Kino Šiška, 11. 2. 2015

Foto: T. P.

Glasbena pot Orlanda Juliusa se začenja nekje na koncu petdesetih let, ko se je brez formalne glasbene izobrazbe preselil v Ibadan, tretje največje nigerijsko mesto. Tam je ob priložnostnih pekovskih delih imel možnost igrati tudi za tedanje popularne ansamble, ki so godli highlife, konglomerat tradicionalne akanske glasbe in zahodnih kolonialnih muzik z začetka dvajsetega stoletja. Zvrst črnske elite v kolonialni dobi je Julius že v drugi polovici šestdesetih začel nadgrajevati z vplivi ameriškega soula, s tem je ob pomoči svojih zvestih The Afro Sounders s tršim in poskočnejšim zvokom tlakoval pot svetovno uspešnemu afrobeatu.

S splavitvijo nove smeri žanra je – kakor je na uvodnem predavanju o glasbi zahodne Afrike od šestdesetih do osemdesetih let pred koncertom omenil tudi Ičo Vidmar – izgubil širši krog prejšnjega poslušalstva, vendar je prvenec Super Afro Soul iz leta 1966 kljub temu požel velike uspehe v Nigeriji in Združenih državah. Pri zvoku, ki ga je sam imenoval preprosto kar Afro Soul, je vztrajal tudi ves čas svojega bivanja v ZDA, pri njem vztraja tudi v današnjih časih, ko nam je v spregi z londonskimi sunrajevskimi džez psihedeliki The Heliocentrics na včerajšnji večer ponudil obilno dozo zasvojljivih ritmov.

Večer, ki ga je z nežnim, a očitno dobro prebranim setičem v preddverju pred Katedralo odprl DJ Borka, je od prvega trenutka poskakoval v močnem pulziranju ritem sekcije - basa, bobnov in perkusij. Ritmični stroj nigerijsko-londonskega sodelovanja se je ustavil le pri vmesnih, počasnejših komadih, k suverenemu glasbenemu izrazu pa je nedvomno pripomogel tudi vsaj na nizkih frekvencah dobro nastavljeni zvočni sistem Kina Šiške. Njena največja dvorana je že od samega začetka s svojim že pregovornim prekletstvom črne luknje, ki zaradi ogromnosti prostora ustvarja močno gravitacijsko polje pozornosti, vlekla bend na odru vase, vendar se je ta – sicer zdržema in počasi – temu uspešno upiral. Z močno pleh sekcijo, ki jo je vodil O. J., in kitarskim osamelcem Owusujem je zvok včerajšnjega večera, ki se je utapljal v komadih s skupne plate Jaiyede Afro iz prejšnjega leta in več kot štirideset let starimi hitiči, tresel nekje do slabe polovice napolnjeno katedralo Kina Šiška od začetka do konca.

Uspešno slalomiranje med komadi - kot so denimo Be Counted, Alo mi Alo, Buje Buje, Jagua Nana in Afro Blues, ki se ga nekateri spomnite s Soundwayeve kompilacije Nigeria Afrobeat Special - in njihovo tridelno strukturo, klici in odzivi ter vztrajnimi solo vložki saksofona, trobente in kitare, je zagotavljal predvsem energični Orlando Julius. Ta je kljub svojim enainsedemdesetim letom na odru poskakoval, plesal in igral na tri različne instrumente uro in tri četrt, pri tem mu je pomagala žena Latoya Aduke Ekemode, ki je nastop pospremila s plesom in petjem – nemara pa tudi z uspešno animacijo poslušujočega ljudstva, ki se je vsaj v prvih vrstah kot sinusni val prepuščalo trenutnemu grooveu in se z njim vztrajno gibalo. Če le na hitro povlečemo analogijo – ko je na vrhuncu Kutijeve kariere na odru plesalo sedemindvajset in več plesalk, ki so bile vse njegove žene, je v primeru Juliusa jasno, da bo na tem mestu samo ena. Ker je imel in ima pač samo eno ženo, kakor rad poudarja tudi sam. Poleg Orlanda in Latoye so pozitivno vzdušje s svojo spontanostjo in improviziranimi mini koreografijami vzdrževali tudi tolkalec, trobentač in saksofonist, medtem ko so basist, bobnar in kitarist nekje na ozadju celotnega platna zgolj ždeli v namišljeni odrski megli.

Dan, ki se je začel z dvigom temperature in soncem, se je – če smo sladki in rahlo patetični – tako tudi končal. Kljub neljubemu spodrsljaju tehnike Kina Šiške - ki bobnarju in vodji Heliocentricsov Malcomu Cattu kar ni in ni hotela izklopiti premočnih luči, da se je ta že vidno jezil in v nekem trenutku celo odkorakal z vidnega odra do tehnika, pa še potem je trajalo petnajst minut, da so končno izklopili reflektor – je bil včerajšnji skoraj dvourni pohod v nigerijsko glasbeno preteklost, kjer ni manjkalo niti Juliusovih družbeno angažiranih nagovorov, odlična popotnica za naprej. Če bo Druga godba pripravila tak program, kot ga je predstavila v tokratni ediciji spremljevalnih Sogodb, se za letošnji izplen festivala, ki se bo odvijal ob koncu maja, nimamo kaj bati.