Čez leto so cirkuške predstave v ustanovah redkost. A december je le december. Že več kot deset let Cankarjev dom za novo leto programira novoletni cirkus. Nacionalka je svojčas predvajala cirkus iz Monaka ter z Dunaja na prvi dan novega leta in tudi letos je bil v predbožičnem času na sporedu prenos Cirque de Demain francoskega programa Arte. Ta čas leta je čas za cirkus, za nekaj nenavadnega, nekaj za popestritev. V tem času cirkusanti in cirkusantke nimajo praznikov, temveč delajo s polno paro.

Avstralski cirkus Circa je do drugega balkona več ali manj polnil Gallusovo dvorano med 28. in 31. decembrom. V dobri uri dolgi predstavi, v odrskem tempu med sedem in deset, sledimo gori-doli-naokoli desetim akrobatkam in akrobatom.

»O, ne it v stojo, ne it v stojo, ne it v stojo …« je tiho ječala soseda deklica svoji prijateljici, medtem ko je na dvojno kolono plezal še tretji in provociral. Seveda je šel v stojo. Meje domišljije občinstva ne sovpadajo z mejami zmogljivosti artistov. Možno za deklico je dvonadstropni človek, tretjega nadstropja pa si želi in se ga boji hkrati.

»Raziskovanje telesnih meja in zmogljivosti,« kot beremo v opisu predstave, sicer ni nič novega za cirkus. Kdo je najmočnejši, žena-kača, dih jemajoča prekopicevanja v zraku, talne akrobacije, iskanje raznotežja itd. so cirkuška področja, tokrat v sodobni opravi. Ali bolje rečeno neopravi. Brez scenografije, v bronastih spodnjih hlačah, brez močnega make upa, brez igranja vlog in s tekstom, ki je prikladen za v brošuro ob koncu iztekajočega se leta: »Kdo so naši bližnji, na koga se lahko opremo, komu lahko zaupamo, da nas bo podprl?«

So ansambel. Ekipa. Prehodi iz skupinskih piramid ali slik so uigrani, “akrobatski balet”, je rekla neka nona po predstavi, »akrobatski šport,« je rekla ena druga mama. No, saj morajo biti, če ne bi globoko padli, a se nam zdi, da so zaradi svoje mehkobe neuničljivi. Po odru se pretakajo in prelivajo, s svojo veščino jemljejo dih. Diplomantka nacionalne cirkuške akademije v Moskvi pravi, da je to cirkus »v čisti obliki« ter da se razvija kot zvrst s prevzemanjem tehnik iz sodobnega plesa in fizičnega gledališča.

Čisti cirkus se sliši kot neka droga. Ali pa rasa.

Pristanki na roke iz levjih skokov so prečudoviti. Telo in prostor se zaustavita na tak elastičen način, kot da bi se zaletela v ponjavo, a ne odbila. Levji skok je preval med zrakom in tlemi z izrazitim odrivom naprej in ne toliko v zrak. Telo je iztegnjeno do zadnjega trenutka, potem pa se hitro zvije v klobko in kotaleče se pristane. Tu se namesto klobčiča roki izprožita in na dlaneh ustavita vso silo skoka ter to energijo zaleta zgostita v stop oziroma v stojo pod kotom 45 stopinj. Glede na zalet in nagib telesa nikakor ne pričakujemo takšnega gibalnega preseka in presenečenje je veliko. Pristajajo neslišno.

Sosed komentira »po šolsko«. Predstavo so odigrali 110-krat. Ansambel se je vmes spreminjal, nazadnje pridružena člana sta z ekipo šele dva meseca.

»Kako razvijete zaupanje?« je vprašal Jure Longyka na pogovoru po predstavi. »Najprej moraš zaupati sebi, da lahko drugim,« se je glasil odgovor. Na prvo stojo se sliši precej logično, a tu se skriva dojemanje skupnega ustvarjanja, ki verjetno loči cirkuške kompanije med seboj. Zaupam sebi, torej lahko delam z drugimi oziroma zaupam drugim, zato lahko v takem okolju svoje meje preizkusim še sama. Ena med enakimi - ena med (kar) enimi.

Načinov, kako eno telo lahko nosi, odnese drugo, je veliko. Eden lažjih je nošnja v naročju. Kakšen je lahko padec v naročje oziroma kakšno je lahko telo v naročju? Objemi so mnogih sort in tort. A tu vedno uporabijo isto primem-odnesem naročje. Nikoli punca ne nosi fanta. To je za njih tudi nek način prehoda iz ene scene v drugo. Punca se blazno smeji, pride fant, jo sname v naročje in odnese. Dekle izvede dejanje na trapezu, pride fant, jo ustavi za gleženj, prestreže in odnese. Naročje je vedno enako. Naloženo dekle se oklepa vratu, njene dlani se obe po celi površini prilegata njegovemu hrbtu, nogi sta skrčeni in bingljata, nikoli se nobena temu ne upre. Njen pogled v publiko je precej neizrazen ali pa ga ni, v primeru, da se jo odnese »mrtvo« v zadnji stranski izhod.

Ženska–lutka prizor najeda, ker se sposobnost telesnega zveriženja, kontorzionizma (zopet) uporabi marionetno. Brezizrazno dekle, nezmožno samoupravljanja, se pusti postavljati moškemu gorjanu. Na koncu obleži na odru, od koder se jo ponovno odnese. Če vas zanima referenca na Michelangela, pokličite Otona.

Po koncu dejanja na trapezu luči potonejo v toplo rumeno, glasba je tragična, violončelo joče. Artisti in artistke spremenijo tempo, počasi hodijo v prostoru, vsaka zazrta v svojo lastno daljavo. Morda je to del, ko nas »vedno znova opominjajo na to, da se je treba spraševati, kdo smo, od kod prihajamo, kaj počnemo na tem svetu in kakšen je smisel našega obstoja.«

Trapezu se zgodi podstropovzetje, na sceni ostane sama na eni nogi. Nagajivo gleda publiko, medtem ko si drugo nogo pelje mimo trupa, navzgor za uho in tam BUM, pade v špago. Kot bi bila na ledu. Se želi pobrati, bum, pade v špago. Kar malo »disturbing«, ampak saj, od kdaj pa je bil kontorzionizem prijeten? Nagajiv izraz na obrazu se spremeni v presenečenje in zvedavost. »Kaj, to so moje noge?« Dviguje in spušča kolena. Mislim, da jo potem en fant odnese iz odra. Aja, ne ne, en fant pride, nagajata si, on ji poliže komolec. Z druge strani odra pride tretje dekle. Vzpostavi se dramatična diagonala, novodošla sama, druga dva sredi igre. Izmenjajo si pogled, par preneha z igro »saj nič ne delava hihi« in zbežita iz odra. Publika se ubogljivo zasmeji. Dekle ostane samo in se poskuša sama sebi dotaknit komolca z jezikom.

Za aplavzom ne ribarijo. Veščine izvajajo z nevtralnim izrazom obraza, zbrano in resno. So, kar so, »there is no show off«, v smislu, da bi s široko razprtimi rokami, dvignjeno brado in nasmeškom naznanili konec figure in trenutek za aplavz.

Takšna je odločitev režiserja Yarona Lifschitza. Sicer pri pogovoru ni bil prisoten, a je ekipa na kratko opisala delo z njim. Pravijo, da ga zanima njihova ranljivost na odru, kjer lahko pustijo »žareti svoje nepravilnosti«. V Cankarjevem domu za 30 evrov. Nepravilnosti my ass, pa kaj še, to je stilizirana nerodnost, koreografirana nepravilnost.

Na primer: Ko človek gorjan na svojih ramenih drži pet ljudi - 300 kg, je to cirkuška osupljivost, a zaradi izvežbanosti nam uide vprašanje “Koliko lahko nekdo prenese?” in s tem želeno sporočilo. Verjetno so na vajah preizkušali različne načine te figure, a je nekje drsela peta, drugje je bilo koleno v napoto in figura se je rušila. A tega iskanja ne vidimo, predstavljena nam je le končna preverjena pravilnost.

Morda pa zbudi zavedanje ranljivosti v publiki navadnih smrtnikov prvega balkona, sodeč po komentarju mame dveh malih otrok: »Bomo mel vsi korajže doma, pa bomo pol vsi z raznimi poškodbami, haha«.

Otroci, nikar v cirkus, tam se samo poškoduješ. Cirkus lahko izvajajo le ljudje-bogovi.

»We throw in as much skill as we can and then he picks up the ones he likes«. Artistke dajo od sebe vse, kar znajo in iz tega režiser naredi cvetober, ki ustreza njegovi viziji. Da jim material in napotke, kako te veščine izvajati. Za dotično predstavo »Humans«, v prevodu »Ta čudovita bitja« je od njih želel »tribal effect«, torej »plemenskost« in učinek gibanja v blatu. Ta čudovita bitja v blatu sicer lahko pridejo s svojimi predlogi, ampak »at the end of the day he is still the director.«

»A si vidla, kako so skakali, kako visoko so leteli?« je mama svoje navdušenje delila s hčerko.

V cirkusu skačejo, v galeriji so slike in na nebu so bile zvezde, ko se je predstava končala in so ljudje zadovoljno odhajali iz dvorane. Dramaturginje, oblikovalke luči, scenografinje in ljudje plitvega žepa sicer na svoj račun niso prišli, tudi nekega globljega uvida v človeško bit na predstavi »Humans« nismo dobili. Zaradi poudarka na tehnični izvedbi in nevtralnem ali zaigranem izrazu izvajalk in izvajalcev visokoleteča poanta predstave tako ostane le v brošuri in se nam enostavno ne prikobaca do srca.

Vendar pozor; cirkus ni le narodno zabavna akrobatika, a o tem ob drugi priložnosti.

Po tipkovnici se je na rokah sprehajala Boke.