Potopis delavskih demonstracij N-17

Prejšnjo soboto, sedemnajstega novembra, se je na ulicah zbrala masa ljudi s sindikalnimi centralami na čelu in zahtevala zaustavitev sprejemanja neoliberalnih reform države.

Kljub klasičnemu sindikalnemu zborovanju so se v okolici manifestacije samoorganizirali otočki protestniških posebnežev. Na Filozofski fakulteti so se dobili profesorji Visokošolskega sindikata Slovenije in se nato pridružili študentom na Prešernovem trgu, kjer so prevladovali emblemi novonastale študentske stranke. Na Trgu francoske revolucije se je zbrala Skupnost FDV, pred moderno galerijo pa anarhistom najljubši Antikapitalistični blok.

Kakorkoli že – radikalni časi zahtevajo radikalna dejanja in zato se je Antikapitalistični blok začel zbirati že ob deveti uri zjutraj. Njegovo vsebino so sestavljali različni kolektivi in posamezniki, ki se niso zadovoljili zgolj s sobotnim izražanjem nezadovoljstva, ampak so se prepoznali v pozivu k ustvarjanju alternative skozi samoorganizacijo, solidarnost, direktno demokracijo in decentralizacijo. V bloku so se prepoznale realnosti Socialnega centra Rog, gibanje 15-o, feministke, Študentski radijci, Federacija za anarhistično organiziranje in mnogi drugi.

Delili so se letaki, izjave in ostali materiali. Namesto gorečih govorov so razbijali bobni, namesto branja izjav se je skandiralo.

Kmalu po začetku se je bloku pridružil policist pod krinko in udeležence, med drugim, nagovarjal k pohodu nad neobstoječo izraelsko ambasado. Ko so ga udeleženci bloka izločili, se je po zbiranje informacij odpravila skupinica uniformiranih policajev in prisotnim je postalo jasno, da je čas za predčasen odhod izpred obkoljene moderne galerije.

Antikapitalistična manifestacija se je v bloku premaknila pred glavno pošto ter tam pozdravljala mimoidoče delavstvo. Ko se je tega naveličal, se je odpravil pogledat še na Prešernov trg in nato sledil študentom in profesorjem do glavnega zborovanja na Kongresnem trgu. A ker se v množici izjav sindikalnih predstavnikov nihče ni mogel prepoznati, se je blok raje, po robu množice, sprehodil do dvornega trga in pozdravila razobešanje transparenta »Dost je! Kje je štrajk?« z Ljubljanskega gradu.

Kakor na celotni delavski manifestaciji se je tudi v antikapitalističnemu bloku prižgala dimna bakla, a kot pričakovano je bila po mnenju policije ravno ta tista, ki ne bi smela goreti. Tako so represivni organi države v sodelovanju s protestniki za nekaj minut zaplesali in antikapitalistični manifestaciji dodali kanček akcijskega momenta, ki se je v sledečih dneh, kot bomo slišali v drugem delu oddaje, le še stopnjeval.

Solidarizacija okoli bloka se je izkazala kot dobra taktika proti policijski represiji, kakor se je za dobro izkazala mobilnost bloka, ker se je tako izognilo monotoni stabilnosti in odprlo vrata k spontanim intervencijam.

Toda kljub razgibanim protestom, ki so antikapitalistični blok popeljali po zanimivostih v centru Ljubljane, se s tokratno manifestacijo ne moremo povsem zadovoljiti. Medtem ko so ostali Evropejci štrajkali v sredo, naj bi si pri nas delavci morali za izražanje nezadovoljstva vzeti kakšnega od svojih prostih dni, za razliko od šefov, politikov in ostalih elitistov, ki so si na ta sončen dan verjetno privoščili izlet na obalo, tudi zaradi nestrinjanja s tem se Kongresni trg najbrž ni napolnil, kot bi se moral.

“Danes Grčija, jutri vsa Evropa”

- je slaven grafit iz časa grške vstaje leta 2008. Anarhisti smo takrat ocenili, da se je začelo obdobje nemirov. Danes je zgodovina z vso silo treščila tudi k nam. Z vstajo v Mariboru se je zgodilo nekaj, za kar so mnogi mislili, da je pri nas nemogoče: ljudstvo se je samoorganiziralo in vrglo z oblasti svojega lokalnega šerifa, hkrati pa prižgalo iskro širšega upora zoper politično-ekonomsko elito vsepovsod. Nimamo kristalne krogle, da bi napovedali, kaj sledi, vemo pa, da nam romantiziranje in naivnost ne bosta pomagala prav nič, organiziranost in pogum pa precej.

Za vse nas se zastavlja vprašanje, kaj v tej situaciji početi. Razlogi za vstajo so na dlani in dogajanja na ulicah ni treba še dodatno interpretirati, saj to že samo po sebi pošilja dovolj jasno in glasno sporočilo. V vsesplošni poplavi pričevanj, analiz in napovedi naj na tem mestu raje dodamo nekaj praktičnih misli, ki naj služijo kot dodatni kamenčki v skupni mozaik poti v prihodnost onkraj gospostva oholih lokalnih šerifov in kapitala.

Ne glede na to, kaj bo sledilo, je treba prepoznati, da je bilo v zadnjih tednih in dneh že marsikaj narejenega. Situacija druge mariborske vstaje, ki je nihče ni organiziral ali predvidel, a se je vendar zgodila, je številnim ljudem, ki še nekaj časa nazaj niti pomislili niso, da lahko na kakršen koli način vplivajo na spremembe v družbi, odprla možnost za povsem nov pogled, za nova srečanja in prakse.

Sosedi, ki so se prej morda prepirali zaradi parkirišča, so v oblaku solzivca sklenili nova zavezništva in sedaj skupaj pilijo podrobnosti taktike nenasilne nepokorščine. Neznanci so postali tovariši. Odnosi so nenadoma dobili povsem novo kvaliteto, in to je resničen pomen druge mariborske vstaje. O njej priča silna eksplozija potrebe ljudi po deljenju tega, kar se je zgodilo: Facebook in ostala socialna omrežja so polna poročil o policijski brutalnosti, političnih plakatov, sloganov, dokumentov z ulic. Zapomnimo si: ljudstvo, ki je sposobno v tako kratkem času sredi vsesplošne depresije in apatije zgenerirati toliko kreativnosti in sodelovanja, je sposobno tudi vse ostale vidike družbenega življenja organizirati drugače. Ne dovolimo si, da to ponovno pozabimo.

Policijska brutalnost ni nobeno presenečenje ali nehoteni eksces, nasprotno, ta je pričakovan odziv oblastniške elite na zahteve ljudi po dostojnem življenju in koncu nekaznovanega izkoriščanja nas in skupnega za njihove zasebne interese. Odgovor nanjo je v tem, da se ne pustimo prestrašiti, temveč se organiziramo za to, da nam ta ne more priti do živega: na prihodnje proteste pojdimo skupaj s prijatelji, pazimo drug na drugega, bodimo pozorni na dogajanja, predvsem pa se ne pustimo utišati. Potrudimo se, da ne reagiramo panično, in pomagajmo ostalim, ki tega prvi hip ne zmorejo. Toda ne popuščajmo.

Zavedajmo pa se tudi, da je trenutno prostor odprt v vse smeri, tudi za nekatere, ki si jih kot anarhisti in anarhistke nikakor ne želimo. Pri svojem delovanju se zato držimo principa, da le v kolikor nam uspe v praksi in skupaj resnično uveljavljati principe svobode, avtonomije, mnogoterosti, horizontalnosti, afinitete, spoštovanja, enakosti in zavrniti sleherni seksizem, rasizem, sovraštvo, homofobijo in ostale ostanke propadajočega reda, le v tem primeru lahko dosežemo resnično družbeno spremembo. Ne enkrat v daljni prihodnosti, temveč že danes in jutri. Najdimo se torej na ulicah in izborimo nazaj svobodo, ki nam že od vedno pripada.

Temu pa sledi drugi del intervjuja s Felipejem Corrêa Pedrom, brazilskim anarhistom, ki zagovarja specifični pristop v anarhističnemu organiziranju.