PREJŠNJE POGLAVJE

24. KOMUNISTI IN RELIGIJA

Karl Marx je daleč presegel raven in obzorje tako razsvetljenega ateizma po eni kot levoheglovske kritike religije po drugi strani. Religija, ta starodavna oblika družbene zavesti, ima globoke družbenoekonomske korenine. Ni je mogoče »odpraviti« niti s prosvetljevanjem, niti z administrativnimi ukrepi.

Različne verske skupnosti žive svoje življenje kot bolj ali manj homogene nazorske grupacije. Tudi spreminjajo se. Vera (in njen položaj v družbi) se spreminja zaradi vsakega bistvenega predrugačenja družbenoekonomskih in kulturnopolitičnih razmer ... Ponekod kažejo religije znamenja globlje krize (sicer pa je danes težko najti nazorsko grupacijo, ki ne bi bila v krizi).

Ludwig Feuerbach je razložil religijo kot človekovo samoodtujitev: človek projicira svoje lastnosti in značilnosti v onstranstvo; tam jih absolutizira, spreminja v božanstvo. Marx gre dlje: Verska odtujitev je le refleks, odsev, posledica temeljne družbenoekonomske alienacije. Odtujevanje poteka primarno v družbeni realnosti – od tod in zato ideološka odtujenost.

Povsem logično torej: Če potekajo procesi odtujevanja v temelju družbenega življenja (v družbeni biti), se to mora izvršiti v nadgradnji, v družbeni zavesti. In to je ideologija – odtujena, izkrivljena, sprevrnjena zavest. Vsaka oblika družbene zavesti se lahko izrazi bodisi kot avtentična, adekvatna, neodtujena, bodisi kot ideološka, alienirana. Tako opij za ljudstvo nista le ideološka religiozna zavest in vsakršno malikovalstvo, pač pa tudi ideološke (zaradi družbenih razlogov sprevrnjene, odtujene) oblike filozofije, morale, prava in celo znanosti ter umetnosti.

Idejni boj komunistov tako z različnimi nesprejemljivimi verskimi nazori, kot s predsodki, je strogo načelne narave. ZKJ zavrača grobo antiteistično propagando in se opira pri svojem obravnavanju teh pojavov in procesov na splošno marksistično teorijo družbe, še posebej pa na metode in spoznanja marksistično koncipirane religiologije oz. sociologije religije.

Sicer pa se ZKJ zavzema za strpen dialog vseh ljudi dobre volje, ki sprejemajo za svoje vrednote socialističnega samoupravljanja pri nas in vrednote neuvrščenosti v mednarodnih odnosih. Tudi pripadniki različnih verskih skupnosti tako pri nas kot v svetu se npr. povsem zavedajo nujnosti zavzetega boja za mir. Dialog je več kot trpno koeksistiranje; pomeni sodelovanje, skupno iskanje rešitev.

Pripadnost zvezi komunistov sicer ne dopušča nobenega religioznega verovanja, toda hkrati ne dopušča tudi nikakršnega sovražnega odnosa do verskih skupnosti, nobenega žaljenja verskih prepričanj in čustev pri pripadnikih številnih ver v socialistični samoupravni Jugoslaviji. Jugoslovanske progresivne sile so do kraja objektivne, kar zadeva interese velikih in majhnih verskih skupnosti. Za vse velja načelo svobode veroizpovedi; dosledno je uresničeno načelo o ločitvi cerkve od države in šole od cerkve.

Še posebej nasprotujemo komunisti vsaki pojavni obliki klerikalizma. Klerikalizem nima nič skupnega z avtentičnimi verskimi nazori in čustvi ljudi. Pomeni izkoriščanje verskih prepričanj in čustev v reakcionarne politične namene. Klerikalizem je v preteklosti botroval »razrednemu sovražniku« najhujše vrste – fašistoidnim nacionalističnim gibanjem: hrvatskemu ustaštvu, njegovim fašističnim muslimanskim pajdašem, slovenskemu belogardizmu, srbskemu in črnogorskemu četništvu, albanskim balistom ... Vsa ta reakcionarna nacionalistična in fašistična gibanja so na klerikalen način iz religiozno-demagoškega izhodišča bolj ali manj uspešno poskušala zapeljati na pot narodnega izdajstva in kontrarevolucije najbolj zaostale sloje naših narodov in narodnosti ... Tudi današnjim pojavom neoklerikalizma, ki še zdaleč niso tako očitni in skrajni kot takratni, gre isto družbenopolitično reakcionarno jedro in zato tudi isto ideološko obeležje demagogije ter manipuliranja. Ko se komunisti bojujemo proti klerikalizmu, se hkrati bojujemo tudi za resnično svobodo vere, ki jo klerikalizmi onemogočajo.

Za sklep: komunisti so proti vsakemu sektaštvu, tudi kar zadeva resnično verne ljudi; nezaupanje v množice, ki ga poraja vsakršno sektaštvo, je v jedru nehumano, nesamoupravno in nesocialistično.

NASLEDNJE POGLAVJE

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.