* poročilo: Črn Trn posvet – vrtnarjenje, podeželje, hrana skupnost

* osrednji intervju: Za svobodne gore brez vetrnih elektrarn!

Pogovor s članom Skupščine za svobodne gore brez vetrnih elektrarn iz Aten

* rubrika: od zrna do zrna – žito meseca je korasan

********************************************************************

Poročilo – Črn Trn posvet: vrtnarjenje, podeželje, hrana, skupnost

Minulo soboto je bil v okviru Črnega Trna – Radikalne agrarne zveze organiziran posvet oziroma povezovalni dogodek na temo alternativnih praks pridelovanja hrane in organiziranja na podeželju ter v mestih. Na posvetu v A-infoshopu na Metelkovi je bil prisoten tudi radijski kolektiv Kilavega Semena.

Dogodek ni bil množičen, so pa na njem sodelovale različne iniciative. Poleg Zadruge Urbane, lokalnega urbano-agrarnega kolektiva, ki je dogodek organiziral, je bilo prisotnih še nekaj urbanih vrtičkarjev in skupnostnih praks, medtem ko so podeželje zastopale kolektivne kmetije in posamezniki, ki bi se radi tega lotili. Debata je bila zasnovana dvodelno in se je najprej posvetila skupnostnemu življenju na podeželju, v drugem delu pa se je spregovorilo o urbanih praksah.

Na temo podeželja se je izpostavilo predvsem vključevanje v vaško okolje, saj gre pri skupnostnih praksah dostikrat za novince v vaseh, ki so lahko povrh vsega v očeh lokalcev navadni hipiji, kar v številnih primerih ne preveč progresivnih vaških skupnostih ne doprinese k vključujočim procesom. Pri priznavanju, da gre v vsakem primeru za daljši proces ukoreninjanja v lokalno okolje, se je izpostavil tudi pomen vključevanja v številne že obstoječe skupnostne prakse sodelovanja v vaseh, proaktivnega spodbujanja solidarnostnih gest med vaščani in bogatenja lokalnega okolja s kvalitetnim, kulturnim programom.

Kljub poudarku na vključevanju v lokalno skupnost pa se je velik pomen pripisalo tudi ohranjanju tovariških vezi s širšo alternativno, politično skupnostjo in antiavtoritarnim gibanjem, kjer je debata nanesla na povezovanje podeželja in mesta ter se prevesila na pogovor o urbanih praksah. Ker je vsak vrt zase precej avtonomna praksa, se je na tej točki govorilo o možnostih distribucije pridelanih dobrin, izmenjavi sadik in semen ter o organiziranju različnih delavnic izmenjave znanj, ki bi lahko pokrivale vse od naravne gradnje do primerne vzgoje semen.

Kljub temu da iz srečanja niso sledili konkretni sklepi, bi lahko ocenili, da je posvet izpolnil svoj namen. Na njemu so se bolje spoznale različne iniciative in za temo zainteresirani posamezniki, kar bo morda v prihodnosti privedlo do novih sodelovanj. Morda že na naslednji Alternativni tržnici v okviru prihajajočega Antifa festa na Metelkovi, kjer se bo tudi zaradi posveta Črn Trnposkušalo pozornost nameniti izmenjavi semen in sadik. 

************************************************************

Za svobodne gore brez vetrnih elektrarn!

Kapitalistično uničevanje okolja in narave pod masko zelenega prehoda je tako v Evropi kot v lokalnem kontekstu še predobro poznano. Načrti za postavljanje sončnih, vetrnih in hidroelektrarn se množijo ter vse bolj posegajo v odmaknjene koščke narave, kjer njihov vdor pomeni uničenje celotnega širšega območja. Postavljanje vetrnih elektrarn na gorske grebene namreč ne pomeni le ton betona na panoramskih fotografijah – za njihovo vzpostavitev in delovanje je potrebna izgradnja cest in druge pomožne infrastrukture, kar uničuje habitat številnih živalskih in rastlinskih vrst, hrup in svetloba z vetrnic predstavljata motnjo za lokalne človeške in ne-človeške prebivalce. Za nekatere med njimi, kot so netopirji in ptice, pa vetrnice predstavljajo tudi povečano smrtnost zaradi trkov ali zaradi sprememb v zračnemu tlaku na račun vrtenja lopat. 

Pobudam in načrtom za postavljanje vetrnih elektrarn pa sledijo tudi pobude, iniciative in akcije proti, tako lokalno kot po svetu. Ena takih je tudi skupščina za svobodne gore brez vetrnih elektrarn, bazirana v Atenah, ki se je vzpostavila za boj proti postavitvi vetrnic na gorskih grebenih gorovja Agrafa v osrednji Grčiji, svoj boj pa je skupaj s številnimi lokalnimi skupinami razširila na območje celotne države. V nadaljevanju bomo več o njihovih preteklih in sedanjih bojih slišali v intervjuju, ki si ga sposojamo od tovariškega radija Parias iz Aten. 

*******************************************************************

Od zrna do zrna 

Korasan

V tokratni oddaji Kilavega semena vam predstavljamo pšenico korasan oziroma orientalsko pšenico, pri nas imenovano tudi kamut. Njen botanični izvor še ni čisto razjasnjen, spada pa v eno izmed podvrst dvozrnice. Ime korasan izhaja iz imena ene od provinc v Iranu, od koder naj bi to žito tudi izhajalo. V latinski nomenklaturi jo najdemo pod imeni Triticum turgidum subspecies turanicum oziroma Triticum turanicum.

Korasan pšenica ima dvakrat večja zrna od navadne pšenice in vsebuje precej več beljakovin in mineralov, predvsem selena, cinka in magnezija. Poleg tega vsebuje tudi precej maščob in je bogat vir energije. Kamut je lahko prebavljivo žito, ki ne povzroča alergij; vsebuje pa gluten in ni primeren za ljudi s celiakijo.

Kamut dobro uspeva v rahli zemlji in je precej odporen na sušo, škodijo pa mu prevelika moča, posebej ob koncu rastne sezone, kjer se zaradi vlage razvijejo razne bolezni, od tega je posebej pomembna gliva iz rodu Fusarium sp. Zaradi specifičnih rastnih zahtev ni tako razširjen kot pšenica durum in je v svetovnem merilu gojena le na okoli 6500 hektarjih in tako predstavlja precej »butično« vrsto žita s posledično visokimi cenami za končnega potrošnika.

Kot mnoga žita je tudi uporaba kamuta precej široka – tako se uporablja pri destilaciji žganih pijač in varjenju piva, pripravi kosmičev, vseh vrst kvašenega testa, pripravi testenin ter palačink, vafljev, piškotov in drugih sladic.

**********************************************************************