Na gimnazijah naj bi se dijaki izoblikovali v bodoče intelektualce. Te ustanove naj bi poskrbele za splošno izobrazbo mladih in vzpodbujale njihovo kritično mišljenje, vendar je to zaradi stroge apolitične forme gimnazij včasih oteženo. Splošne izobrazbe najstniki ne dobimo zgolj v šoli, ampak tudi drugje. Če se želimo javno izražati to lahko storimo preko dijaškega časopisa, vendar kaj se zgodi ko je le-ta dijaku nedostopen?

Dijaški časopis naj bi imela vsaka šola, saj s tem spodbujajo kritično mišljenje dijakov. Če ga ta še nima, si ga na šoli nekdo najverjetneje želi, pa naj so to dijaki, profesorica slovenščine ali pa ravnatelj. Kaj pa se zgodi, ko si vsak zamisli dijaški časopis po svoje? Lep primer tega se je zgodil na Gimnaziji Jožeta Plečnika ali po domače – na Šubi. Zaradi že prej obsoteječega časopisa, ki ga je vodila profesorica slovenščine, so se takratni dijaki začeli spraševati, zakaj bi bil šolski časopis v rokah učiteljice, če je to stvar dijakov? Živa Šketa je bila urednica časopisa Šubawski tri leta svojega dijakovanja, o začetkih dijaškega prevzema časopisa pa nam bo povedala, kar ona sama.

Izjava 

Dijake pri realizaciji samoorganiziranih dogodkov znotraj šolskih sten ovira še marsikaj drugega. Šole ne podpirajo političnega delovanja, kar onemogoča organizacijo okroglih miz in nekaterih predavanj. Vsaka tema o kateri se javno govori je lahko politična, to pa po večini ni po godu ravnateljem ali nekaterim profesorjem. Prav tako jim ni preveč všeč, če dijaki po njihovem mnenju pišejo preveč pristransko, saj s tem ogrožajo apolitično pozo šole - karkoli naj bi to že pomenilo. Tako se je že večkrat zgodilo, da nekateri članki niso bili objavljeni zaradi njihove preveč enostranske vsebine.

Šola se pritožuje nad pasivnostjo dijakov in njihovo pomanjkljivo zanimanje za krožke in dejavnosti, ki jih organizirajo profesorji, ni pa jim všeč kar dijaki naredimo sami zase. Šubawski naj bi izhajal enkrat letno, priložnostno večkrat, vendar se to letos ni zgodilo. Zaradi prepozno poslanega časopisa tiskarni - za kar je kriv predvsem ravnatelj Šube in mentorica, že prej omenjena profesorica slovenščine - časopis lani ni izšel, bo pa v kratkem. Novi problemi nastanejo predvsem, ko se dijaki želimo povezati z izven šolsko organizacijo, ki ni dijaška organizacija Slovenije ali dijaška skupnost Ljubljana. Letos smo nekateri dijaki namreč želeli vzpostaviti sodelovanje med študentsko Iskro in gimnazijami, vendar se ravnatelj Šubičeve gimnazije ni strinjal saj se mu je zdelo, da bi bilo primerneje, če bi predavanja in okrogle mize, ki bi bila pripravljena za dijake, izvajali na fakultetah. Izjave za Dijakobince ni podal, saj je bil prezaposlen z uspešnim vodenjem šole. Podobna situacija je tudi na Gimnaziji Poljane.

Zgodba velikega Šubawskega se je na pobudo dijakinj nadaljevala z različnimi komplikacijami. Prvi sestanek je sklicala profesorica slovenščine, ki je upravljala že s prejšnjim, saj je le ona imela moč obveščanja dijakov. .Sestanek je bil sklican na datum s katerim se dijakinji nista strinjali vendar je bil še vedno izpeljan in moderiran s strani profesorice. Pobudnici je presenetila tudi profesoričina ideja o šolskem radiu, ki je bil osrednja tema sestanka. Dijakinji sta bili rahlo presenečeni, zato sta drugi sestanek s še nekaterimi dijaki sklicali sami s pomočjo letakov, ki so jih obešali po wc-jih, zidovih ter oglasnih stenah šole, nad čimer pa profesorji niso bili navdušeni, saj so letake trgali, češ da niso bili lektorirani, preden so jih dijaki obesili. Na sestanku so se zmenili, da bi časopisu povsem odvzeli dijaško formo, ki je bila prej spodbujana s strani profesorice s članki napisanimi po njenem predlogu, za kakšno petko v redovalnici ali pa kazensko.

Z novo podobo pride tudi novo ime. Dijaki so si zamislili ime The big Šubawski. Več o tem nam bo povedala Živa

Izjava

Z ravnateljem pridejo do dogovora, da bo ime časopisa zgolj Šubawski vključno z dvojnm v-jem.

Januarja nato profesorica skliče še en sestanek in kljub temu, da so bili vsi članki že zbrani v mail napiše, da upa da bo sestanek učinkovit in konstruktiven, saj se z izdajo že nekoliko mudi, če dijaki sploh želijo sodelovati pri oblikovanju številke. Več kot očitno pa je, da so si sodelovati želeli, saj so sami že napisali in zbrali članke. Med tem ko so dijaki čakali, da njihovi članki preživijo lekturo in cenzuro, je ta ista učiteljica v tem času izdala šolski literarni zbornik. Kljub vsem komplikacijam je dijakom na koncu leta uspelo izdati časopis. To je bilo edino leto, ko je časopis izšel v roku šolskega leta.

A tu se zgodba še ne konča. Naslednje leto dijaki napišejo nekoliko izzivalno vabilo na uvodni sestanek, ki sproži veliko zgražanja, vendar tako pridobijo več članov. Po tem dolgem popotovanju Šubawskega, komplikacijam še ni konca. Mentorico jim sicer uspe zamenjati, prejšnja jim ponudi lekturo, vendar se zaradi manjšega, kasneje napihnjenega incidenta ne želi podpisati pod časopis. Incident se je zgodil, ko se je prispevek Humans of Ljubljana spremenil v Humans of JJ. Vključeval je intervjuje s podporniki Janeza Janše, vendar s strani dijakov ni bilo izraženo nobeno politično stališče, je pa res, da je bil člane precej satiričen. Tako se je na šoli razvnela debata o tem, ali mora biti šolski časopis apolitičen, karkoli že to pomeni.

Pri tej številki pa profesorje ni zmotil članek o šolski jedilnici, ki je bil v obliki sredinca, začuda pa so se pritožili tudi nad uvodnim sestavkom zapisanim v bibličnem slogu, ki je sicer kritiziral zgolj pomen eko šole. Do konca šolskega leta jim časopisa seveda ni uspelo izdati, zato so ga objavili v obliki pdf-ja na facebooku. Kasneje je časopis izšel tudi v tiskani obliki.

S tretjo številko se je pripetila podobna zgodba - nekateri članki naj bi bili preveč politični, zato so bili dijaki kaznovani s prepozno izdajo številke, ta namreč še zdaj ni bila izdana.

Nekateri dijaški časopisi pa so se znašli na drug način. Pri Poljanskem časopisu Pravi Kot se dijaki financirajo sami, saj se tako izognejo cenzuri profesorjev in ravnatelja. Na ta način se tudi izognejo zapoznelim izdajam časopisa. To je o gimnazijski časopisih in njihovih komplikacijah zaenkrat to. Zdaj pa preidemo k dogajanju in splošni opresiji dijakov na gimnazijah, predvsem na Gimnaziji Poljane in Šubi.

Ko govorimo o splošni opresiji na gimnazijah imamo primere kot so:

Na Poljanah smo želeli imeti predavanja v sodelovanju s študentskim društvom Iskra, vendar je bi to preprečeno s strani ravnatelja, ker je zunanja organizacija. Šola organizira vsako leto predavanje, ki ga izvede znanja organizacija, o državljanski vzgoji in s tem že nekako usmerja dijake pri politični izobrazbi. To pa je tudi razlog s katerim prepovedujejo predavanja zunanjih organizacij, ki jih predlagajo dijaki. Podobna prepreka sodelovanja s študentsko Iskro se je zgodila tudi na Šubi, kar pa sva že omenili.

Bivša poljanka je izpostavila tudi problem, da ko se med poukom ali v določenem diskurzu pogovarjaš o bolj družbeno problematični temi, ki se tiče aktualnih dogodkov, učitelji  pogovor zaključijo, saj mora šola ohraniti apolitičnost, čeprav že s tem odražajo političnost. Če ne podaš mnenja o družbeno socialni temi s tem izražaš svojo politično pozicijo. Že samo to, da se profesorji nočejo javno izpostavljati pove veliko. Če so uslužbenci preveč politični lahko izgubijo službo. Moč ravnatelja na šoli se kaže v obliki strahu med profesorji nad pretirano politizacijo pouka in onemogočanjem dijaških samooiniciativno organiziranih dogodkov, ker le-ti sodelujejo z izvenšolskimi društvi.