Demonstracija za Mir in drugačno Evropo, danes ob 17h, v parku Zvezda - VSI NA ULICE!

Revolucija v Rojavi - pogovor z DAF - Revolucionarno anarhistično akcijo iz MezOpotamije.

Zgodovinski opomnik - Alexis Grigoropoulos je bil 6. decembra 2008 umorjen s strani policije v Atenah. Po umoru je Grčijo zajela vsesplošna vstaja.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

Pogovor:

REVOLUCIJA V ROJAVI

Na Mediteranskem anarhističnem srečanju, ki je med 16. in 18. oktobrom potekalo na Kreti, smo se pogovarjali s tovarišem iz DAF-a, turške »Anarhistične revolucionarne akcije«. Tokrat je pogovor tekel predvsem o revoluciji v Rojavi in odporu, ki se je začel v severni Siriji proti Islamski državi, ki je mesto Kobane napadla pred letom in pol. Kompleksnost Kurdskega boja in socialne revolucije, ki je z odporom proti Islamski državi prišla na prve strani ključnih mednarodnih medijev, smo skušali razvozlati iz anarhistične perspektive, čeprav je naš sogovorec že na začetku poudaril, da terja vpogled v proces vzpostavljanja nove oblike demokracije pogovor, daljši od nekaj deset minut, ki smo jih imeli na voljo.

Uvodoma smo osvežili nekaj podatkov iz nedavne zgodovine organiziranja v Rojavi, preden smo zabredli v obstoječe strukture in umeščanje v zapletena geopolitična razmerja na Bližnjem vzhodu. Dan, ki velja za začetek revolucije v Rojavi je 19. julij 2012.

Vpeljevanje demokratičnega konfederalizma v Rojavi pomeni zavračanje predstavniške demokracije. Opira se na več agend; konec nacionalne države - ne pa tudi države v celoti, preseganje kulturnih razlik in sprejemanje le teh, socializacija ekonomije - premik proti demokratični ekonomiji ter na feminizem kot ključen steber družbe. Vse to naj bi dosegli z metodo demokratične avtonomije.

Geostrateških teženj za prevlado v regiji se poslužuje tudi Turčija. V eni izmed preteklih oddaj smo že prisluhnili intervjuju na to temo, tokrat pa dajmo le osvežiti spomin; kako Turčija z ustvarjanjem tamponskih con, ignoriranjem potrebe po humanitarnem koridorju ter odkriti dobavi orožja Islamski državi sodeluje v prepletu dogodkov na severu Sirije.

Čeprav Erdoganova stranka »Za pravičnost in razvoj« skuša z vsemi sredstvi oslabiti kurdski boj, solidarnost na drugi strani meje obstaja. Kljub izpraznitvi vasi zaradi vzpostavitve tamponske cone z namenom lažjega nadzora prehodov meje se v mestu Suruč na Turški strani meje odpira prostor za solidarnostne akcije.

Odgovori in razmisleki, ki so bili nanizani skozi intervju nam lahko predstavljajo še eno izmed pozicij, še eno orodje za razumevanje sicer kompleksnega eksperimenta vzpostavitve direktno-demokratičnih struktur, ki so zapolnile manjko ob razpadu Sirske države. Združevanje raznolikih družbenih sil skozi samoupravljanje proti skupnemu sovražniku lahko kaj hitro privede na spolzek teren, če ta sovražnik umanjka. Politične strukture v Rojavi sicer vznikajo iz političnega vakuuma, ki ga zapolnjujejo z municipalno kofederacijo in ostrim zavračanjem nacionalne države, kapitalizma in patriarhata. Potrebno je poudariti, da gre za eksperiment v teku, za krhko politično situacijo, v kateri je čas za preizpraševanje in prisotnost zdaj.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Zgodovinski opomnik:

REMEMBER, REMEMBER THE 6TH OF DECEMBER!ALEXIS VIVE!

6. decembra 2008 so grški policisti v atenski četrti Eksarhija umorili 15-letnega Alexandrosa Grigoropoulosa. To je bila kaplja čez rob in že v nekaj urah po umoru so zagorele barikade ogorčenja na ulicah grških mest. Nočnim protestom so se zjutraj in v naslednjih dneh pridružile množice na ulicah in sprožile največje socialne nemire po padcu vojaške diktature leta 1974. Upor, na čelu katerega so bili mladi srednješolci in študenti, je pokazal pot uporu tudi drugod, saj so se solidarnostne akcije v podporo grškemu ljudstvu začele odvijati povsod po svetu. Intenzivni protesti, napadi na policijske postaje in druge institucije oblasti, zasedbe javnih prostorov, samoorganizacija in ostale aktivnosti vstaje so trajale več kot mesec dni in za vedno spremenile grško in evropsko družbo.

Policijski umor je napovedal vojno države in kapitala proti ljudem, saj se je ekonomsko, socialno in fizično nasilje v naslednjih letih samo še stopnjevalo. Ekonomska kriza, brutalni varčevalni ukrepi, privatizacija in razlaščanje, demontaža socialnih institucij in ukinjanje zgodovinsko priborjenih pravic je grško družbo pripeljalo na rob propada. Ofenziva diktature kapitala pa se še kar nadaljuje. Danes, sedem let po grških barikadah tudi ostale evropske države in z njimi Slovenija ne zaostajajo veliko. Vsi smo del istega načrta opustošenja družbe pod taktirko vladajoče elite.

Na drugi strani je decemberska vstaja v Grčiji napovedala tudi obdobje nemirov, obdobje ljudskih vstaj, začetek socialne revolucije, ki je lahko edini odgovor na vojno države in kapitala proti družbi. Ogenj grških barikad je takrat ponovno vzbudil upanje in tudi v nas prebudil duh upora.

Čeprav je danes jasno, da sprememb ni mogoče doseči enostavno in čez noč, saj je odločnost vladajočih razredov, da uničijo naša življenja, totalna, pa nam drugega kot upor sploh ne preostane. Že danes nimamo praktično več česa izgubiti. Izolacija in cinizem nista rešitev. Še naprej se moramo organizirati in povezovati ter na evropski ravni graditi vstajo in alternative kapitalističnemu sistemu.