6 KOMUNISTI IN SAMOUPRAVLJANJE (2/2)

Ohranitev in nadaljnje razvijanje samoupravljanja morajo komunisti zagotavljati z vsakodnevnim doslednim bojem proti različnim kategorijam razrednega sovražnika. Birokratske sile in težnje ogrožajo samoupravljanje notranje; bistvo teh odklonov je bržčas odtujevanje samih samoupravnih organov od delavskega razreda in delovnega ljudstva nasploh. – Tehnokratizem pomeni predvsem manipuliranje s samoupravnimi organi in s samoupravljalci. Tovrstni centri odtujene moči izkoriščajo zlasti oslabljenost samoupravnih struktur, ki jo povzročajo birokratske deformacije. – Vsaka politika in ideologija »močne roke« je v bistvu protisamoupravna, ker je avtoritarna in načelno hierarhična. Tako stari stalinizem (pri nas – informbirojevstvo) kot neostalinizem zavračata samoupravljanje v bistvu – zaradi resničnih pobud »od spodaj«. V nekaterih deželah, ki so zrušile kapitalizem, so naklonjeni zoženo centralistično koncipiranemu »samoupravljanju«, ki je v bistvu le neke vrste soodločanje sindikatov. – Liberalizem tudi deformira samoupravljanje, ker dopušča anarhoidne odklone [popravek], familiarnost, nedisciplino; če namreč avtoritarni birokratski okovi onemogočajo vsako iniciativo in kreativnost ljudi, »baze«, pa se anarholiberalizem blagohotno in nemočno smehlja vsakršni samovolji. – Različne deformacije zadevajo tudi funkcioniranje samoupravljanja v različnih družbenopolitičnih skupnostih (lokalizmi v občinah, republiški ali zvezni etatizem ipd.).

Ohranitev in nadaljnje razvijanje samoupravljanja je zelo odvisno od izobraževalnih, vzgojnih in samovzgojnih prizadevanj komunistov. Le-ti se morajo izobraževati in vzgajati sami za samoupravno prakso. Če je potrebno, morajo pomagati tudi drugim delovnim ljudem, da se usposobijo za učinkovito, polno sodelovanje. Bržčas je v tem trenutku zelo pomembno ekonomske vidike samoupravljanja ustrezno povezati z moralno kritiko negativnih pojavov.

Mladi, novosprejeti člani ZK morajo vedeti, kako pomembno je prepričano, odgovorno in domiselno samoupravno angažiranje vsakega posameznega komunista. Kjer za resno, učinkovito sodelovanje ni možnosti, prav kmalu usahneta zanimanje in pripravljenost ljudi za karkoli. In tam bi zlasti morali nastopati mladi – da bi prebili ovire, oživili zatrte interese.

Največja politična in idejna škoda je prizadeta našemu biganju in organizaciji tam, kjer se je izjalovilo in osramotilo samoupravljanje – zaradi slabosti in napak. Komunist mora biti pri popravljanju takšne škode dvakratno previden, da ne bo napravil še hujših napak. Če je ustrezni način delovanja odvrnil ljudi od samoupravne angažiranosti, smejo komunisti delovati za njihovo ponovno angažiranje samo tako, da z boljšim, pravilno zasnovanim delovanjem prebudijo, reanimirajo njihov interes. Popolnoma napak je ljudi siliti, jih materialno (denarno) spodbujati za samoupravljalsko aktivnost ipd. Kjer ljudje čutijo, da njihova beseda, njihova pobuda nekaj pomeni, so takoj pripravljeni za sodelovanje. Kako neverjetno hitro preprost človek začuti, da je njegovo sodelovanje ali zaželeno in smiselno ali pa nesmiselno »nujno zlo«. In pogosto se komunisti sila okorno prilagajamo tem situacijskim in interesnim vzgibom.

Ali je sploh potrebno pripomniti, kako važno je, da ZK tudi v svojem notranjem organizacijskem, dejavnem in nazorskem utripu ter odnosih uresničuje socialistična samoupravna načela?

In še to: osebnost nosilca dezalienacije, razodtujevanja, ne sme biti tako ali drugače avtoritarna (nedemokratična), nestrpna, nehumana osebnost. Prav je, da se zavedamo pomena komunistove družbenoznačajske strukture za njegov odnos do samoupravljanja. (Komunist, ki se zaveda, da njegova socialnokarakterna struktura ni najugodnejša za strpne, humane, neposredne, stimulativne, neavtoritarne odnose in obnašanja do soljudi, bo z voljo in samokritiko lahko svojo dejavnost v mnogočem popravil, izboljšal).

Komunist naj bi bil v samoupravljanju predvsem pobudnik dolgoročnega, progresivnega, splošnodružbenega, skupnega interesa. Borec proti avtoritarni samovolji. Nasprotnik anarhičnega, ozkega zasebniškega, (malo)meščanskega, parcialnega interesa, ki vidi samo lastno korist in svojo pravico, noče pa vedeti za skupne koristi in dolžnosti.

...

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.