Po idiličnem otroštvu v stari hiši na robu gozda, prebitem med branjem tisočletnih bukel in opazovanjem paglavcev v lužah, je Ajdo Bračič novo tisočletje pahnilo v realnost ljubljanskega popoldneva nekam v bližino glavne železniške, kjer je spoznala vrednost hkratnega konzumiranja piva in cigaret. To ostaja njena glavna okupacija, poleg tega pa na dnevni bazi oscilira med ljubiteljskim pesnjenjem, gledališčem, študijem arhitekture, ilustracijo in gospodinjskimi opravili. 

mik miče, 

gor v štuku lepe pridne, pjane

kot nekdaj, ne daj

ne daj, da smo zaspali vsi

postali vse, kar nam je v izogib

dej, dej, ofak mariča

neka jadna stara priča

se razlaga, daj mi bit spet mal bolj mlada

ne nekomu večna konkubina

ampak od vseh kao bolj fina

zlajnana zjebana mala pička

vre mi grlo častim pir

greva skupaj v svemir do jutra

samo, če te zanima

bila sem že na mladih rimah

lažem kradem bolhejem

in ko mi paše ližem flaše

skozi okna fukam hiše

pišem čez tuje grafite:

'jutri moram vstat in v službo -'

 

foto: Lea Jambrošič