in s tem precej oddaljeno od projekta gradnje nove nacionalne države anarhistično gibanje vendarle ne more in ne želi spregledati dejstva, da španska policija v imenu demokracije z gumijastimi metki in pendreki preganja ljudi, ki se želijo v svoji lokalni šoli udeležiti referenduma.

Anarhistični sindikat CNT je v svoji izjavi zapisal, da je kombinacija močne propagande, patriotskega povzdigovanja in ustvarjanja strahu pred drugim ustvarila vojni scenarij, v jedru katerega so navidez nepremostljive razlike: sedaj naj bi šlo za vprašanje “mi ali oni”. CNT zagovarja stališče, da je ključni učinek tovrstnega polariziranja krepitev bojno razpoloženih političnih strank na obeh straneh, ravno te pa so osrednji branik nepravičnega in pokvarjenega sistema. CNT zato v tej situaciji ne zagovarja španske enotnosti, niti se ne izreka proti katalonski neodvisnosti, njegovo izhodišče je skupni boj vseh, tudi Kataloncev in Katalonk za socialne in človekove pravice ter svobodo vseh. V svoji izjavi CNT še opozarja, da je režim kapitalističnega izkoriščanja resnični nasprotnik ljudi vsepovsod, tudi v Kataloniji. Tega pa morebitna neodvisnost ne bo v ničemer ogrozila. Kot pravijo v izjavi: “Ne borimo se za zamenjavo zastave, temveč za družbene spremembe z veliko začetnico!”

 

V splošnem lahko ugotovimo, da so anarhisti v trenuten razplet, ki predstavlja začasno kulminacijo vsaj petletne kampanje za neodvisnost, vstopili precej nepripravljeni. V teh turbulentnih dneh se skušajo organizirati okoli sloganov proti policiji, militarizaciji, mejam in državam. Opozarjajo na problematičnost delitve na “brutalno” špansko policijo, torej Guardio Civil in Polizio National, ter “dobro” katalonsko policijo Mossos de Esquadra. Že tisti s spominom odrasle zlate ribice zelo dobro vedo, da je Mossos de Esquadra tolpa oboroženih nasilnežev, znana po svoji brutalnosti in na splošno vsaj v Barceloni izjemno nepriljubljena. Tako v tej situaciji s svojo začasno zadržanostjo gradi na pridobivanju legitimnosti.

Poleg boja proti hudi represiji, tokrat proti tisti, ki jo je španska država sprožila proti vsem iniciativam za neodvisnost in Kataloncem, ki so se želeli udeležiti referenduma, pa številne anarhiste bega vprašanje, kako se še vključiti v to široko družbeno gibanje, ki se vendarle konstituira okoli nacionalističnih vzgibov in platform. Vsem upravičenim političnim zadržkom navkljub je v teh dneh večina anarhističnih kolektivov in socialnih centrov odprla svoja vrata ter sodelovala na skupščinah v svojih soseskah in se koordinirala s skupinami, ki se borijo za neodvisnost. Na dan referenduma so bili socialni centri odprti in nudili prostor vsem, ki so bili na ulici. S tem so ljudem želeli pokazati, da je samoorganizacija v socialnih centrih tudi orodje za prevzem kontrole nad lastnimi življenji ter da obstajajo tudi drugi modeli avtonomije oziroma neodvisnosti, ki niso zvezani z bojem za vzpostavitev nove državne formacije.

Mnogi anarhisti v katalonskem boju za neodvisnost prepoznavajo priložnosti za destabilizacijo španske države, nekateri pa v novi državi z domnevno šibkejšim državnim aparatom vidijo boljše pogoje za nadaljevanje boja zoper le-tega. V napetih razmerah množične ljudske mobilizacije se v konkretnih dejanjih prepletajo, včasih tudi na protislovne načine, številna stališča in strategije. Številne anarhistične skupine, tudi sindikat CNT, so se pridružile pozivom k splošni stavki in množični ustavitvi dela 3. oktobra. Na ta dan so potekale številne manifestacije in blokade 50 glavnih cest, zaprte pa so bili tudi šole, glavne turistične atrakcije in ostalo.

 

Ne glede na genealogijo in nekatere akterje je moč z gotovostjo zatrditi, da se Katalonija in Španija ta hip nahajata v situaciji množične in avtentične ljudske mobilizacije, ki je v konfliktu s špansko državo. Znotraj te mobilizacije pa se na vseh nivojih neposredno izražajo tudi tenzije med različnimi političnimi silami na kontinuumu med revolucionarno antinacionalistično, antidržavno pozicijo ter standardno državo lokalnega vladajočega razreda. Razplet teh tenzij znotraj Katalonije bo tisti, ki bo določil politično dediščino tokratne vstaje v Kataloniji.

Vsem, ki jih zgodovina resnično zanima, ob spremljanju aktualnega dogajanja v Kataloniji priporočamo naslednji premislek: “Navkljub fantazijam tistih gledalcev zgodovine, ki se skušajo uveljaviti kot strategi in ki na vse gledajo visoko dvignjeni nad dogajanje, najbolj sublimna teorija ne more nikoli garantirati nekega dogodka. Prav nasprotno, proces postajanja nekega dogodka je tisti, ki lahko neko teorijo potrdi ali ovrže. Potrebno je tvegati in plačati vnaprej, da bi lahko videli, kaj sledi”.

Za več analiz in poročil priporočamo spletno stran www.enoughisenough14.org.

 

Nemčija: Naša solidarnost je močnejša od najdebelejših zaporniških zidov!

 

V sredo, 27. septembra, je v Hamburgu in širše po zvezni državi Schleswig-Holstein več kot 100 policistov izvedlo 14 racij. Tarče so bila stanovanja in ena trgovina. V akciji so zasegli 7 telefonov, ki naj bi bili ukradeni med protesti NoG20 julija letos. Na tiskovni konferenci je policija navedla, da v povezavi s protesti še vedno preiskuje več kot 2000 ljudi.

Preiskave obsegajo sledenje predmetom, kot je tudi bilo v primeru zaseženih telefonov, pregledovanje video materiala kamer na javnih prostorih, tudi s pomočjo programov za prepoznavo obraza. Namen nemške države je jasen: čimveč ljudi soočiti z represijo in jim vsiliti dolgotrajno ukvarjanje s postopki, tožilstvi in sodišči. Tožilstvo v zvezi s protesti NoG20 še vedno vodi 319 postopkov, v priporu pa država še vedno drži 22 ljudi, ki čakajo na sojenje.

Solidarnostne mreže so lansirale kampanjo proti represiji “United we stand”. Kot del nje so bile 1. oktobra pred zaporom Bilwerder v Hamburgu, kjer je priprto največ ljudi, tudi demonstracije. Namen kampanje je izraziti podporo in solidarnost s priprtimi ter poudariti, da ne bomo ostali tiho in se ne bomo ustavili, vse dokler ne bodo svobodni vsi.

Švedska: Antifa demo v Göteborgu

Drugo največje švedsko mesto Göteborg je bilo 30. septembra prizorišče velike antifašistične manifestacije. Ta je bila odgovor na mobilizacijo neonacističnega gibanja Nordijsko odporniško gibanje (NMR), ki je želelo organizirati svoje največje demonstracije do sedaj; obetali so si, da se jih bo zbralo več kot 1000. Kljub dolgotrajni, široki in močni mobilizaciji so bile številke na koncu precej nižje – statistično oko je ocenilo, da se je zbralo med 300 in 400 neonacistov.

 

Tovrstno neonacistično zborovanje na Švedskem seveda ne mine brez antifašističnega odgovora. Ta je tokrat prišel v obliki več kot 10000 ljudi, ki so uspeli zaobiti policijske blokade in neonacistom z direktno akcijo preprečili, da bi marširali po ulicah Göteborga. To je bil zgodovinski trenutek, saj je široki antifašistični koaliciji prvič v zadnjih dvajsetih letih uspelo ustaviti neonaciste ter jim onemogočiti, da bi sploh prišli do zbornega mesta. V svoji izjavi je antifašistična koalicija Avtonomno revolucionarno nordijsko zavezništvo (ARNA) ocenila, da je bil 30. september dan zgodovinske zmage, ki pa je bila mogoča le, ker so si posamizniki in skupine koalicije stali ob strani, so bili militantni in brezkompromisni, hkrati pa so ohranjali notranjo raznolikost. To ni bila zmaga države, liberalne demokracije in njenega prava, to je bila zmaga gibanja ljudi proti državi in fašizmu.