Tokratno oddajo razumite kot poziv na jutrišnje protikapitalistične proteste v Ljubljani. Poleg tega se v zgodovinskem opomniku spominjamo na umor 15-letnega Alexandrosa Grigoropoulosa leta 2008, osrednji del reflektira množične proteste v Braziliji, na koncu pa osvežimo primer Sintal (http://razkrinkan-sintal.blogspot.com/). 

-----------------------

6. decembra 2008 so grški policisti v atenski četrti Eksarhija umorili 15-letnega Alexandrosa Grigoropoulosa. To je bila kaplja čez rob in že v nekaj urah po umoru so zagorele barikade ogorčenja na ulicah grških mest. Nočnim protestom so se zjutraj in v naslednjih dneh pridružile množice na ulicah in sprožile največje socialne nemire po padcu vojaške diktature leta 1974. Upor, na čelu katerega so bili mladi srednješolci in študenti, je pokazal pot uporu tudi drugod, saj so se solidarnostne akcije v podporo grškemu ljudstvu začele odvijati povsod po svetu. Intenzivni protesti, napadi na policijske postaje in druge institucije oblasti, zasedbe javnih prostorov, samoorganizacija in ostale aktivnosti vstaje so trajale več kot mesec dni in za vedno spremenile grško in evropsko družbo.



Policijski umor je napovedal vojno države in kapitala proti ljudem, saj se je ekonomsko, socialno in fizično nasilje v naslednjih letih samo stopnjevalo. Ekonomska kriza, brutalni varčevalni ukrepi, privatizacija in razlaščanje, demontaža socialnih institucij in ukinjanje zgodovinsko priborjenih pravic je grško družbo pripeljalo na rob propada. Ofenziva diktature kapitala pa se še kar nadaljuje. Danes, pet let po grških barikadah tudi ostale evropske države in z njimi Slovenija, ne zaostajajo veliko. Vsi smo del istega načrta nadaljnega pustošenja družbe pod taktirko vladajoče elite.



Na drugi strani je decemberska vstaja v Grčiji napovedala tudi obdobje nemirov, obdobje ljudskih vstaj, začetek socialne revolucije, ki je lahko edini odgovor na vojno države in kapitala proti družbi. Ogenj grških barikad je takrat ponovno vzbudil upanje in tudi v nas prebudil duh upora.



Čeprav je danes jasno, da sprememb ni mogoče doseči enostavno in čez noč, saj je odločnost vladajočih razredov, da uničijo naša življenja, totalna, pa nam drugega kot upor sploh ne preostane. Že danes nimamo praktično več česa izgubiti. Izolacija in cinizem nista rešitev. Še naprej se moramo organizirati in povezovati ter na evropski ravni graditi vstajo in alternative kapitalističnemu sistemu.

-----------------------

V poznih pomladanskih dneh, ko je vstaja pri nas že resno začela izgubljati sapo in zagon, se je na drugem koncu sveta zgodil nov izbruh ogorčenja. Brazilijo je zajel val množičnih spontanih in decentraliziranih protestov, val civilne nepokorščine in upora. Vse skupaj se je začelo v Riu De Janeiru, kjer so se ljudje uprli povišanju cen javnega prevoza. Vstaja se je hitro razširila v številna druga mesta in začela odpirati mnoštvo drugih vprašanj. Ker smo v brazilski vstaji prepoznali mnoge podobnosti z dogajanjem pri nas v preteklem letu in z namenom, da bi se iz izkušenj drugih naučili kaj tudi sami, smo se obrnili na naše tovariše v Braziliji, ki so v dogajanje ves čas direktno vpleteni na terenu. Pogovarjamo se s Felipejem Correo Pedrom, aktivistom anarhistične organizacije libertarnega socializma OASL iz Sao Paola, ki je del Brazilske anarhistične koordinacije, CAB.

-----------------------