25. NAJNEVARNEJŠI SOVRAŽNIK SO LASTNE NAPAKE IN SLABOSTI (2/2)

...

Najresnejše so tiste napake, ki posredno ali neposredno negativno vplivajo na dejavnost, produktivnost, ustvarjalnost. Lahko gre za najpreprostejšo lenobo, za osebno nesposobnost, za strokovno nezadostno usposobljenost, za napačno odločitev, za oportunistično podrejanje določeni usmeritvi ali diktatu, ki povzroča neuspešnost, škodo ... Komunist si mora vedno prizadevati, da je ustvarjalen; ne sme si privoščiti vegetiranja na »delovnem mestu«, za katero ve, da je nekoristno, neproduktivno, parazitsko ... Še več; komunist mora tudi na druge ljudi v svojem delovnem okolju vplivati, da bodo bolj produktivni, vestnejši, bolj iniciativni. Prava katastrofa je, če se v nekem delovnem okolju komunisti znajdejo na repu, da so zavora napredovanju, da ovirajo pobude, krnijo produktivnost.

Zelo resne so tiste najrazličnejše idejnopolitične napake, nepravilnosti in slabosti, ki sodijo v kategorijo »razrednega sovražnika«.

Razredni sovražnik gotovo ni samo tisti odkriti, stoodstotni, nedvomni nasprotnik, tisti »na drugi strani frontne linije«, buržuj, fašist itn. »Razredni sovražnik« je med nami in v nas, v naši dejavnosti in zavesti, v navadah in razvadah ... To so najrazličnejše, včasih celó podzavestne burijratsje un tehnijratsjem anarholiberalistične, nacionalistične, lažnolevičarske, etatistično antisamoupravne in druge težnje; to so tudi različni ideološki (mišljenjski) dogmatizmi, anahronizmi ipd. Ena glavnih nalog idejnopolitičnega usposabljanja v ZK je prav odkrivanje teh nepravilnosti; vsak član mora biti usposobljen za tehtne premisleke te problematike; nepoglobljenost lahko vodi v krivično »etiketiranje« tistih, ki niso nosilci določene nepravilnosti, medtem ko resnični negativni pojavi ostanejo neopaženi...

Naj bo nepravilnost, napaka, zabloda kakršnakoli že; ni je potrebno le dodobra premisliti, proučiti, analizirati in oceniti, pač pa je potrebno kar najbolj natančno ugotoviti, kdo so njeni konkretni nosilci. Slabo je, če napako neupravičeno posplošimo: »Vsi smo to zagrešili, vsi smo krivi ...« Rezultat takšne teze je, da nosilci nepravilnosti ostanejo neidentificirani in pravzaprav nimajo nobenega razloga, da bi svoje ravnanje in ideje spremenili. Hkrati pa takšna kritika demoralizira tiste tovariše, ki so (morda) že prej zastopali pravilno stališče. Poprej so tvegali, ker so zagovarjali pojmovanje, ki ni bilo sprejeto, uradno, sedaj se jim prilagodljivci, večni kimavci posmehujejo, češ, vidite, vedno je čas za pravilno stališče ... (Zelo podobno je pri posploševanju krivde za slabo gospodarjenje. Delovni ljudje, ki so pridno in vestno delali, so ogorčeni, če jim tehnobirokratski dejavniki po množičnih občilih sporočijo nekaj takšnega: »Vsi smo premalo delali, premalo izvažali, slabo poslovali, preveč uvažali, preveč porabili ... sedaj pa imamo, kar imamo, in bomo vsi nosili posledice.«) Skratka, za napake in slabosti je potrebno natančno vedeti, čigave so, drugače ni poti z močvirja neodgovornosti, iz situacij stalnega ponavljanja istih napak z istimi kadri.

Prav tako je treba odpraviti politikantsko podtikanje slabosti, nepravilnosti, krivde drugim. »Nismo krivi mi, pač pa oni ...« Hkrati smešno in žalostno je, kadar neki dejavnik, ki ima v rokah vse niti (s potrganimi vred), vso pobudo (kolikor je je še ostalo), obtožuje za neuspehe in napake drugi dejavnik, ki pri vseh stvari sploh nič nima ali pa je celó na pol izmišljen. Prav tako smešno in žalostno je kriviti za sedanje neuspehe neke pretekle dejavnike oziroma nasprotnike. Nasploh je kakršnokoli »iskanje grešnega kozla« znamenje politične odtujenosti, zlaganosti, moralne nemoči, izgubljenosti v situaciji.

Seveda z opozarjanjem na napake ni treba pretiravati. Vse naj ima svojo mero. Toda hkrati je potrebno krotiti tudi izraze birokratskega samozadovoljstva in samohvale.

Predvsem je treba v zvezi s to problematiko opozoriti na nujnost skupnega boja komunistov za odpravljanje napak in slabosti. Tovariško je potrebno pomagati tistim, ki imajo težave. Toda hkrati je vendarle treba vztrajati pri popolni odgovornosti posameznika za njegove neuspehe. Ni prav, da imajo nekateri kljub neuspešnosti priložnosti vedno znova, odkrito govoriti; to ni noben »lov na čarovnice«, pač pa normalen izraz demokracije. Tu in tam se je celó dogajalo, da so bili manj kritizirani tisti, ki so napako storili, kakor tisti, ki so potem nanjo opozorili.

Edvard Kardelj je zapisal, da zunanji sovražnik ni glavni problem za socialistične sile. Odločilna je njihova sposobnost ali nesposobnost za samoupravno racionalno organiziranje in uspešno delovanje. Tako dobronamerni kritiki kot sovražni propagandi je mogoče prepričljivo odgovoriti le z dobrimi delovnimi dosežki, z ustvarjalnostjo, proizvodnjo ... Besede same nič ne zaležejo.

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.