5 DRUŽBENI IZVOR KOMUNISTOV IN ZAHTEVNEJŠE KONCIPIRANJE AVANTGARDE PROLETARIATA (2/2)

Kar zadeva družbeni izvor oziroma strukturo komunistov-posameznikov, pogosto slišimo naslednje ugotovitve, katerih interpretacijski akcenti iz obdobja v obdobje, od področja do področja nihajo.

- V ZK je vse premalo delavcev (v ožjem pomenu besede), pripadnikov proletariata. Da bi ZK okrepili idejno in dejavno, bi morali doseči v njej delavsko večino ... Gotovo je ZK delavska partija zgodovinsko izvorno. Takšna komunistična organizacija, ki se ne zbirokratizira, ki se ne odtuji od osnovnih množic (delavcev, kmetov, inteligence, obrtnikov i. dr.) neogibno vključuje mnogo delavcev neposrednih proizvajalcev; če pa v organizaciji odločilno prevlada t. i. Uslužbenska struktura, vojska vseh mogočih uradnikov, in če se močno poveča vpliv poklicnih političnih, strokovnih in administrativnih delavcev v forumih, delavski razred in drugi delovni ljudje, ne morejo kaj prida pomeniti ... Tudi delavske večine ne kaže pojmovati enostransko količinsko (večina v številskem pomenu, več kot polovica), pač pa kakovostno (resnični vpliv, resnična vloga in pobude neposrednih proizvajalcev).

- V ZK skoraj ni kmetov ... Bržčas so lahko vzroki za to, da je v neki komunistični organizaciji premalo kmetov, zelo različni. Morda so v določeni fazi revolucije imele kmečke množice sorazmerno nepomembno vlogo. Mogoče je v določeni fazi komunistična partija izvajala politiko, ki ni bila najbolj v skladu z željami kmečkih množic. Mogoče so se idejnopolitični tokovi revolucije izognili kmečkim okoljem tudi zaradi konservativnih in tradicionalnih ideologij, ki so še dovolj močne in odporne, še zlasti kjer je družbenoekonomska podlaga šibka. Bržčas tudi subjektivne sile (predvsem sama komunistična organizacija, za katero gre) v nekaterih deželah niso napravile dovolj, da bi pritegnile kmete s stališči, ki so v njihovem interesu ... Itn.

- V ZK v določenih okoljih preveč prevladujejo razumniki, intelektualci ... Mogoče res. Vse je odvisno od tega, za kakšno inteligenco gre. Nekdanji stalinistični izraz »poštena inteligenca« gotovo ni bil primeren; saj so nepošteni lahko tudi pripadniki drugih družbenih plasti; in nepošteni ljudje v komunistični organizaciji najbrž nimajo kaj iskati. Razumniki, ki morajo biti v komunističnem gibanju, so progresivni, revolucionarni, marksistični intelektualci. Brez teh nobena komunistična organizacija ne more obstajati. Prav oni osmišljajo celotno gibanje, vso aktivnost. Kvaliteta inteligence v gibanju, njena resnična ustvarjalnost, je eno izmed bistvenih določil določene komunistične organizacije; (tako npr. v močni samostojni evrokomunistični KP Italije deluje njena izredno številna inteligenca, ki je tudi v največji mogoči meri kritično misleča, nedogmatična; intelektualci seveda še zdaleč niso edini porok neodvisnosti, moči, uspešnosti, nedomatičnosti in ustrezne usmerjenosti neke partije, so pa zelo pomemben specifičen dejavnik). Inteligenca predstavlja stik komunistične organizacije tako z avtentičnim (Marxovim in Engelsovim) marksizmom kot z drugo lastno in svetovno marksistično ustvarjalnostjo. Inteligenca je nosilka znanstvenega raziskovanja, umetniškega ustvarjanja, publicistične dejavnosti, prosvetnopedagoških prizadevanj itn. Antiintelektualizem v nekaterih komunističnih organizacijah (zlasti tistih, v katerih je prišlo do izrazitih stalinističnih deformacij) je škodljiva, sektaška pozicija, ki odvrača razumnike od progresivnega gibanja; nosilci in pobudniki antiintelektualizma nikoli niso delavci, pač pa birokracija, ki jo delovanje inteligence tako ali drugače omejuje v njenem družbenopolitičnem uveljavljanju. Antiintelektualizem je v svojem bistvu socialna demagogija, ki ima za komunistično organizacijo, v kateri se razpase, vedno težke posledice. – Komunisti nismo zgodovinsko izvorno samo proletarska partija, pač pa hkrati partija globljega spoznanja, kritične misli, ki omogoča korake napredovanja.

Kakorkoli že, komunisti lahko postanejo ljudje iz vseh družbenih plasti. Nikomur ni vnaprej usojeno, da bo komunist, in nihče ni zaradi svojega družbenega izvora zapečaten kot nekomunist. Komunist se tudi ne rodi definitivno z rdečo (ali v drugih deželah s kako drugačno) izkaznico. Komunist nastaja dolgo v marksističnem (samo)izobraževanju, (samo)vzgoji in še posebej v progresivni, revolucionarni družbeni dejavnosti.

Povsem na koncu še o vprašanju, ki je bilo prej mimogrede že omenjeno, in ki je skrajno pomembno za dejavnost avantgarde ... V časih ilegalnega dela in boja komunistov s protiljudskimi režimi buržoazne družbe je velik delež revolucionarne aktivnosti ležal na ramenih profesionalnih revolucionarjev, ljudi, ki so posvetili vso svojo aktivnost delu za stvar. Danes je profesionalni politični, strokovni ali administrativni delavec nekaj čisto drugega. Profesionalni kadri povsod kažejo težnjo »razmnoževanja«; tu in tam postanejo nosilci birokratskih teženj; njihove aktivnosti, ki pogosto niso nujne za množično politično angažiranje ljudi, tudi mnogo stanejo; forumsko delo neredko tudi predstavlja slab nadomestek za aktivnost v bazi ... ZK mora dati vsem drugim družbenopolitičnim organizacijam pa tudi samoupravni strukturi zgled z deprofesionalizacijo. Samo maloštevilni profesionalni kadri so resnično lahko koristni, pa najsi gre za katerokoli področje, za katerokoli družbenopolitično, upravno ipd. Dejavnost. Ogromni birokratski dinozaver bi utegnil pomendrati občutljive mladike socialističnega samoupravljanja in politične prakse ter misli, ki mu ustreza.

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.