Pogoltni se ruvajo z močjo, nalivajo z opojnimi vizijami že kakšne družbe. Inženirji in esteti v enem, pregreta nadbitja, ki kar tako ne izgubijo svoje oblike, še premakniti jih ne gre zlahka, če jim že rezilo in strel ne odvzameta pravice do diha. Lepljivost in drobljivost njihovih namer sta radosti sprehajalcev, za vsakogar se se na promenadi podoba najde: gorostasi opazujejo v pozoru, polikano sedeč na konju, ovešeni z medaljami za hrabrost v krvavih igrah, oklobučeni, nepremični, v naravni velikosti prirezani torzo, kamnitoglavi zazrti v tri krasne upe iz nekoč, v jutri, izbrani na v ta namen posebej prirejenem natečaju, s povabilom.

Vez med uspomeničenimi je naključje iz rojstva, nekakšna igra, čas in trenutek nastopa, mimohoda. Zgoraj grizejo in vztrajno najedajo, spodaj krušijo in gladijo. Zgoraj tolčejo zakone danosti, spodaj je potreben le poseg enega znaka več in usodnost se prikloni vdanosti. Doba pomirjenosti. Prostor zakisanosti. Tihega vrenja. Znova in znova.

V tokratnih Jutranjih pogovorih se nam z romanesknim prvencem Celica št. 2 predstavi Gregor Kosi.