Trije inštituti - Mirovni inštitut, Slovenski inštitut za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in Pedagoški inštitut - so v torek, 12. januarja organizirali znanstveni simpozij, na katerem so želeli poglobiti razumevanje migracij in begunstva ter predstaviti različne razsežnosti tega družbenega fenomena z vidika sociološke, pravne, ekonomske, filozofske, kriminološke, zgodovinske, geografske in edukacijske stroke. Simpozij je bil razdeljen v štiri sekcije s po tremi paneli, na katerih so raziskovalci predstavili vidik begunske krize s stališča njihove stroke. Za vas smo pripravili izbor najzanimivejših predavanj, ki se bodo predvajala danes in v prihodnjih torkih ob polnoči (pravzaprav ob sredah) na valovih Radia Študent. Posnetki vseh panelov bodo dostopni na speltnih prispevkih oddaje indoktrina na www.radiostudent.si/družba/indoktrina.

V prvi sekciji so se odvili paneli Petre Svoljšak s Slovenskega inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Pogled v preteklost - ko je bila ‘Europe on the move’, Igorja Ž. Žagarja s Pedagoškega inštituta, ‘Slovenija, domovina beguncev’ ali Kako so Slovenci vzljubili bodečo žico in Mojce Pajnik z Mirovnega inštituta - Medijatizacija migracij v post-demokraciji. Poslušamo drugi in tretji panel s prve sekcije.

Osnutki predavanj:

Pogled v preteklost – ko je bila ‘Europe on the move’

dr. Petra Svoljšak, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU

Prispevek se bo osredinil na čas, ko se je pojem »begunec« vrnil v sodobno vsakdanjo »rabo« kot proces in kot pojem, torej v prvo tretjino 20. stoletja in 1. svetovno vojno, ki je pomenila prelomno obdobje tudi v zgodovini begunskega vprašanja in njegovega (pravnega) reševanja. Namen prispevka izhaja namreč iz ugotovitve, da navkljub relativno dobro raziskani problematiki begunskega problema v preteklosti, sodobna politika, tako nacionalna kot mednarodna, vedno znova »išče« ali iznajdeva rešitve, ki jih je preteklost že ponudila. »Europe on the move« (Eugene M. Kulischer) sega v čas oktobrske revolucije in ruskih migracij, a obenem primerno osvetljuje dobo, ko se je (tudi na slovenskem ozemlju) pojavil sodoben, milijonski pojav begunstva in z

njim iskanje primernih in učinkovitih rešitev, tako na ravni vsakdanjega življenja kot na pravni ravni in percepciji begunstva kot sodobnega pojava, ki je tedaj dobil razsežnosti »never ending story«.

'Slovenija, domovina beguncev’ ali Kako so Slovenci vzljubili bodečo žico

dr. Igor Ž. Žagar, Pedagoški inštitut

Ko se je v začetku leta 1992 začela vojna v BIH, je »begunski val ... preplavil tako moralne dolžnosti kot zmožnosti ekonomsko izčrpane Slovenije ...« (Delo, 28. 4. 1992). Celo ugledni  intelektualci levičarske provenience so opozarjali, da smo z bosanskimi begunci »postavljeni ... pred izbiro med človekoljubjem in odgovornostjo do lastne dežele...« (Delo, 30. 3. 1993). Begunci iz BIH naj bi namreč »povzročali vse več nereda«, »motili navade lokalnega prebivalstva«, povzročali »naraščanje nacionalnih napetosti«, bili »potencialni storilci kaznivih dejanj«, če ne omenjam  tega, da naj bi bilo njihovo zdravstveno stanje »že hudo načeto«, da utegnejo »izbruhniti manjše epidemije« in da gre pri njih za »drugačno civilizacijsko in kulturno raven ter vedenjski vzorec«. Se vam zdi vse to nekako znano? Kakor da bi brali včerajšnje časopise? In vendar so bile vse te oznake zapisane pred dobrimi dvajsetimi leti, ko smo začeli pripravljati 1. izdajo Retorike  begunske politike v Sloveniji (v knjižni obliki je izšla leta 1998). Namen tega prispevka je pokazati, kako se je govor o beguncih oblikoval in "razvijal", vse od prihoda (večinoma) bosanskih  beguncev v začetku devetdesetih, preko beguncev, ki so "pritiskali na naše meje" ob prelomu tisočletja, pa vse do današnje globalne "begunske krize", ki grozi z "islamizacijo Slovenije" in "uničenjem vrednost Zahoda".

Medijatizacija migracij v post-demokraciji

dr. Mojca Pajnik, Mirovni inštitut in Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani

V prispevku premišljam o vlogi medijev pri poročanju o migracijah, o pomenu konstrukta t. i. “begunske krize” v slovenskem kontekstu. Prevprašujem vlogo medijev v “post-demokraciji” (Crouch), v sodobnih družbah instrumentalizirane (anti)politike, pri čemer naslavljam vprašanje odgovornosti zlasti javnih medijev. Preverjam tezo o “političnem paralelizmu” (Hallin in Mancini), ki konotira spojenost politike (politične elite) z mediji in medijev z elito. Mediji, izvorno zamišljeni kot prostor svobodnega komuniciranja, prakticiranja razsojanja oziroma javne rabe razuma v Kantovem smislu, postanejo, skozi procese medijatizacije, prostor za reprodukcijo idej in ideologij “močnih javnosti”, tj. etablirane politične in ekonomske elite. Z reprodukcijo migracij kot grožnje naciji, s poustvarjanjem fantazme o pretečem “Drugem”, ki “preplavlja”, “se širi kot voda” in “množi kot bakterije”, mediji deliberacijo zamenjujejo s propagando, s čimer se legitimizirajo v vlogi za potrjevanje agende vladajočih in se obenem oddaljujejo od ideje služenja in opolnomočenja javnosti.