6 KOMUNISTI IN SAMOUPRAVLJANJE (1/2)

Samoupravljanje je temeljni družbeni odnos, bistvo Marxovega obrazca za komunizem, za brezrazredno družbo, za svobodno asociacijo proizvajalcev. Tako je samoupravljanje srce jugoslovanskega »modela« socializma pa tudi socializma nasploh (seveda takšnega, ki je human, ki resnično osvobaja človeka). Ni si mogoče predstavljati kakršnekoli graditve socializma po moeri delovnega človeka brez takšne ali drugačne inačice samoupravljanja. Pravimo sicer, da so različne poti v socializem oziroma različni socializmi, toda tam, kjer se ne uresničuje človekova pobuda »od spodaj«, »iz baze«, gotovo ni nikakršnega socializma. Nosilci socializma morajo biti delovni ljudje, proizvajalci. Vsebinsko jedro: delavec kot nosilec vseh bistvenih odločitev v celotni družbeni reprodukciji.

Samoupravljanje je v svojem bistvu proces družbene dezalienacije, razodtujevanja, preseganja omejenosti, ki jih je ustvarila razredna družba. Na podlagi družbenoekonomskega razodtujevanja, katerega glavni vidik je odprava kapitalistične privatne lastnine proizvajalnih sredstev ter uveljavljanje njihovega resničnega podružbljanja, poteka dezalienacija tudi na drugih področjih in ravneh. Še posebej: Politična dezalienacija – odmiranje države, »aparata nasilja«; poglabljanje socialistične demokracije, diktature proletariata, ki rešuje delovne ljudi starih in novih zajedalcev. Ideološka dezalienacija – odstiranje pregrinjal lažne, sprevnjene družbene zavesti; vsak »opij za ljudstvo«, vsaka ideologija, ki ima za svoj fundamentalni vzrok družbenoekonomsko odtujitev, bo počasi začela izginjati iz zavesti ljudi, ko bo odpravljen njen realni družbenogospodarski temelj, realna osnova.

Komunistično gibanje ne more koncipirati graditve socializma drugače kakor kot proces emancipacije delavskega razreda in osvobajanja delavca in dela; (če se npr. nekje proletariat množično upre »socialistični državi« in »partiji«, takoj vemo, za kakšen »socializem« gre). Karakter oblasti v prehodnem obdobju od kapitalizma k socializmu je Lenin preprosto opredelil tako: »oblast v imenu ljudstva«, ki jo uresničijo v [»]začetni fazi socialistične revolucije«, je treba razvijati v »oblast ljudstva samega«, brez posrednikov, ki lahko s svojimi parcialnimi interesi začno ogrožati proces uveljavljanja neposredne demokracije, decentralizacije, humanizacije. Če se »oblast v imenu ljudstva« ustali, se vse bolj spreminja v posebno birokratsko plast, ki ne pusti dihati ljudske, množične pobude. Če hitro prehaja v »oblast ljudstva samega«, je to po naše uresničevanje dinamičnega političnega sistema socialističnega samoupravljanja.

Če je kaj zares naše, jugoslovansko, če smo po čem v svetu znani, je to samoupravljanje, socialistična družbenost, ki je najmanj avtoritarna, najbolj v znamenju pobude delovnih ljudi ... Tudi ZKJ bo prišla v zgodovino socializma in marksizma predvsem s socialističnim samoupravljanjem, ki ga je zasnoval Josip Broz Tito, teoretično [popravek] in konceptualno aplikativno razvil pa Edvard Kardelj. Trideset let samoupravljanja (do smrti velikana, ki ga je uresničil v temeljnem pomenu Marxove zamisli) je čas napredovanja, navkljub mnogim težavam, odklonom, anomalijam ... Ko ZKJ prevzema odgovornost za ohranitev in nadaljnje razvijanje Titovega dela, se mora njeno članstvo zavedati ogromnih težav s tem v zvezi. Ohranitev in nadaljnje razvijanje samoupravljanja zahteva krepitev materialne baze družbenega življenja. Z drugimi besedami: defektno, šibko gospodarstvo ne more biti solidna, čvrsta podlaga za delovanje samoupravnega sistema. Samoupravljanje je potrebno razvijati tako, da ne obremenjuje gospodarstva – z množicami uradnikov in funkcionarjev, z večnim sestankarjenjem, z zapletenimi procedurami. Prav nasprotno: vsi kadri morajo biti praviloma neprofesionalni, saj predstavlja plačani funkcionar, profesionalni uradnik potencialno nevarnost birokratizacije, pa še stane preveč; samoupravne procedure morajo biti preproste, razumljive same po sebi, jasne, prirejene ljudem, ki morajo svoje umske in fizične energije v glavnem usmerjati v produktivno delo ... Razbiti je potrebno lažni mit, da samoupravljanje, kakorkoli ga že prakticiramo v skladu z oficialno usmeritvijo, že kar gospodarsko koristi. Nobeno fetišiziranje samoupravljanja ni potrebno, pač pa njegovo skrajno racionaliziranje (na vseh ravneh), da se pod težo svoje »nadgradnje« in izdatkov zanjo ne bi začelo rušiti. Samoupravljanje res lahko koristi gospodarjenju, toda samo posredno, toliko, kolikor izboljšuje resnične odnose med ljudmi, kolikor torej spodbuja ustvarjalnost, dviga delovno moralo, osrečuje človeka v njegovem delu. Če je kje uresničeno tako, da teh pozitivnih učinkov ni, bi le težko govorili še o kaki drugi bolj posredni gospodarski koristnosti. Sicer pa glavni namen in pomen samoupravljanja ni gospodarski, pač pa vsestransko družbeni. Ohranitev in nadaljnje razvijanje samoupravljanja zahteva od komunistov izvirno razmišljanje o izboljševanju, poglabljanju, demokratiziranju, humaniziranju samoupravljanja. Socialistično samoupravljanje se mora preoblikovati, izpopolnjevati »spodaj«, v bazi, po želji delovnih ljudi. Doslej je bilo v zvezi s tem vse preveč indoktriranja »od zgoraj«. Pogosto so v »bazi« lahko samo diskutirali o že izoblikovanih, dokončnih rešitvah. Marsikdaj tudi naše družboslovje ni imelo dovolj priložnosti, da bi se ustvarjalno vključilo v oblikovanje in preoblikovanje samoupravnega sistema. Na vrsto je marsikdaj prišlo šele takrat, ko je lahko pojasnjevalo in utemeljevalo že dokončne rešitve. – Tako naj bi komunisti v bazi, v ozdih, in komunisti-znanstveni delavci v prihodnje mnogo bolj kot doslej bili soustvarjalci nove samoupravne prakse, novih vsebin in oblik družbenih odnosov.

...

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.