PREJŠNJE POGLAVJE

23. KOMUNISTI IN SODOBNA BURŽOAZNA DRUŽBENOST

Komunistično gibanje je nastalo v kapitalistični, meščanski družbi kot najvišje organiziran, najbolj osveščen del delavskega gibanja, ki se bojuje za osamosvojitev in osvoboditev proletariata in delovnega ljudstva nasploh. Komunistično gibanje tako principialno presega obzorja razredne družbe, v kateri se je porodilo.

Komunisti svoj temeljni odnos do meščanske družbe, njenih ustanov in zavesti izražajo bistveno drugače kot npr. anarhisti. Odnos anarhizma do buržoazne družbe je v osnovi odnos neposredne, preproste negacije, ničenja; to pomeni nihilizem, destrukcijo, negativizem v vseh pogledih.

Razmerje komunistov do meščanske družbe bi lahko v bistvu označili kot odnos dialektične negacije negacije – preseganja, preraščanja, sinteze nasprotij na višji ravni ... Še zdaleč ne gre predvsem za uničevanje, pač pa za dolgotrajno sožitje stare družbe in pojavnih oblik nove brezrazredne družbenosti. V tej koeksistenci naj bi svet – tu tako, tam spet drugače – dozoreval za komunizem, za svobodno, razodtujeno družbo. Od ljudi, od obstoječih družb je odvisno, ali bo človeštvo doseglo prag resnične zgodovine ali pa bo zgrmelo v barbarstvo, v svet nehumanih odnosov, upadanja in umiranja – zaradi temeljne ekonomske nepravičnosti, nevzdržnosti razlik, zaradi vojne in drugega nasilja, zaradi uničevanja (onesnaževanja, neracionalnega izkoriščanja) okolja, zaradi nadaljevanja populacijske eksplozije, zaradi ideologij sovraštva in manipulacije ...

Marx in Engels nista zavrgla kulturne dediščine razredne družbe. Zavedala sta se, da bi človeštvo ostalo praznih rok, prazne glave in praznega srca. Ravnala sta prav nasprotno: po eni strani sta vedela, da največji in najpomembnejši dosežki človekove ustvarjalnosti že tako niso negativno ideološko (odtujeno, sprevrnjeno) zaznamovani, po drugi strani pa sta celo vrsto meščanskih naukov in teorij temeljito proučila in kritično presegla v novi sintezi ... Dandanes smo na istem: ne odnos oportunistične sprave, konceptualne podreditve buržoazni pameti, pač pa odnos dialoga, ki vodi naprej, k novim rešitvam.

Nič niso vredna načela, metode in obnašanje, ki ogrožajo mir, sodelovanje, življenje ljudi ... Samo tisto šteje, samo tisto je sprejemljivo, kar spodbuja ustvarjalnost in sožitje.

Stari stalinistični in maoistični model konfrontacije s kapitalističnim svetom je treba nadomestiti z odnosom odprtega dejavnega dialoga, ki edini lahko premosti sprta bregova iste reke, človeštva na tej edini Zemlji. Kitajci so že v veliki meri odpravili politično prakso in ideologijo v znamenju ekstremističnega preganjanja papirnatega tigra. Evrokomunistične partije so ogromno storile za to, da bi se tudi široke množice v visoko razvitih kapitalističnih deželah otresle strahu – ali pa morda kompleksa – pred »strašilom komunizma«. Vse pogosteje iščejo komunisti (tudi ZKJ) skupen jezik s socialisti oziroma socialdemokrati, ki jih je Stalin metal v isti koš z nacisti in fašisti ...

Gotovo odnosi nikoli ne bodo idilični, toda res je, da celo gospodarska sodelovanja med kapitalističnimi državami in drugimi dejavniki na eni strani in deželami, ki so tako ali drugače pričele graditi socializem, na drugi, včasih presežejo običajno raven »obojestranskega interesa« (oblike pomoči, posojila ipd.).

Kar zadeva vsakdanjo družbenopolitično aktivnost ljudi, njihovo resnično sodelovanje v političnem življenju, mora socialistična demokracija nuditi več kot meščanska. Stalinistična degradacija socialistične demokracije je prignala politično odtujitev posameznika do konca; državnobirokratski monopol in despotstvo sta se pompozno prikazovala kot diktatura proletariata ... Treba je uresničiti povsem nasprotno: komunistično gibanje mora biti glavni pobudnik podružbljanja, humaniziranja politike; biti mora buden čuvar ustvarjenega, ker lahko deformacije nastajajo skoraj neopazno ...

Črno-belo metafizično razlikovanje med absolutno sprejemljivimi socialističnimi oblikami družbene zavesti in absolutno nesprejemljivimi buržoaznimi oblikami je gotovo nerealno in škodljivo. Ne gre za to, da marksisti ne bi tehtali kritično buržoazne ideologije. Prav nasprotno: marksisitčna miselna kultura, metodično skeptična in dosledno antidogmatična mora biti vsak trenutek prisotna v vseh nazorskih, znanstvenih, pedagoških, filozofskih in podobnih snovanjih. Obstajajo neštete možnosti za koristne dialoge, ki lahko vodijo k novim spoznanjem ter osmislitvam, in relativno malo nehumanih, do kraja nesprejemljivih ideoloških manifestacij, ki jih je mogoče in potrebno vnaprej odpraviti (fašistične in druge ideologije v znamenju reakcionarnosti, iracionalizma, avtoritarnosti). Mnoge znanstvene koncepcije, ki so veljale najprej za povsem meščanske, so sčasoma postale celo kateri izmed »izvorov in sestavin marksizma« (npr. psihoanaliza je postala izhodišče za uveljavljanje historičnega materializma na področju dinamične globinske socialne psihologije).

Sodobna buržoazna družbenost in njena ustvarjalnost v domeni družbene zavesti morata biti stalen predmet izvirnih kritičnih premislekov, ki naj potekajo kot kontinuiran, strpen, vsestransko koristen dialog.

LITERATURA:

E. Kardelj, Zgodovinske korenine neuvrščenosti, Komunist, 1978

E. Kardelj, Socializem in vojna, CZ, 1960

NASLEDNJE POGLAVJE

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.