PREJŠNJE POGLAVJE

22. KOMUNISTI PROTI NASILJU

Nasilje je danes top-tema – od tistih najbolj vsakdanjih oblik na ulici (agresivnost mladostniških skupin, drobni kriminal ipd.) do visoko organiziranih oblik militarističnega, političnega in ideološkega nasilja, od tistega v zakonu, družini in majhnih skupinah do mednarodnega. Nasilja se lotevamo bodisi z dokaj preprostimi moralističnimi interpretacijami in zavračanji bodisi s subtilnimi sociološkimi, socialnopsihološkim in drugimi raziskovanji človeške agresivnosti in destruktivnosti.

Najprej splošni sociološki vidik problematike: »Marksisti seveda vedo, da se nobena družbena ureditev ne rojeva brez sile, da prehod iz ene družbenoekonomske formacije v drugo spremlja nasilje. Nasilje spremlja tudi nastajanje države. Toda marksisti [popravek] hkrati tudi vedo, da je nasilje učinkovito samo tedaj, kadar so dozorele družbenoekonomske okoliščine za prevrat,« je zapisal Boris Ziherl. V tem pomenu je treba razumeti Marxovo misel, da je »nasilje babica vsake stare družbe, ki je zanosila novo družbo.«

Ta globalni marksistični odnos do problematike nasilja je vse kaj drugega kakor anarhistično poveličevanje destruktivnosti. Marx seveda revolucije ni enačil s totalno destrukcijo in z nihilizmom (tako kot anarhisti, ki so metafizično ločevali ekonomijo in politiko). Revolucija je v svojem bistvu preseganje starih družbenih odnosov z novimi, celoten proces ukinjanja starih, neustreznih in oblikovanja takšnih proizvodnih odnosov, ki so v skladu z novimi proizvajalnimi silami. Zato gre za nesporazume, kadar kdo misli, da marksisti, komunisti mislijo, da je revolucija nujno »krvava«, »oborožena«, nasilna. Ni nujno, da bo nasilje v prihodnje še igralo tolikšno vlogo v procesih revolucionarne preosnove družbe. In še nekaj: tudi doslej je odločalo le v določenih fazah revolucionarnih oziroma kontrarevolucionarnih procesov. (Kontrarevolucionarnega nasilja je na svetu gotovo več kot revolucionarnega; kontrarevolucija je vsepovsod postala preventivna.)

KPJ, delavski razred Jugoslavije in druge revolucionarne sile so morale prehoditi izredno dolgo pot mučeništva in oboroženega boja. Ogromno število žrtev v različnih fazah revolucionarnega procesa in v narodnoosvobodilni vojni je utrdilo prepričanje, da je mir ena najpomembnejših vrednot. Višji od njega sta le svoboda in neodvisnost. To načelno politično stališče sodi v idejni kontekst neuvrščenosti: boj za mir je boj za to, da bi človeštvo lahko sploh preživelo. Sredstva destrukcije, sodobna orožja so takšna, da bi zastale besede v grlu celo velikemu pridigarju uničevanja, anarhistu Mihailu Bakuninu. Ta se je zavzemal za popolno uničenje razredne buržoazne družbe, da bi na njenih razvalinah zgradili nov svet. Po uničevanju s sodobnimi orožji najbrž ne bi bilo mogoče ustvariti ničesar več ... Kakorkoli že, danes nam tudi ne ostane nič drugega, kot dosledno in iskreno odpovedati se nasilja. Tudi jugoslovanski komunisti in jugoslovanski narodi nasploh iz polpretekle zgodovine vemo, kaj pomenijo vojna, okupacija, genocid, totalni vojaškopolicijski teror ...

Seveda mednarodna arena, področje družbenih makroprocesov, še zdaleč ni edino področje manifestiranja nasilja, agresivnosti, destrukcije, nekrofilije. Nasilje se je ugnezdilo vsepovsod: primitivizem in brutalnost vsakdanjosti, izsiljevanja, politični terorizem ekstremistov vseh barv, nasilja v množičnih občilih, v »pop umetnosti«, v reklami in sploh povsod. Skoraj ni področja, kjer človek danes ni tako ali drugače izpostavljen grobemu ali subtilnemu, neposrednemu ali posrednemu nasilju. In prav tu je eno pomembnih področij delovanja komunistov. Angažirali naj bi se organizirano ali spontano, samoiniciativno, vsepovsod tam, kjer je posredno ali neposredno ogrožen, žaljen, pozabljen človek. Tu naloge niso do kraja definirane; največkrat je treba ljudem preprosto pomagati takrat, kadar pomoč, oporo, zaščito potrebujejo ...

Družbenopolitični vidik soočenja z nasiljem je ena izmed zelo pomembnih komponent družbene samozaščite. Bistvo socialističnega samoupravnega podružbljanja celotnega področja varnosti in zaščite je uveljavljanje neposrednega sodelovanja občanov v koncipiranju in izvajanju teh dejavnosti; prav ta neposrednost je resnična priložnost za humanizacijo tega občutljivega področja (spomnimo se hudih birokratskih deformacij leta 1966 in prej). »Aparat nasilja« – tisti vojaški in tisti policijski – naj bi zajel proces dezalienacije, resnične demokratizacije, podružbljenja ... Uspeti na tem področju pomeni izjemen mogoči dosežek za komuniste.

Seveda »vojna« komunistov z nehumanim nasiljem na nobeni ravni in v nobeni domeni ni vnaprej dobljena. Mogoče jo je tudi izgubiti. Za uspeh je zelo pomembna doslednost. Vzemimo za primer samo soočenje z različnimi silami in težnjami razrednega sovražnika (s protagonisti politike »močne roke«, s fašistoidnimi nacionalisti, z neostalinisti ipd.). In tako kot za vsak boj je tudi tu zelo pomembno – pogumno tveganje.

LITERATURA:

B. Ziherl, Temelji marksistične obče sociologije, 1979, str. 118–120

K. Marx, Kapital, I., 1961, str. 836

NASLEDNJE POGLAVJE

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.