26. V BOJU PROTI TEHNOBIROKRATSKIM SILAM IN TEŽNJAM

Tehnobirokratizem in birokratizem sta izraza za celo vrsto pojavnih oblik družbene odtujitve. V bistvu gre za bolj ali manj izraženo prevlado centrov odtujene moči. Tako birokratizem kot tehnokratizem preprečujeta delavskemu razredu in drugim delovnim ljudem vplivati na družbeno dogajanje; drugače se izraža to v buržoazni družbi, drugače v postburžoaznih družbah. V meščanski družbi zlasti tehnokracija nastopa kot tista sila, ki naj bi rešila krize in nepravilnosti kapitalizma; buržoazija je tehnokratom marsikje zaupala daljnosežno ukrepanje za ohranitev kapitalizma. Kar zadeva pokapitalistične družbe, je treba ločiti v glavnem dve skupini dežel: tiste, ki so povsem stagnirale v razvijanju socialističnih odnosov (v teh so birokratske in tehnokratske sile in težnje povsem blokirale pobudo delavskega razreda, množic neposrednih proizvajalcev), in tiste, ki v graditvi socializma tako ali drugače napredujejo (v teh so birokratske in tehnokratske težnje sicer prisotne, toda progresivne sile jih obladujejo deloma z ustrezno politično akcijo, deloma pa z graditvijo sistema, ki omogoča pobudo delovnih ljudi – sistema, katerega glavno obeležje je asociacija svobodnih proizvajalcev, takšno ali drugačno samoupravljanje).

Komunist mora biti vedno pozoren na te sile in težnje, vedno mora tudi opozarjati na to nevarno bolezen socialistične demokracije; kjerkoli se namreč širše izrazijo te težnje ali uveljavijo te sile, blokirajo diktaturo proletariata – v naših razmerah torej onemogočajo normalno delovanje samoupravljanja. Komunist mora biti idejno dovolj zrel, da se spopade z različnimi manifestacijami tehnokratske ideologije, še posebej z njenim središčnim stališčem, da samo tehnokratski vrhovi, strokovnjaška elita lahko uspešno vodi družbo in rešuje vse probleme. Pobudo »od spodaj« dopuščajo tehnobirokratske sile le kot mentalnohigiensko dejavnost: majhni ljudje naj bi mislili, da je tudi od njih kaj odvisno; sicer pa je vsaka pobuda delovnih ljudi pod budnim nadzorstvom centrov odtujene moči.

Birokratizacija je težko zaustavljiv proces. Ko se sproži plaz birokratizacije, skoraj ni več pomoči. Jugoslovanski komunisti so se lahko z fenomenom obsežne birokratizacije soočili v boju s stalinizmom. Zelo značilen pojav birokratizacije so nova in nova neproduktivna delovna mesta, funkcije, organi; vse to se kar naprej razmnožuje.

Prav nič ne pomeni ideološko obsojanje birokratizma in tehnokratizma. Skoraj vedno poteka birokratizacija v vzdušju glasnega ideološkega boja proti birokratizmu.

Neko gibanje, ki je imelo v preteklosti tudi znatne uspehe v boju proti birokratizmu, lahko v sorazmerno kratkem času postane njegov plen. Samo popuščati mora začeti – potem gre pogrezanje v birokratizem kar sámo od sebe.

Celó sistem, ki je bil od dna do vrha in od periferije do središča zgrajen tako, da bi se kar najlažje z neposredno pobudo delovnih ljudi upiral težnjam birokratizacije, naposled preplavijo množice pisarjev in uradnikov; tako postaja vedno bolj birokratski monstrum. (Tako se je zgodilo že z delavsko-kmečko inšpekcijo, ki jo je zasnoval Lenin; ta institucija naj bi bila sredstvo delovnega ljudstva v boju proti birokratizaciji, postala pa je neuničljivo leglo birokratizma.)

Birokratizacija golta ogromna sredstva, ki jih ustvarjajo delovni ljudje. Ne pozna nobenih razumnih meril. Botruje vsem mogočim neracionalnim investicijam v gospodarstvu in ne-gospodarstvu. Pa nerazumno visoka, neupravičena zadolževanja; hipertrofija različnih služb in osebja v njih; neracionalni izdatki za vse mogoče projekte ... Ljudem, ki so produktivno delali, potiska birokratizacija v roke pisarniški material ali pa jih obleče v kako uniformo ... Komunisti ne smejo pozabiti na boj proti birokratizmu v vsakdanji realnosti; ni ga vedno najlažje prepoznati ...

Birokratizem ima zelo negotove nasprotnike. Dovčerajšnji borec proti birokraciji že danes na birokratskem stolčku, stolu ali fotelju misli popolnoma drugače – z vidika povsem konkretnega interesa.

Kakorkoli že, birokratizacija je gladko tekoč proces, vsak korak omejevanja (kaj šele odpravljanja) birokratizma je neskončno težak.

Še posebej mora vsak komunist paziti, da ne postane žrtev birokratizacije sama ZK, njena vodstva in organizacije. ZK se mora bojevati proti birokratizmu v drugih strukturah socialistične samoupravne družbe; tega ne more, če sama ni glede tega dejavna in čista. In če je tako, je tudi jasno, da bi moral biti vsak komunist (še posebej pa tisti na kakršnemkoli vodilnem, bolj odgovornem položaju) pozoren na svoje morebitne birokratske odklone.

S samokritičnostjo in z zavestjo, da prav birokratizacija obremenjuje ter kvari medčloveške odnose in povzroča konkretno škodo na vseh področjih družbenega življenja, bi vsak komunist lahko zatiral birokrata v sebi in birokratizem okoli sebe.

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.