Chimamanda Ngozi Adichie, najbolj vroč izvozno-uvozni glas mlajše nigerijske literarne scene, si je slavo tako na Zahodu kot v Nigeriji priborila že s svojima prvima romanoma, in sicer s Purple hibiscus iz leta 2003 in Polovico rumenega sonca iz leta 2006, ki ga lahko prebiramo tudi v slovenskem prevodu. Tokrat nam založba Sanje v prevodu Gabriele Babnik ponuja njen zadnji roman, Amerikanka. Njena poprejšnja romana sta bila zasidrana v njeni rodni Nigeriji, prvi se posveča postkolonialnemu obdobju, drugi pa biafrski vojni, z Amerikanko pa Adichie preskakuje od Nigerije do ZDA. Zgodba, zajeta v ohlapen skelet ljubezenske zgodbe, občasno izzveni kot razvojni roman, spet drugič kot semiliterarno popisovanje imigrantske izkušnje.

Glavna junakinja romana, Ifemelu, pripoveduje o svoji izkušnji zdomstva kot ena izmed imigrantov nigerijskega srednjega razreda, ki so v zavrnitvi letargičnega stanja umanjkanja možnosti v Nigeriji le-to zamenjali za tujino. In kam drugam, če ne v deželo možnosti, Ameriko, o kateri je poprej naša junakinja brala le v knjigah. V frizerskem salonu v New Jerseyju se roman »in medias res« prične. Pred vrnitvijo v Nigerijo si Ifemelu v frizerskem salonu spleta kitke, in ker je to opravilo dolgotrajne narave, se ob spletanju v flashbackih napleta in razpleta tudi pripoved sama, ki se razteza prek petnajstih let njenega zdomstva. Če je Zadie Smith imigrantsko izkušnjo popisovala prek leitmotiva belih zob (v romanu Beli zobje), si je Adichie za svojega torej izbrala motiv las temnopoltih žensk, motiv, vpet v problematiko reprezentacije lepote v zahodnem svetu, ki se ji je v duhu črnega feminizma s hvalnico volnatim lasem v pesmi Naturally posvetila že Audre Lorde.

Avtorica v petinpetdesetih poglavjih imigrantsko ljubezensko zgodbo med Ifemelu in njenim prvim nigerijskim fantom, Obinzejem, ki je, bodimo iskreni, povprečna ter občasno celo klišejska in zato deluje bolj kot nekakšno gonilo pripovedi, izrablja za naslavljanje tistega, česar v Nigeriji pravzaprav ni zares poznala: koncepta rase. Lahko bi rekli, da je srž romana tako v tistem, kar se je napletlo okoli glavne niti zgodbe. V Ameriki enostavno postaneš črn, piše Adichie ter nato povsem nesubtilno, nepopustljivo sistematizira, zagovarja in kritizira širok socialni spekter; tako bele dobronamerne, visoko izobražene ter dobro situirane liberalce, ki lahkotno zatrjujejo, da rasa ni pomembna, kot tudi akademsko sfero, Afroameričane ter črne afriške imigrante same in še koga vmes. Družbene razrede v ZDA vzporeja s hierarhijo rasizma ter se ostro, a humorno loteva tako imenovanih »Olimpijskih iger zatiranosti«, kjer vedno zmagaš, če si črn, in poudarja, da za zmanjševanje rasizma pač ne dobiš piškotka.

Junakinja Ifemelu postopoma prek analize in dekonstrukcije identitet, v katere jo ukalupljajo oči drugih, tudi metaforično - s ponovno vrnitvijo k svojemu neameriškemu nigerijskemu naglasu - pridobi lasten glas. Ko začne pisati blog, naslovljen »Rasni problemi ali različna opažanja o ameriških črncih (do nedavnega znanih kot črnuhih) skozi oči neameriške črnke«, nastopi samoinvencija. Self-made woman torej, kot Ameriki pritiče, se vzpostavi prek satiričnih mini esejev, ki v romanu Adichie pomagajo obogatiti tematike pripovedi. Metaposegi kratkih blogov, ki se ubadajo predvsem z diverziteto reprezentacije rasizma, razgibajo narativni tok romana ter ji omogočijo izražanje izrazitejših družbeno-kritičnih misli, ki jih stežka položi v usta svojih literarnih likov. Adichie obenem z njimi zavrača akademski diskurz in svojo neakademsko misel podpira s trdno, a varno pozicijo »imigranta, ki le popisuje tisto, kar vidi«.

Sama vpeljava tekstualne razgibanosti v formi blogov v roman bi se lahko zdela obrabljena, a to ni, posebej če vemo, da si večina mladih nigerijskih pisk in piscev prav z njimi utira svojo literarno pot. Mestoma blogerska vzorčnost, h kateri ne pripomore Adichiejin običajen, nekakšen pop slog, vdira tudi v pripoved samo. Tam glas karakterjev pogosto nehote zaide v avtorskega, ko le-ta s pretirano blogovsko-pomenljivimi, nerealističnimi prizori iz vsakdana dokazuje sicer povsem legitimna stališča o družbeni dinamiki.

Amerikanka se na skorajda 500 straneh lahko zazdi preobilen in nezbran roman, ki se pred koncem razvleče in nato pohiti v predvidljiv razplet, ob katerem - ob vrnitvi glavne junakinje v Nigerijo - Adichie na hitro in ohlapno popiše še nekaj družbenih bodečih točk domovine. Predvsem tisto o poziciji imigrantke, ki se vrne (in jo tisti, ki so ostali, z zbadljivim tonom označujejo za Amerikanko), ter diametralno nasprotne, o vrnjenih imigrantih, ki v klubu izbrancev »Nigerpolitan« govoričijo in vzdihujejo po vseh zahodnjaških piškotkih, ki jim v Nigeriji pač niso na voljo. A dasiravno roman povsem ne doseže ravni avtoričinih prejšnjih dveh, je njegova najbolj hvalevredna specifika prav v nezadržnem, izjemno smešnem satiričnem izrekanju o vsem, kar je avtorico, ki je tudi sama nosila čevlje nigerijske imigrantske študentke v ZDA, tam zbodlo.